Jedro

Dejstvo, da pogodba ni bila realizirana, na njeno veljavnost nima vpliva. Pogodba je neveljavna, kadar je nična ali izpodbojna. Dejstvo, da je pogodba odplačna, tožnica pa v zameno za priznanje pravice uporabe ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti plačila dogovorjene vrednosti nepremičnine, nima učinka na dano priznanje pravice uporabe. Če ena izmed pogodbenih strank ni izpolnila obveznosti, ki so iz nje nastale, to ni razlog za njeno neveljavnost, pač pa ima za posledico nastanek izpolnitvenega zahtevka stranke, ki je svojo obveznost izpolnila.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

-v I. točki izreka tako, da se ugotovi, da je tožnica lastnica nepremičnine s parc. št. 1805/13, 0000 k. o. X. (ID znak: parcela 0000 1805/13),

-v II. točki izreka tako, da mora toženka tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške 2.921,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

II.Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka 763,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica lastnica nepremičnine s parc. št. 1805/13, k. o. 0000 X., ID znak: parcela 0000 1805/13, ter da obstoji izločitvena pravica na navedeni nepremičnini, ki se izloči iz stečajne mase (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnica toženki v 15 dneh plačati 4.890,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2.Zoper to sodbo se je pritožila tožnica. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3.Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnica je v stečajnem postopku nad toženko prijavila izločitveno pravico na nepremičnini z ID znakom: parcela 0000 1805/13. Zatrjevana izločitvena pravica je bila prerekana, zato tožnica v tej pravdi v skladu s prvim odstavkom 310. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju zahteva ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, pri kateri je kot lastnica v zemljiški knjigi vknjižena toženka. Nepremičnina v naravi predstavlja počitniški objekt z dvoriščem v skupni izmeri 71 m². Pridobitev lastninske pravice utemeljuje na dveh materialnopravnih podlagah: priposestvovanju in pravilih o lastninjenju družbene lastnine.

6.Tisto dejansko stanje, ki pritožbeno ni izpodbijano, je mogoče povzeti tako, kot je navedeno v nadaljevanju.

-Tožničina pravna prednica (Ljudska Republika Slovenija, LRS) je leta 1946 od A. A. kupila nepremičnino s parc. št. 1805/2, k. o. X. (A25), vpisano pod vložno številko 649. Lastninska pravica na tej nepremičnini se je 20. 6. 1950 vknjižila na Splošno ljudsko premoženje, organ upravljanja: Predsedstvo vlade LRS v Ljubljani (A57). Na tej nepremičnini je bila leta 1961 zgrajena garaža.

-Izvršni svet Socialistične Republike Slovenije (SRS) kot najemodajalec in podjetje B. (v nadaljevanju: B.) kot najemnik sta 24. 4. 1968 sklenila najemno pogodbo (A28), s katero sta se dogovorila, da ima najemodajalec pravico uporabe na garaži in da ta s kupoprodajno pogodbo, ki je bila med istima pogodbenima strankama sklenjena istega dne glede drugih nepremičnin, na najemnika ni bila prenesena. Najemna pogodba se ni pričela izvrševati in je kmalu prenehala veljati. B. je z dopisom z dne 23. 10. 1968 (A49) Izvršni svet SRS obvestila, da garaže ne bodo vzeli v najem, zato naj plačilni nalog za najemnino stornirajo, najemna pogodba pa se smatra za brezpredmetno.

-Skupščina Občine Y. je 8. 11. 1978 izdala odločbo (A32), s katero je ugotovila, da je imetnik pravice uporabe nepremičnine s parc. št. 1805/2, k. o. X., C. TOZD (v nadaljevanju: C.). Takrat se je parc. št. 1805/2 izbrisala iz vložka 649, k. o. X., in pripisala k vložku 624, k. o. X. Zoper to odločbo se tožnica ni pritožila. Občinsko sodišče v Y. je 29. 12. 1978 s sklepom (A27) dovolilo vknjižbo C. kot imetnika pravice uporabe. Te vknjižbe tožnica ni izpodbijala. Garaža na tej nepremičnini je bila v letu 1989 spremenjena v brunarico oziroma počitniški objekt z dvema počitniškima bivalnima enotama za zaposlene.

-Hotelsko turistično podjetje D., d. d., Z. (HTP D.) in Vlada RS, Brdo - protokolarni servis (Vlada RS), sta 20. 1. 1994 sklenila Pogodbo o priznanju pravice uporabe (A31, Pogodba). V njej sta pogodbeni stranki ugotovili, da je v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe na garaži in zemljišču na parc. št. 1805/2, vl. št. 624, k. o. X., vpisan HTP D., da ima Vlada RS že več let to nepremičnino v posesti in da je bila garaža v tem času popolnoma prenovljena s sredstvi Vade RS v brunarico (I. točka). HTP D. je Vladi RS izrecno priznal pravico uporabe na tej nepremičnini (II. točka). HTP D. je Vladi RS dovolil vpis pravice uporabe nad nepremičnino (III. točka), ta pa se mu je zavezala plačati vrednost nepremičnine po stanju na dan podpisa pogodbe (IV. Točka). Vlada RS HTP D. ni plačala pogodbeno dogovorjene cene. Kot izhaja iz dopisa Brda - Protokolarnega servisa z dne 10. 2. 1994 (A33), Vlada RS tistega dela nepremičnine, ki je v naravi predstavljal kmetijsko zemljišče in gozdove, v skladu s takrat veljavnimi predpisi ni mogla odkupiti, pač pa bi moral biti prenesen na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

-Leta 1997 je bila izvedena parcelacija nepremičnine s parc. št. 1805/2, k. o. X., tako, da sta iz nje nastali dve parceli: parc. št. 1805/2 in 1805/13, obe k. o. 0000 X. Prvo je HTP D. s Pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 1. 12. 1997 prenesel na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, druga pa je predmet tega spora. Tožnica je to nepremičnino, na kateri se nahaja brunarica in dvorišče, od njenega nakupa ves čas nemoteno in kontinuirano uporabljala. HTP D. je to nepremičnino 20. 12. 1999 s Pogodbo o brezplačnem prenosu poslovnih prostorov in zemljišč, ki se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka (Pogodba o brezplačnem prenosu, A33), prenesel na Sklad za spodbujanje razvoja TNP, d. d. Nanj je bila z učinkom od 1. 6. 2007 vknjižena lastninska pravica v zemljiški knjigi (A20). Pogodba je bila sklenjena na podlagi 19. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij z družbenim kapitalom, ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju triglavskega narodnega parka (ZLPPTR).

7.Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da tožnica ni izpolnila pogojev za pridobitev lastninske pravice niti na podlagi priposestvovanja niti na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Obstoj družbene lastnine na nepremičnini od 20. 6. 1950 do pretvorbe v zasebno lastnino ob uveljavitvi ZLNDL 25. 7. 1997 izključuje priposestvovanje lastninske pravice. V tistem času veljavna pravila ODZ o priposestvovanju so veljala le za zasebno lastnino. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je pričel veljati 1. 9. 1980, pa je družbeno lastnino zaradi posebnega varstva izključil iz sistema priposestvovanja. Tožnica za priposestvovanje tudi ni dokazala dobre vere. Po presoji prvostopenjskega sodišča je dobro vero izgubila že s prejemom odločbe Skupščine Občine Y. z dne 8. 11. 1978, zoper katero se ni pritožila. Da tudi kasneje ni izpolnjevala tega pogoja za priposestvovanje, potrjuje sklenjena, a nerealizirana odplačna Pogodba, v kateri je tožnica HTP D. priznala tako imetništvo pravice uporabe kot lastništvo te nepremičnine. Glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev lastninske pravice na temelju 4. člena ZLNDL, pa je presodilo, da tožnica pravice uporabe ob uveljavitvi tega zakona ni imela. Tožnica je s prejemom odločbe Skupščine Občine Y. z dne 8. 11. 1978, najkasneje pa 29. 12. 1978 z vpisom imetništva pravice uporabe v zemljiško knjigo na C., pravnoformalno izgubila imetništvo pravice uporabe in jo ni več pridobila nazaj. Čeprav je nepremičnino ves čas nemoteno in kontinuirano uporabljala in jo imela v posesti, je HTP D. priznavala višjo oziroma popolno pravno oblast na nepremičnini. V nasprotnem primeru po oceni prvostopenjskega sodišča leta 1994 ne bi sklenila odplačne pogodbe o priznanju pravice do uporabe nepremičnine.

8.Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da se za zunajknjižno pridobitev pravice uporabe zahteva ustrezen pravni naslov (pogodba ali odločba). Zmotno pa je ocenilo, da tožnica tega ni dokazala. Po presoji pritožbenega sodišča takšno pravno podlago predstavlja Pogodba, s katero je HTP D. tožnici priznal pravico uporabe na nepremičnini s parc. št. 1805/2, vl. št. 624, k. o. X., ki je takrat obsegala tudi brunarico z dvoriščem (kasneje parc. št. 1805/13, k. o. X.). Pritožbeno sodišče je Pogodbo drugače materialnopravno presodilo kot prvostopenjsko, prav tako je drugače dokazno ocenilo njeno vsebino. Pooblastilo za takšno dokazno presojo ima na podlagi druge alineje 358. člena ZPP takrat, kadar je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listinsko dokazno gradivo, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze. Prvostopenjsko sodišče se je sicer v svoji dokazni oceni opredelilo tudi do izpovedbe priče E. E., na kar pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni oprlo svoje dokazne ocene glede obstoja pravne podlage za pridobitev tožničine pravice uporabe.

9.Pritožnica pravilno opozarja, da vsebina I. točke Pogodbe ne daje podlage za sklepanje, da je tožnica sopogodbeniku priznavala tako imetništvo pravice uporabe kot lastništvo nepremičnine. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovitev pogodbenih strank, da je HTP D. zemljiškoknjižni lastnik oziroma imetnik pravice uporabe nepremičnine, ničesar ne pove o dejanskem lastništvu oziroma imetništvu pravice uporabe. Treba je upoštevati, da je bil je bil vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo v času družbene lastnine zgolj deklaratorne narave. Tožnica tudi utemeljeno poudarja, da s Pogodbo HTP D. nanjo ni prenesel pravice uporabe na nepremičnini, pač pa ji je imetništvo te pravice priznal. To tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da je HTP D. tožnici priznal obstoječe stanje glede dejanskega imetništva pravice uporabe na zemljišču in da sta pogodbeni stranki želeli zemljiškoknjižno stanje uskladiti z dejanskim. Navedenega ne izključuje niti okoliščina, da se je tožnica za priznanje pravice uporabe HTP D. zavezala plačati denarno nadomestilo. Prvostopenjsko sodišče je zato napačno zaključilo, da sklenjena Pogodba dokazuje, da je tožnica HTP D. ob podpisu Pogodbe priznavala višjo (popolno) pravno oblast na nepremičnini.

10.Prvostopenjsko sodišče je napačen pomen pripisalo tudi dejstvu, da Pogodba ni bila realizirana. To na njeno veljavnost nima vpliva. Pogodba je neveljavna, kadar je nična ali izpodbojna (primerjaj 86. in 95. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Dejstvo, da je Pogodba odplačna, tožnica pa HTP D. v zameno za priznanje pravice uporabe ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti plačila dogovorjene vrednosti nepremičnine, nima učinka na dano priznanje pravice uporabe. Če ena izmed pogodbenih strank ni izpolnila obveznosti, ki so iz nje nastale, to ni razlog za njeno neveljavnost, pač pa ima za posledico nastanek izpolnitvenega zahtevka stranke, ki je svojo obveznost izpolnila. To izhaja že iz prvega odstavka 9. člena OZ, v skladu s katerim so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

11.Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo, da predmet Pogodbe ni smela biti celotna nepremičnina s parc. št. 1805/2, vl. št. 624, k. o. X., pač pa le objekt s funkcionalnim zemljiščem. Ugotovilo je, da iz dopisa Brda - Protokolarni servis z dne 10. 2. 1994 izhaja, da bi bilo treba objekt s funkcionalnim zemljiščem odmeriti in bi bil lahko zgolj ta del nepremičnine predmet Pogodbe, glede preostalega kmetijskega zemljišča pa je obstajala zakonska dolžnost, da se ga odstopi v upravljanje Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

12.Ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da ker se parcelacija nepremičnine s parc. št. 1805/2, vl. št. 624, k. o. X., ni izvedla do uveljavitve ZLNDL, po tem pa se prenos pravice uporabe ni mogel izvršiti, do prenosa pravice uporabe na tožnico ni prišlo. Po presoji pritožbenega sodišča za presojo veljavnosti tistega dela Pogodbe, s katerim je HTP D. tožnici priznal pravico uporabe na zemljišču, ki je zajemalo brunarico z dvoriščem in je predmet te pravde, ni pomembno, ali in kako je bilo tisto zemljišče odmerjeno v nepremičninskih evidencah, torej ali je bilo odmerjeno v eno ali del druge zemljiške parcele ter kdaj je do parcelacije prišlo. Upoštevati je treba, da se je pravica uporabe prenašala tudi izvenknjižno. Za veljavnost prenosa oziroma priznanja pravice uporabe pred letom 1995 vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zemljiškoknjižni podatki pa takrat velikokrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Nenazadnje je v sodni praksi ustaljeno stališče, da so v sistemu družbene lastnine celo ustne pogodbe o prometu z nepremičninami imele učinek, če so bile realizirane, zmotno pa je bilo materialnopravno stališče, da bi tožnik z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice uspel le, če bi predložil pisno odločbo ali pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da se izjavi volj pogodbenih strank v II. točki Pogodbe nanašata (tudi) na nepremičnino, ki v naravi predstavlja brunarico z dvoriščem, in ki je po parcelaciji v letu 1997 pridobila identifikacijsko oznako s parc. št. 1805/13, k. o. 0000 X. To, da je HTP D. s Pogodbo tožnici priznal pravico uporabe tudi na delu nepremičnine, ki je obsegal gozdove in kmetijska zemljišča, za to presojo ni odločilno. Tudi če je tožnica lastninsko pravico na delu nepremičnine s kmetijskimi zemljišči in gozdovi pridobila na podlagi ZSKZ v letu 1993, to na veljavnost priznanja tožničine pravice uporabe na spornem delu nepremičnine ne vpliva.

13.Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je priča E. E., ki je ob svojem zaslišanju pojasnil, da se HTP D. ni štel za imetnika pravice uporabe, tako izpovedal, ker niso imeli ključev in vpogleda v nepremičnino ter jo je že od vsega začetka uporabljala tožnica. Ocenilo je, da to ne prepriča v obstoj tožničine razpolagalne sposobnosti (28. točka obrazložitve). To pomeni, da dokazna ocena izpovedbe te priče na presojo prvostopenjskega sodišča glede obstoja veljavne pravne podlage za priznanje pravice uporabe, ni vplivala. Ker torej takšna dokazna ocena za odločitev ni bila bistvena, pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

14.HTP D. je tožnici s Pogodbo priznal pravico uporabe (tudi) na tistem delu nepremičnine s parc. št. 1805/2, k. o. X., ki je po parcelaciji v letu 1997 postala parc. št. 1805/13, k. o. X.. S tem je tožnica pridobila veljavni pravni temelj za zunajknjižno pridobitev pravice uporabe na sporni nepremičnini. Po sklenitvi Pogodbe HTP D. pravice uporabe ni imel, zato se v njegovo korist formalno vknjižena pravica uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni pretvorila v lastninsko pravico. Ker je tožnica 20. 1. 1994 pridobila imetništvo pravice uporabe nad predmetno nepremičnino, toženka lastništva ni mogla pridobiti na podlagi Pogodbe o brezplačnem prenosu z dne 20. 12. 1999, ki sta jo HTP D. in toženka sklenila na temelju 19. člena ZLPPTR (ta je pričel veljati 25. 5. 1996). Ob uveljavitvi ZLNDL je bila dejanska imetnica pravice uporabe na tej nepremičnini tožnica, zato je na njej 25. 7. 1997 na podlagi prvega odstavka 4. člena ZLNDL pridobila lastninsko pravico.

15.Drugi pritožbeni razlogi za zgornjo presojo niso pomembni, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Tožbeni zahtevek je torej utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP).

17.Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v pravdi uspela, toženka pa propadla. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki naložilo plačilo vseh tožničinih potrebnih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožničine pravdne stroške odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT) in načela potrebnosti (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 100 točk za sestavo tožbe (1. točka tar. št. 19 OT), 1000 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. točka tar. št. 20 OT), 750 točk zadrugo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 20 OT), 500 točk za tretjo pripravljalno vlogo (3. točka tar. št. 20 OT), 1000 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo (1. točka tar. št. 21 OT), 500 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo (2. točka tar. št. 21 OT), 57,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 37 EUR za pričnino. Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti 2.921,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

18.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji mora toženka povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in OT priznalo 1250 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 22 OT), 22,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 763,50 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

-------------------------------

1Pravni naslednik B.

2Pravni naslednik C.

3Ta se je 10. 8. 2010 preimenoval v Družbo za spodbujanje razvoja Triglavskega narodnega parka, d. d. - v likvidaciji.

4Prvi odstavek tega člena določa, da nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe Republika Slovenija, postanejo lastnina Republike Slovenije.

5Pogodbeni stranki sta ugotovili, da je HTP D. zemljiškoknjižni lastnik oziroma imetnik pravice uporabe garaže (60 m²) in zemljišča (2028 m²) na P., ki ležita na parceli št. 1805/2, vložek št. 624, k. o. X., ter da ima tožnica navedeno nepremičnino v posesti že več let in da je bila garaža popolnoma prenovljena s sredstvi tožnice v brunarico za njene potrebe.

6Le če bi šlo za prenos ali priznanje pravice uporabe z ustno pogodbo, bi bilo pomembno, ali je bila ta realizirana. Glej na primer sodbo VSRS II Ips 249/2005 z dne 12. 1. 2006.

7

V skladu s 14. členom Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92) ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona (11. 3. 1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma občino.

8Glej na primer sklep VSRS II Ips 229/2013 z dne 17. 10. 2013 ter sodbo VSL I Cp 3456/2013 z dne 26. 2. 2014.

9Ta je bil v času sklenitve Pogodbe direktor HTP D.

10Ta določa, da podjetje, katerega nepremičnine, ki se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka, predstavljajo v naravi zemljišče oziroma objekt, ki ne predstavlja funkcionalne delovne celote, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, v roku 90 dni po uveljavitvi tega zakona izloči navedene nepremičnine v breme družbenega kapitala in jih s pogodbo brezplačno prenese na Sklad.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 358, 358-2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9, 86, 95

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.