Jedro

Dejstvo, da je denacionalizacijska upravičenka z darilno pogodbo sklenjeno po občinskem odloku o kmetijski oskrbnini, s katero so prešle vse (ne)obdelovalne površine kmetije v državno last, pridobila pravico do oskrbnine; da pogodbe ni izpodbijala ne upravičenka ne njeni polnoletni otroci; da ni izkazano, da bi bil kdo izmed njih pripravljen preživljati upravičenko - ne preprečujejo vrnitve premoženja na podlagi 5. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej denacionalizacijski zadevi je sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom odločilo, da je po temelju utemeljen predlagateljičin predlog za denacionalizacijo nepremičnin par. št. .... vse k.o... in da je P. R. upravičena do denacionalizacije teh nepremičnin. Ugotovilo je, da je upravičenka leta 1963 darovala nepremičnino v družbeno lastnino zaradi prepričevanja predstavnikov zadruge in da daritev ni bila odraz njene proste volje, saj se je bala, da ji bodo zemljo vzeli brez nadomestila, tako pa je dobila vsaj oskrbnino.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke in potrdilo izpodbijani sklep. Pri tem je zavzelo stališče, da ob splošnem vedenju o takratnih razmerah v družbi ne gre dvomiti o izpovedi prič - upravičenkinih hčerk. Dejstvo, da je upravičenka pridobila z daritvijo pravico do kmečke oskrbnine, kar bo upoštevano v skladu z denacionalizacijskimi predpisi, ne govori zoper ugotovitev, da je bila daritev posledica takšnih in drugačnih pritiskov na upravičenko. Pomemben je tudi podatek, da so bila obravnavana zemljišča v kompleksu Brdo.

Nasprotna udeleženka je zoper ta sklep vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da izpovedi prič nista objektivni dokaz o obstoju grožnje. Ta ni izkazan, saj sta z darilno pogodbo pridobili korist obe stranki. Šlo je v bistvu za izročilno pogodbo. Upravičenka je bila takrat stara 58 let in hčerki pogodbi nista nasprotovali in je nista izpodbijali, po drugi strani pa nista dokazali, da bi bili pripravljeni preživljati upravičenko. Sklenitev darilne pogodbe je bila za bolehno upravičenko ugodna. Sodišče ni preverilo dejstva, ali je upravičenka živela s hčerko M., predlagateljice pa ni izprašalo, ali so upravičenko obiskovali predstavniki zadruge na domu. O vrednosti danega in prejetega ni mogoče govoriti, saj je lahko trajanje izplačevanja oskrbnine zelo različno. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na trditev, da bremena posestva niso imela nobenega vpliva na sklenitev pogodbe. Polnoletni otroci upravičenke bi lahko izpodbijali darilno pogodbo. Razlogi izpodbijanih odločb temeljijo le na izjavah prič pravnih naslednic upravičenke.

Predlagateljica v odgovoru na revizijo poudarja, da ta ne navaja, v čem je podana zmotna uporaba materialnega prava, pač pa se ukvarja z razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; da revidentka ne pojasnjuje, zakaj naj bi upravičenka darovala obsežna zemljišča za oskrbovalnino, ko pa bi bila ob normalnem odnosu oblasti upravičena do pokojnine kot kmetica in vdova padlega borca NOB; da sta njeni hčerki ves čas delali na kmetiji, ki je mati sicer ni mogla sama obdelovati.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V nepravdnem postopku, katerega določbe veljajo za to zadevo (1. odstavek 56. člena Zakona o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami do št. 66/2000 - ZDen) se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno (37. člen Zakona o nepravdnem postopku). Tako je treba v zvezi z revizijo uporabiti ZPP, ki določa, da je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena). Tako tudi ni mogoče izpodbijati presoje dokazov, seveda razen, če ni v zvezi s tem storjena kakšna procesna kršitev. Te revizija ne uveljavlja. Pretežen del revizije se nanaša prav na kvaliteto posameznih dokazov, na dokazno sklepanje, na neizvedbo dokazov in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, na neupoštevanje nekaterih dokazov in podobno.

Zaradi navedene omejitve preizkusa izpodbijane odločbe v revizijskem postopku na pravkar opisane trditve ne bo odgovora.

Pravna presoja, da pomenijo na nižjih stopnjah odločanja ugotovljena dejstva grožnjo in silo v smislu 5. člena ZDen, je po prepričanju revizijskega sodišča pravilna. Dejstvo, da je denacionalizacijska upravičenka z darilno pogodbo (sklenjeno šele potem, ko je že izročila zadrugi vse tu obravnavano premoženje, vse pa potem, ko so ji bili že odvzeti gozdovi za potrebe Brda) pridobila pravico do oskrbnine na podlagi odloka Občinskega ljudskega odbora Kranj o kmetijski oskrbnini (Glasnik okraja Ljubljana, št. 35/63 - odlok), ne izključuje uporabe 5. člena ZDen (razlog iz 1. odstavka 72. člena ZDen). Nepomembno je dejstvo, da upravičenkini otroci niso izpodbijali pogodbe. Revizija sicer sploh ne pove, na kakšni podlagi bi lahko to storili, saj niso bili pogodbena stranka, hkrati pa so bili polnoletni otroci upravičenke, do katere, kot revizija sama ugotovlja v zvezi z neobstojem bremen, niso imeli terjatev. Tudi odlok ni dajal pravice tretjim do kakšnega sredstva za izpodbijanje ali preklic pogodbe. Odlok nadalje ni upošteval okoliščine, ali je kdo od otrok pripravljen preživljati darovalca, ali ne. Da pa so otroci pomagali redno obdelovati kmetijo in da je bila ta obdelana, je bilo izkazano. Neprimerna je nadalje revizijska primerjava obravnavane darilne pogodbe z izročilno pogodbo. Pri prvi je šlo za to, da je darovano premoženje prešlo v družbeno lastnino, medtem ko z izročilno pogodbo prejmejo v last premoženje izročevalčevi otroci, posvojenci in potomci (106. člena Zakona o dedovanju). Tu gre le za pogodbeno obliko prehoda premoženja na potomstvo za življenja izročevalca, ki sicer po njegovi smrti prehaja z oporoko ali po zakonu. Nobeden izmed materialnopravnih pomislekov revizije torej ne govori zoper presojo o tem, da so podani pogoji iz 5. člena ZDen in da je torej z vmesno odločbo pravilno ugotovljeno, da je predlog za denacionalizacijo utemeljen.

Neutemeljeno revizijo je bilo zaradi povedanega treba zavrniti (378. člen v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP).