Jedro

Komunalna opremljenost zemljišča (kot izhaja iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja), ni odločilna za presojo, da je bilo zaplenjeno zemljišče stavbno. Opredelitev zemljišča kot stavbnega je (bila) pridržana zakonu. Tako je bilo stavbno zemljišče prvič definirano v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter nato vsebinsko enako v kasnejših zakonih. Po tej opredelitvi je treba upoštevati kot stavbno zemljišče tisto, ki je bilo (v času podržavljenja) v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 7.11.2003 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 20.3.2001, s katero je bilo odločeno, da je dolžna SOD v korist štirih upravičencev izplačati vsakemu po 88.840,14 DEM za podržavljeno premoženje, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je predmet spora v obravnavani zadevi vprašanje statusa zemljišč parcele št. 1, 2 in 3, vse k.o. ..., zunanji trg, ki so ga imela ta zemljišča v času podržavljenja. Pritrdilo je tožbenemu ugovoru, da sta upravni organ in tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ko sta svojo odločitev o določitvi odškodnine za navedena zemljišča oprla na 3. odstavek 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Ta zemljišča so bila ob podržavljenju kmetijska zemljišča in ne stavbne parcele in zato bi se morala njihova vrednost ugotavljati na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, (Odlok). Zato je sodišče tožbi ugodilo in naložilo toženi stranki, da bo morala v ponovnem postopku, ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča ponovno ugotoviti status spornih parcel in zanje pravilno določiti odškodnino.

Prizadeta stranka A.A. v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Bistveno kršitev postopka je sodišče storilo s tem, ker ni opravilo ustne glavne obravnave in zaslišalo predlaganih prič, ki bi potrdile navedbe pritožnika. Sodišče prve stopnje ni dalo toženi stranki nobenih napotkov o določanju oziroma ugotavljanju statusa spornih parcel in je tako ponovno omogočilo zavlačevanje postopka. Sodišče zgolj našteva pravne podlage, ki urejajo vrednotenje spornih zemljišč, ne da bi se opredelilo do uporabe teh glede na konkreten primer. V postopku denacionalizacije se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku in pravila dokazovanja, ki jih ta zakon predpisuje. Upravni organ je opredelil višino odškodnine na podlagi cenitve, ki jo je opravil sodni cenilec in izvedenec, dokaza z drugim izvedencem pa tožeča stranka ni ponudila. Iz določb ZDen, kakor tudi iz Navodila izhaja, da se vrednost podržavljenih nepremičnin določa po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, pri čemer sedanja vrednost ne pomeni vrednosti, do katere je prišlo zaradi spremenjenih gospodarskih razmer, temveč le na sedanje denarne razmere preračunana vrednost glede na tedanje stanje stvari. Sodišče se je napačno sklicevalo tudi na odločbo ustavnega sodišča, pri čemer pritožnik posebej opozarja, da v času podržavljenja ni bilo načrtov stanovanjske in komunalne izgradnje, kot jih poznamo danes. Prav zato ustavno sodišče ni določilo kriterija za določanje namembnosti. Sodišče je upoštevalo le potrdila o možnosti dovoza, vodovoda in elektrike, ni pa se opredelilo do pogodbe iz leta 1913, iz katere je razvidna namembnost spornih zemljišč in predložene mapne kopije, iz katere izhaja natančno razdelitev in s tem posredno povezana namembnost podržavljenih nepremičnin. Sodišče nima znanj, s katerimi bi lahko posegalo v ugotovljeno dejansko stanje, pridobljeno z izvedeniškim mnenjem. V tem primeru bi bila dolžnost sodišča, da postavi novega izvedenca, ki bi ugotovil namembnost zemljišč. Pritožba opozarja na dejstvo, da se komunalno opremljenost ugotavlja ravno zaradi pomanjkanja planskih aktov v času podržavljenja. Zato predlaga, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Prizadeta stranka B.B. je v vlogi (razširitev pritožbe) pritrdil stališču pritožbe. Navaja, da je bilo stanje zemljišč v času podržavljenja tako, da je bilo možno na teh zemljiščih graditi in jih je bilo možno komunalno opremiti brez večjih stroškov. Zato je odločitev tožene stranke in njeno vrednotenje zemljišč pravilno.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno pritožbo prizadetih strank obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena, V obravnavanem primeru gre za vrnitev podržavljenega premoženja, in sicer treh parcel, ki jih ni mogoče vrniti v naravi. Upravičencem gre zato odškodnina, kot izhaja iz določb 3. poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Izhodišče za odločanje o višini odškodnine je v 1. odstavku 44. člena ZDen, ki pravi, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Pritožnika v pritožbi vztrajata pri stališču, da so sporna zemljišča nezazidana stavbna zemljišča zato, ker bi jih bilo v času podržavljenja mogoče brez velikih stroškov komunalno opremiti glede na bližino sekundarnih energetskih priključkov (vodovod, elektrika in možnost dovoza). Zato menita, da sta za določitev višine odškodnine upravni organ in tožena stranka pravilno upoštevala Navodilo. To stališče pritožnikov je po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Pravilni pa so razlogi za odločitev sodišča prve stopnje. To je pravilno presodilo, da sporna zemljišča o podržavljenju niso bila stavbna zemljišča, ker predlagatelji niso dokazali, da bi ta zemljišča ob podržavljenju bila v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo, namembnosti pa ni spremenil niti predpis, s katerim so bila podržavljena. Opredelitev kdaj je zemljišče stavbno, je sodišče povzelo po obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U 1-42/93 z dne 5.12.1994, ki obravnava Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok) in s katero je Ustavno sodišče odločilo, da Odlok ni v neskladju z Ustavo in zakonom. Navedena odločba ne določa nikakršnih pogojev za različno opredeljevanje zemljišč, temveč le razlaga določbe zakonov in podzakonskih predpisov, kar je temeljna naloga sodišč, ko uporabljajo pravo pri odločanju.

Vprašanje, ali je določeno zemljišče stavbno, je predvsem pravne narave, saj njegovo vsebinsko opredelitev podajajo predpisi. Ti na status nekega zemljišča vežejo različne pravne učinke. Naloga upravnih organov in sodišča je torej, da na podlagi dejanskih ugotovitev doženejo, v katero izmed pravno opredeljenih vrst zemljišča spada neka konkretna površina. V obravnavanem primeru na status zemljišč ni mogoče sklepati na podlagi trditev o komunalni opremljenosti oziroma o možnosti opremljanja zemljišča brez večjih stroškov, kot navaja Navodilo in to menita pritožnika. Navodilo določa samo merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, za kar je podlaga v 85. členu ZDen, kamor napotuje 6. odstavek 44. člena ZDen. Navodilo ne določa katera zemljišča so (bila) stavbna zemljišča, ampak katera nezazidana stavbna zemljišča so (bila) komunalno opremljena in katera komunalno neopremljena. Navodilo se uporablja le, če je imelo ob podržavljenju - glej 1. odstavek 44. člena ZDen - zemljišče status stavbnega zemljišča. Katero zemljišče je (bilo) stavbno, ZDen ne določa, to je v 1. in 2. odstavku 11. člena določalo Navodilo. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-82/92 določbi 1. in 2. odstavka 11. člena tega navodila odpravilo kot nezakoniti, ker je vsebinska opredelitev stavbnega zemljišča v tem navodilu presegala zakonsko pooblastilo ZDen. V razlogih je navedlo še, da sme navodilo določati le kriterije oziroma metodologijo za vrednotenje posameznih vrst stavbnih zemljišč. Ob takih razlogih in glede na pooblastilo iz 85. člena ZDen je jasno, da tudi preostale odločbe navodila (3. od 7. odstavek 11. člena Navodila) ne določajo, katera zemljišča so stavbna zemljišča. Zato pritožnika s sklicevanjem na možnost komunalne opremljenosti podržavljenih zemljišč, kot jo opisujejo preostale določbe 11. člena Navodila, nista mogla izkazati, da so bila podržavljena zemljišča stavbna.

Definicija stavbnega zemljišča torej ne more biti predmet podzakonskega predpisa, ampak le zakona. Ker ZDen nima opredelitve stavbnega zemljišča, je potrebna opredelitev v drugih zakonih. Prvo opredelitev stavbnega zemljišča je imel 34. člen Zakona o nacionalizaciji zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, nato pa jo je imela novela iz leta 1965 Zakona o prometu z zemljišči in stavbami ter končno Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Ur. l. RS, št. 44/97). Definicija stavbnega zemljišča je v vseh navedenih predpisih vsebinsko enaka. Ustavno sodišče pa jo je v svoji odločbi, št. U-1-42/93 povzelo po prvi od navedenih opredelitev, to je po 4. odstavku 34. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Zato ne drži pritožbena trditev, da ni mogoče opredeljevati stavbnega zemljišča kot tistega, ki je bilo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo, saj te opredelitve ni bilo v času podržavljenja. Takšna definicija statusa stavbnega zemljišča obstoji v jugoslovanski oziroma slovenski zakonih od leta 1958 dalje, zato je nanjo opozorilo v svoji odločbi Ustavno sodišče. Določbe podzakonskega predpisa torej ne morejo biti podlaga za opredelitev določenega zemljišča kot stavbnega zemljišča, ampak vsebujejo le merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih zemljišč, zato je nerelevantno sklicevanje pritožnikov na možnost komunalne opremljenosti zemljišč v času podržavljenja, saj bi bila komunalna opremljenost odločilna samo tedaj, če bi bila zemljišča v času podržavljenja opredeljena kot stavbna zemljišča, da bi imela ta status bi morala biti v času podržavljenja v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za pozidavo. Tako pravno opredelitev stavnih zemljišč je določala prej navedena zakonodaja. Ker je po 1. odstavku 44. člen za ugotovitev vrednosti odločilno stanje nepremičnin v času podržavljenja, je upoštevna prva pravna opredelitev stavbnega zemljišča, izhajajoča iz Zakona o nacionalizaciji najemnih in gradbenih zemljišč. Če bi bila sporna zemljišča v času zaplembe primerna za zazidavo po načrtih stanovanjske in komunalne gradnje, bi se štela kot stavbna zemljišča in bi šla predlagateljem odškodnina zanje v skladu z merili iz Navodila. Glede na dejansko ugotovitev sodišča, da predlagatelji niso dokazali, da bi bila sporna zemljišča predvidena za gradnjo, je pravilna materialno pravna presoja, da podržavljena zemljišča niso bila stavbna, ampak kmetijska in pripada zato upravičencem odškodnina za kmetijska zemljišča v skladu z merili z Odloka. Odločba o podržavljenju ni spreminjala namembnosti zemljišča. Pritožbeni ugovor, da je izvedenec zemljišča opredelil kot nezazidana stavbna zemljišča, ni upošteven, saj gre za pravno opredelitev, ki je pridržana upravnim organom in sodišču izvedenec pa mora na podlagi pravne opredelitve zemljišča le-to oceniti po ustreznem predpisu.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče toženi stranki ni dalo nobenih napotkov za odločanje v ponovljenem postopku. S tem, ko je sodišče v sodbi ugotovilo, da sta tožena stranka in upravni organ nepravilno uporabila materialno pravo in je tudi presodilo zgolj zakonitost izpodbijane odločbe, to pomeni napotek, da mora tožena stranka pri ponovnem odločanju sprejeti pravno stališče sodišča in na podlagi tega ugotoviti status zemljišč in jih ovrednotiti. Očitek bistvene kršitve postopka, ki naj bi ga storilo sodišče, s tem, ko ni opravilo glavne obravnave je neutemeljen, saj glavna obravnava ni bila predlagana, sodišče pa tudi ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je presodilo le zakonitost izpodbijane odločbe in opustitev glavne obravnave ni vplivala na pravilnost odločitve Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).