Jedro

Razpis naroka v zadevah, sproženih na podlagi ZPND, ni obligatoren. Za postopek se uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek. Sodišče razpiše narok takrat, ko je treba razčistiti določena vprašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izrek ukrepov o prepustitvi stanovanjske hiše v skupni uporabi ter o prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov nasprotne udeleženke s predlagateljico.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). Opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev naslonilo izključno na mnenje CSD z dne 9. 11. 2017, ki pa ga je predlagateljica prejela skupaj z izpodbijanim sklepom. Tako ji je bila odvzeta možnost do kontradiktornega postopka. CSD ni opravil soočenja izjav predlagateljice in nasprotne udeleženke. Mnenje CSD-ja, da gre za konflikten odnos med materjo in hčerko, ni rezultat kontradiktornega postopka. Če bi ji bilo mnenje vročeno, bi se lahko o njem izjavila in dodatno pojasnila odnos nasprotne udeleženke. Ker izpodbijani sklep temelji izključno na mnenju CSD, predstavlja kršitev načela neposrednosti. Predlagateljici je sodišče odvzelo možnost, da bi izkazala predpostavke nasilja v družini. Podala je izčrpno trditveno podlago o posameznih vidikih nasilja, ki vsak zase zadostuje za zaključek, da gre za nasilje v družini. Predlagala je svoje zaslišanje in zaslišanje prič, česar pa sodišče ni izvedlo. S tem ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče se ne bi smelo zadovoljiti z zaključkom, da je odnos med predlagateljico in nasprotno udeleženko konflikten, marveč bi moralo ugotavljati, ali je predlagateljica žrtev nasilja s strani svoje 42-letne hčerke. Izpodbijani sklep je obremenjen tudi z zmotno uporabo materialnega prava, ki je pripeljala do nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razlaga prvostopenjskega sodišča v zvezi z ekonomskim nasiljem je v nasprotju s samo definicijo ekonomskega nasilja iz šestega odstavka 3. člena ZPND. Za obstoj ekonomskega nasilja zadostuje že neupravičeno prelaganje premoženjskih obveznosti na družinskega člana. Predlagateljica do nasprotne udeleženke nima nikakršnih obveznosti preživljanja, kljub temu pa je prisiljena izključno sama kriti vse režijske stroške gospodinjstva. Pokriva pa jih zato, ker se boji izbruhov nasprotne udeleženke, kar pa je sodišče očitno prezrlo. Predlagateljica ima na nepremičnini osebno služnostno pravico užitka, ki izključuje vse ostale uporabnike nepremičnine, vendar pa nasprotna udeleženka zahteva, da biva v skupnem gospodinjstvu s predlagateljico. Pravno zmotna je interpretacija sodišča, da predlagateljica ni izkazala obstoja psihičnega nasilja. Za obstoj psihičnega nasilja zadostuje, da žrtev občuti duševno stisko, ne glede na intenziteto nasilnih dejanj. Zahteva prvostopnega sodišča, da bi moralo med strankama priti do resnejših incidentov, je pretirana in brez podlage v ZPND. Prvostopno sodišče bi moralo preveriti, kakšne občutke pri predlagateljici povzročajo ravnanja nasprotne udeleženke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o preprečevanju nasilja v družini ureja začasno ureditev razmerij z izrekom nujnega ukrepa za varstvo pred nasiljem. Namen zakona je preprečevanje nasilja v družini in izrek ukrepov za odvrnitev nadaljnje škode. Svoj namen lahko doseže le, če je odločitev izdana v hitrem postopku - tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. Na hiter postopek napotuje določba 22.a člena ZPND, v kateri je govora o nujnem in prednostnem postopku.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev prvega sodišča o neutemeljenosti predloga za izrek ukrepov po 19. in 21. členu ZPND. Pritožba zmotno meni, da odsotnost vročitve mnenja CSD predlagateljici predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki naj bi imela za posledico razveljavitev izpodbijane odločitve. Strankam se namreč listin, ki jih sodišče pridobi od pristojnih organov (npr. CSD), ne vroča posebej, še zlasti ne v nujnih postopkih, kakršen je obravnavani. Stranke imajo možnost, da same vpogledajo v spis oziroma listino. S tem, ko sodišče udeležencema ni vročilo mnenja CSD, ni zagrešilo kršitve načela kontradiktornosti postopka, zato se pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Še posebej zato, ker pritožba zmotno meni, da odločitev temelji izključno na mnenju CSD. Sodišče je presojo opravilo predvsem na podlagi navedb udeleženk postopka in listin v spisu, kar je vodilo k zaključku, da varstvo po ZPND ni potrebno. Dodaten argument in potrditev presoje prvega sodišča pa je predstavljalo mnenje CSD, ki izpostavlja, da gre med udeleženkama za konflikten odnos. Presoji prvega sodišča v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Že trditvena podlaga predlagateljice ne zadostuje za izrek predlaganih ukrepov po ZPND. Slikovito pa prikaže kompleksen in konflikten odnos med materjo in hčerjo. Predlagateljica je v spis vložila zapisnik, sestavljen 29. 9. 2017 pri CSD, iz katerega je prav tako moč razbrati, da obstaja med udeleženkama nerazrešen konflikten odnos. Nikakor pa ne predstavlja dokaza, ki bi govoril v prid izreku predlaganih ukrepov, saj ne zadosti elementom abstraktnega dejanskega stanu iz ZPND.

7. Razpis naroka v tovrstnih zadevah ni obligatoren. Za postopek se uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek. Sodišče razpiše narok takrat, ko je treba razčistiti določena vprašanja. V obravnavani zadevi pa že sama predlagateljičina trditvena podlaga in predložene listine, na drugi strani pa odgovor nasprotne udeleženke, nudijo zadostno podlago za odločitev o predlogu. Izpovedba udeleženk oziroma prič pa trditvene podlage ne more/sme nadomestiti.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da trditvena podlaga ne omogoča ugotovitev o obstoju ekonomskega nasilja. Predlagateljica bi morala ekonomsko nasilje bistveno bolj konkretizirati. Toženka ni podala ustrezne trditvene podlage, da gre v danem primeru za ekonomsko nasilje v obliki neupravičenega prelaganja premoženjskih obveznosti na družinskega člana. Predlagateljica bi morala zatrjevati in dokazati, da se zahtevam nasprotne udeleženke ne more upreti in tudi bolj konkretno opisati t. i. burne reakcije nasprotne udeleženke. Fizičnega nasilja v relevantnem obdobju pa predlagateljica niti ni zatrjevala.

9. Predstavljena trditvena podlaga tudi ne ustreza pojmu psihičnega nasilja, kot ga določa tretji odstavek 3. člena ZPND. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da stopnja ogroženosti predlagateljice ni visoka, saj do sedaj niso bila uporabljena nobena druga sredstva za preprečitev nasilja. Zdravstvenih težav, ki naj bi bile posledica ravnanja nasprotne udeleženke, predlagateljica ni izkazala, pri čemer pa sodišče ne more izhajati zgolj in samo iz občutkov, ki jih pri predlagateljici povzročajo ravnanja nasprotne udeleženke. Predstavljena trditvena podlaga govori povsem v prid zaključku prvega sodišča, da gre med udeleženkama za konflikten odnos, niso pa izpolnjeni pogoji za izrek ukrepov po ZPND.

10. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče - v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP - zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (165. člen ZPP v povezavi s 35. členom ZNP).