Jedro

Ker predstavlja sklep višjega sodišča, s katerim je to sodišče odločilo o pritožbi dolžnika zoper sklep okrajnega sodišča, izdan v izvršilnem postopku, posamično sodno odločbo, izdano v okviru izvrševanja sodne funkcije, tožba v upravnem sporu zoper takšen akt ni dovoljena.

Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 20. 12. 2022 vložil tožbo za 1) izpodbijanje sklepa Višjega sodišča z dne 21. 11. 2022, 2) razveljavitev sklepov sodišča po 28. 2. 2020, 3) vzpostavitev stanja pred posegom nasilnega vstopa, 4) prekinitev izvršbe in 5) povračilo že nastalih in bodočih stroškov in škode kot posledice ravnanj sodišča ter predlog za izdajo začasne odredbe.

2. V tožbi je navedel, da izpodbija upravni akt, to je tožbi priloženi sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 285/2022 z dne 21. 11. 2022. Tožbo pri Upravnem sodišču vlaga, ker nima zagotovljenega drugega sodnega varstva (1. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). S tožbo izpodbija ravnanja v izvršilnem postopku I 581/2019 ter vztrajanje pristojnega sodišča pri izvršbi in s tožbo v upravnem sporu predlaga, da sodišče ugotovi, a) da je pritožbeno sodišče nepravilno povzelo dejansko stanje in neupravičeno zavrnilo pritožbo, b) da izvršitelj ni opravil potrebnih dejanj in je bil predlog pritožnika za odpravo nepravilnosti upravičen ter bo razveljavilo sklep prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, c) da se je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sklepa opredeljevalo do navedb, ki niso del pritožbe in do katerih se prvostopenjsko sodišče še ni opredelilo, d) da se je pritožbeno sodišče napačno opredelilo glede veljavnosti pooblastila, e) da umrla upnika oziroma njeni dediči s smrtjo upnice v postopku izvršbe nimajo pooblaščenca za zastopanje njihovih interesov, f) da prvostopenjsko sodišče ni opravilo dolžnega ravnanja preverjanja veljavnosti pooblastila pri izdajatelju pooblastila CSD Velenje, g) da se je pooblaščenka odvetnica C. C. izkazovala z neveljavnim pooblastilom in je bilo zmotno stališče, da ima veljavno pooblastilo, zato so vsa dejanja v imenu umrle upnice oziroma njenih dedičev nezakonita, h) da je nastopil razlog za prekinitev postopka, i) da sodišče napačno povzema, da tožnik v pritožbi ni opredelil pritožbenih stroškov, j) da je sodišče s svojimi ravnanji poseglo v pravice in svoboščine tožnika, ko tožniku ne omogoča zastopanja lastnih interesov pred sodiščem - dedič po umrli upnici in zato tudi upnik in ko je bil tožniku med 2.12.2022 in 5. 12. 2022 zaradi dovoljenj sodišča onemogočen vstop v lastno prebivališče, dom, s tem ko je bila brez predhodnega obvestila nezakonito zamenjana ključavnica vrat stanovanja, bo k) odpravilo vse dosedanje sklepe prvostopenjskega in pritožbenega sodišča po 28. 2. 2020 in bo pristojno sodišče pozvalo k prekinitvi postopka ter k ravnanju v skladu z zakonodaje, tj. prenos reševanja zadeve v zapuščinski postopek, l) tožniku priznalo upravičenost do nadomestila za nastalo škodo in povračilo stroškov.

3. V isti vlogi je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, in sicer a) za vzpostavitev stanja pred nasilno zamenjavo ključavnice poštnega nabiralnika in kleti, tako da sodišče tožniku dovoli, da v najkrajšem času zagotovi vzpostavitev stanja z namestitvijo ključavnic enake kakovosti, mu prizna pravico do nadomestila za stroške v breme tožene stranke in obveznostjo tožene stranke obvestiti vse imetnike ključev, kar naj velja do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem spor in b) za vzpostavitev stanja pred nasilno zamenjavo ključavnice vhodnih vrat stanovanja, ker je izvršitelj ravnal v nasprotju z zatečenim oz. dejanskim stanjem izvršbe, tj. prekinitev, tako da mu sodišče dovoli vzpostavitev stanja z namestitvijo ključavnice enake kakovosti in mu prizna pravico do nadomestila za stroške v zvezi s tem v breme tožene stranke in obveznostjo tožene stranke obvestiti vse imetnike ključev. ki naj velja do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem spor oziroma do ureditve lastninskih razmerij v povezanih postopkih.

**K I. točki izreka:**

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Tožnik s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 285/2022 z dne 21. 11. 2022, s katerim je to sodišče odločalo o pritožbi dolžnika (tožnika v tem upravnem sporu) zoper sklep Okrajnega sodišča v Velenju I 581/2019 z dne 15. 2. 2022 in sklenilo, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

6. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno za odločanje o tistih sporih, za katere je to določeno z zakonom. Tako je s 1. členom ZUS-1 določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. V 2. členu ZUS-1 je določeno, da odloča v upravnem sporu sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (1. odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek).

8. Navedeno določbo dodatno opredeljuje določba 3. člena ZUS-1, da v določenih primerih ne gre za upravne akte, ki bi jih bilo mogoče presojati v upravnem sporu. Upravni akti tako niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodaje in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Upravni spor namreč ni namenjen nadzoru zakonitosti nad izvrševanjem oblasti na področju zakonodajne in sodne funkcije. V teh primerih so v naši pravni ureditvi predvideni drugi načini nadzora (nadzor, ki ga opravi ustavno sodišče, nadzor pravnih sredstev zoper sodbe sodišče itd.)1. 9. Ker predstavlja sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 285/2022 z dne 21. 11. 2022, s katerim je to sodišče odločilo o pritožbi dolžnika zoper sklep okrajnega sodišča, izdan v izvršilnem postopku, posamično sodno odločbo, izdano v okviru izvrševanja sodne funkcije, tožba v upravnem sporu zoper takšen akt ni dovoljena. Sodišče je iz tega razloga tožbo v tem upravnem sporu zavrglo ob predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 10. Prav tako ni v upravnem sporu mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v izvršilnem postopku, kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Varstvo teh pravic in s tem povezanih tudi morebitnih ustavnih pravic je mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, določenih z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in ob smiselni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku. Zato tožba ni dovoljena tudi iz tega razloga, ker tožnik uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega postopka. Za vodenje upravnega spora po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene procesne predpostavke, saj to, da je o zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja v tem postopku in v postopku pravnih sredstev.2

11. Enaki razlogi veljajo tudi glede tožbenega nasprotovanja sklepu Okrajnega sodišča v Velenju I 581/2019 z dne 15. 2. 2022 in drugim neopredeljenim sklepom, ki jih je izvršilno sodišče izdalo po 28. 2. 2020, saj upravni spor zoper posamično sodno odločbo, izdano v okviru izvrševanja sodne funkcije, ni dovoljen.

12. Kolikor tožnik nasprotuje ravnanju prvostopenjskega sodišča v izvršilnem postopku I 581/2019 oz. posameznim izvršilnim dejanjem v tem izvršilnem postopku, pa je Upravno sodišče Republike Slovenije že odločilo s sklepom v zadevi IV U 166/2022-5 z dne 9. 12. 2022, da ni stvarno pristojno za odločanje. Za izvršilno zadevo je skladno s 5. členom ZIZ stvarno pristojno okrajno sodišče. Po 35. členu ZIZ je sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi, če zakon ne določa drugače. Zato bo o teh ugovorih odločilo pristojno sodišče v izvršilnem postopku.

**K II. točki izreka:**

13. V obravnavanem primeru je tožnik hkrati s tožbo zahteval tudi izdajo začasne odredbe. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.3

14. Glede na zgoraj navedeno in odločitev, da tožba ni dopustna, je bilo treba zavreči tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **K III. točki izreka:**

15. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Komentar k 3. členu ZUS-1, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 33. 2 Primerjaj sklep VS RS I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016. 3 Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu (npr. sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021 in drugi).