Jedro

Znižanje obveznosti plačila stroškov postopka s sodbo sodišča druge stopnje na nastop zamude ne vpliva. Zato je potrebno šteti, da je bila dolžnica s svojo obveznostjo plačila stroškov postopka seznanjena že z odločitvijo sodišča prve stopnje in je posledično njena zamuda s plačilom teh stroškov nastopila s potekom petnajstdnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje.

Ker zakon v prvem odstavku 79. člena ZIZ taksativno našteva predmete, na katere z izvršbo ni mogoče poseči (1. do 8. točke), je izvršilnemu sodišču v okviru 79. člena ZIZ omogočena le presoja o tem, ali določena dolžnikova stvar predstavlja enega izmed predmetov, zajetih v katerem izmed taksativno naštetih primerov (drugi odstavek 79. člena ZIZ), ne pa tudi, da glede na okoliščine posamezne zadeve odloča, ali bo izvršbo na tej podlagi ustavilo tudi za določeno (drugo) dolžnikovo stvar, ki sicer v enem izmed teh primerov ni zajeta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 4. 2021 v izpodbijanem delu spremeni, in sicer: - v ugodilnem delu 1. točke izreka, tako da se ugovor dolžnice v tem delu zavrne in

- v 2. točki izreka, tako da je dolžnica dolžna upnikoma v roku 8 dni povrniti 246,40 EUR stroškov ugovornega postopka.

II. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 5. 2021 spremeni, tako da: - se predlog za izvzem vozila V. C. 1.9., VIN: WV2ZZZ9KZ1R526842, reg. št. x iz izvršbe zavrne in - je dolžnica dolžna upnikoma v roku 8 dni povrniti 123,20 EUR izvršilnih stroškov.

III. Dolžnica je dolžna upnikoma v roku 8 dni povrniti 525,05 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 28. 4. 2021 delno ugodilo dolžničinemu ugovoru, tako da se izvršba opravi zgolj za izterjavo zneskov 2.482,76 EUR in 1.612,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2020 do plačila, v presežku je sklep o izvršbi I 186/2020 z dne 9. 9. 2020 razveljavilo in izvršilni postopek ustavilo, v preostalem delu pa ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom z dne 25. 5. 2021 pa je ugodilo dolžničinemu predlogu in odločilo, da se iz izvršbe izvzame njeno vozilo V. C. 1.9., VIN: WV2ZZZ9KZ1R526842, reg. št. x in se izvršba nanj ustavi.

2. Zoper ugodilni del (delno 1. točka izreka) in stroškovno odločitev (2. točka izreka) sklepa z dne 28. 4. 2021 in zoper sklep z dne 25. 5. 2021 se upnika po svojem pooblaščencu pritožujeta.

V pritožbi zoper sklep z dne 28. 4. 2021 navajata, da je stališče sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznanih pravdnih stroškov, ki se izterjujejo v tem postopku, zmotno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. V njej namreč prevladuje stališče, da je potrebno izvršljivost obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je tako bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodbe sodišča prve stopnje (tako tudi VSRS v načelnem pravnem mnenju z dne 13. 12. 2006 in VSL sklep III Ip 3755/2015). Zato dolžnica v konkretnem primeru dolguje zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov, ki jih je s sodbo z dne 28. 12. 2018 naložilo že sodišče prve stopnje. Dolžnica je sodbo prejela in se je rok za prostovoljno izpolnitev iztekel že pred datumom 15. 3. 2019, ki je naveden v sklepu o izvršbi.

V pritožbi zoper sklep z dne 25. 5. 2021 pa upnika navajata, da je odločitev o izvzemu osebnega vozila dolžnice iz izvršbe napačna in je z njo kršena njuna pravica do enakega varstva pravic, saj zanjo v 79. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ni pravne podlage. Poleg tega se je sodišče pri odločitvi oprlo na zdravstveno dokumentacijo dolžnice, ki upnikoma ni bila posredovana (posredovana je bila šele z izpodbijanim sklepom). Sodišče pri odločanju tudi ni upoštevalo njunih navedb, ki sta jih podala v zvezi z dolžničinim predlogom in se do njih ni opredelilo. Pomembne so zlasti navedbe, da je dolžnica že pred rubežem vozila povedala, da vozila nima v posesti in ga ne uporablja, saj ga ima v posesti njen odvetnik. Slednji je to tudi potrdil. Upnikoma je zato kršena njuna pravica do izjave v postopku. Izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti. Dolžnica je v svojem predlogu navajala, da je nepokretna. Upnika sta zato v svojem odgovoru na njen predlog navedla, da potemtakem vozila niti ne more uporabljati. Sodišče prve stopnje se do teh trditev ni opredelilo in ni ugotavljalo, ali je dolžnica ob zatrjevanih psihičnih težavah in živčnih zlomih sploh sposobna voziti njeno vozilo. Sodišče neutemeljeno ugotavlja, da je dolžnici vozilo nujno potrebno za opravljanje njenih življenjskih funkcij. Zakonodajalec pri izvzetju pripomočkov, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami zagotovo ni imel v mislih vozila, ki ni v ničemer prilagojeno potrebam invalida ali osebe s telesnimi hibami. Sodišče navaja tudi, da dolžnica nima zadostnih sredstev za plačilo taksi službe. Pri tem se ne vpraša, kako bo dolžnica potem krila stroške za registracijo in servisiranje vozila ter gorivo, ki zagotovo presegajo stroške taksi službe za občasne vožnje v zdravstvene namene. Zato je odločitev sodišča iz življenjskega vidika nelogična in nerazumljiva. Sicer pa sodišče niti ni ugotavljalo kakšni so dohodki in materialno stanje dolžnice, sklicuje pa se na taksno oprostitev dolžnice, glede česar upnika nimata nobenih podatkov. Po drugi strani pa sta upnika v postopku opozorila, da dolžnica poleg rednega dohodka prejema dohodek tudi iz naslova turističnega oddajanja nastanitev. Izpodbijani sklep o vsem tem nima nobenih razlogov. Upnika sta v svoji vlogi tudi opozorila, da je bila dolžnica opažena, da brez težav hodi okrog hiše in ni videti v slabem zdravstvenem stanju. Pri tem ni odveč opozoriti tudi, da iz listin, ki jih je sama predložila, izhaja, da je bila 2. 4. 2021 pri zdravniku v L., pri čemer je registracija njenega vozila potekla že 14. 3. 2021. Opozarjata še, da zarubljene premičnine dolžnice ne dosegajo vrednosti, iz katere bi bilo možno poplačilo izterjevanega zneska. Glavnica namreč znaša 4.094,99 EUR, plačati pa je potrebno tudi obresti in stroške izvršilnega postopka. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na razširitev izvršbe na nepremičnine, saj te izvršbe še ni dovolilo. Poleg tega so te nepremičnine predmet drugih izvršb, zaradi česar bodo prednostno poplačani upniki z boljšim vrstnim redom. Glede na dejstvo, da sodišče ni ugotovilo vrste in višine bremenitev nepremičnin, ni jasno, na podlagi česa zaključuje, da vrednost nepremičnin bistveno presega terjatev upnikov. Brez podlage je sodišče ocenjevalo tudi vrednost dolžničinega vozila. Upnika nista navedla njegove vrednosti, ker ga do odgovora na dolžničin predlog še nista videla. Sta pa navedla, da je zagotovo vreden več, kot navaja dolžnica. Vozilo je nato 12. 5. 2021 izvršitelj našel, upnika pa po laični oceni menita, da je ob upoštevanju vložka dolžničinega odvetnika (350,00 EUR) vreden vsaj 1.000,00 EUR. Zato zaključek sodišča, da upnikoma z odločitvijo o ustavitvi izvršbe na to vozilo ne bo nastala škoda, ni utemeljen. Vozila v tem primeru ne bo mogoče prodati, z izvršilnimi dejanji pa so že nastali stroški. O njih bi sodišče v vsakem primeru moralo odločiti tako, da jih dolžnica povrne upnikoma. O tem bo sodišče moralo izdati dopolnilni sklep.

3. Dolžnica je na pritožbi odgovorila. Nasprotovala je navedbam upnikov, predlagala je zavrnitev pritožb in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 28. 4. 2021:

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvršljivosti sodne odločbe ni mogoče enačiti z zapadlostjo obveznosti in posledično zamudo z njeno izpolnitvijo. Upoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, na katerega se opira tudi stališče pritožbe, obveznost povrnitve stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kakšni višini. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz naslova stroškov postopka, ki ga v sodbi določi sodišče, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

6. V konkretnem primeru izvršilni naslov predstavlja sodba Okrožnega sodišča v Kopru P 235/2014 z dne 28. 12. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 489/2019 z dne 2. 6. 2020 (priloga A3 in A4 spisa). S sodbo sodišča prve stopnje P 235/2014 (IV. točka izreka) je bilo dolžnici naloženo plačilo pravdnih stroškov upnikoma v višini 2.557,97 EUR. To stroškovno odločitev je sodišče druge stopnje s sodbo I Cp 489/2019 spremenilo, in sicer tako, da je prisojene pravdne stroške znižalo na znesek 2.482,76 EUR. Znižanje obveznosti plačila stroškov pa na nastop zamude ne vpliva. Zato je potrebno šteti, da je bila dolžnica s svojo obveznostjo plačila stroškov postopka seznanjena že z odločitvijo sodišča prve stopnje in je posledično njena zamuda s plačilom teh stroškov nastopila s potekom petnajstdnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje.

7. Materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov (vedno) začnejo teči šele od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, je tako zmotno. Posledično je izpodbijana odločitev o delni ugoditvi dolžnikovega ugovora napačna. Upnika sta namreč predlagala izterjavo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov od 15. 3. 2019, dolžnica pa temu zahtevku v postopku ni konkretizirano ugovarjala in v zvezi z nastopom zamude in teku zakonskih zamudnih obresti ni podala nobenih trditev1. Glede na to in zgoraj podano obrazložitev pa je potrebno njen ugovor tudi v tem zavrniti (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

8. Glede na vse navedeno je pritožba upnikov utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 4. 2021 v ugodilnem delu 1. točke izreka in v 2. točki izreka spremenilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), tako da je ugovor dolžnice zavrnilo, dolžnici pa v plačilo naložilo s strani upnikov priglašene stroške ugovornega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ti obsegajo nagrado za pravno sredstvo v višini 300 točk (180,00 EUR) po tarifni številki 27/6 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in 2% materialne stroške v znesku 3,60 EUR (tretji odstavek 11. člena OT). Upoštevaje 10% povečanje nagrade za skupno zastopanje dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT) tako priznani stroški upnikov znašajo 201,96 EUR oz. z upoštevanjem 22% DDV na odvetniško storitev 246,40 EUR (drugi odstavek 12. člena OT).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 25. 5. 2021:

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o izvzemu dolžničinega vozila iz izvršbe in ustavitvi izvršbe v tem delu zmotno uporabilo odločbo 79. člena ZIZ. Citirana zakonska določba namreč v prvem členu določa obseg dolžnikovih stvari, ki niso predmet izvršbe, zaradi česar jih izvršitelj pri opravi rubeža ne sme zarubiti (77. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja).2 Ker zakon v tem primeru taksativno našteva predmete, na katere z izvršbo ni mogoče poseči (1. do 8. točke), je izvršilnemu sodišču v okviru 79. člena ZIZ omogočena le presoja o tem, ali določena dolžnikova stvar predstavlja enega izmed predmetov, zajetih v katerem izmed taksativno naštetih primerov (drugi odstavek 79. člena ZIZ), ne pa tudi, da glede na okoliščine posamezne zadeve odloča, ali bo izvršbo na tej podlagi ustavilo tudi za določeno (drugo) dolžnikovo stvar, ki sicer v enem izmed teh primerov ni zajeta.

10. Prav to je z izpodbijano odločitvijo storilo sodišče prve stopnje, saj je v okvir predmetov, izvzetih iz izvršbe, uvrstilo tudi dolžničin osebni avtomobil, za katerega sicer ZIZ pri opravljanju izvršbe ne podaja nobenih omejitev3. Navedeno je sicer v izpodbijanem sklepu pojasnilo tudi sàmo sodišče prve stopnje, zaradi česar je svojo odločitev glede na okoliščine konkretnega primera utemeljilo predvsem na načelu pravičnosti. Pritožbeno sodišče sicer glede na razloge izpodbijanega sklepa4 pritrjuje naravnanosti sodišča prve stopnje k spoštovanju načela pravičnosti, pa vendar je potrebno upoštevati, da omenjeno načelo pri odločanju sodišča ne more presegati načela zakonitosti5. Slednje še toliko bolj velja za konkretni primer glede na dejstvo, da upnika z odločanjem po načelu pravičnosti očitno ne soglašata. Ob odsotnosti pravne podlage v 79. členu ZIZ tako pritožbeno sodišče stališču in odločitvi sodišča prve stopnje o izvzemu dolžničinega vozila iz izvršbe v konkretnem primeru ne pritrjuje.6

11. Ker je že glede na navedeno pritožba upnikov utemeljena, se pritožbeno sodišče do ostalih očitkov pritožbe ni posebej opredeljevalo, temveč je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča z dne 25. 5. 2021 spremenilo, tako da je dolžnikov predlog za izvzem vozila V. C. 1.9., VIN: WV2ZZZ9KZ1R526842, reg. št. x iz izvršbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnica s svojim predlogom za izvzem osebnega vozila iz izvršbe ni uspela, zato je dolžna upnikoma povrniti 123,20 EUR izvršilnih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ti obsegajo nagrado za obrazloženo vlogo (odgovor na predlog) v višini 150 točk (90,00 EUR) po drugi alineji 7. točke tarifne številke 27 OT in 2% materialne stroške v znesku 1,80 EUR (tretji odstavek 11. člena OT). Upoštevaje 10% povečanje nagrade za skupno zastopanje dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT) tako priznani stroški upnikov znašajo 100,98 EUR oz. z upoštevanjem 22% DDV na odvetniško storitev 123,20 EUR (drugi odstavek 12. člena OT).

13. Ker sta upnika z obema pritožbama uspela, jima je dolžnica dolžna v roku 8 dni povrniti njune pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ti obsegajo nagrado za pravno sredstvo (pritožbo) zoper sklep z dne 28. 4. 2021 v priglašeni višini 200 točk (120,00 EUR) po tarifni številki 27/6 OT, nagrado za pravno sredstvo (pritožbo) zoper sklep z dne 25. 5. 2021 v višini 375 točk (225,00 EUR) po tarifni številki 27/6 in 2% materialne stroške v znesku 6,90 EUR (tretji odstavek 11. člena OT). Upoštevaje 10% povečanje nagrade za skupno zastopanje dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT) tako priznani stroški upnikov iz naslova odvetniškega zastopanja z upoštevanjem 22% DDV na odvetniško storitev znašajo 472,25 EUR (drugi odstavek 12. člena OT), skupaj s sodno takso za postopek o pritožbi (2 x 26,40 EUR) pa 525,05 EUR. Ker sta upnika zahtevala tudi povračilo zakonskih zamudnih obresti, jima je dolžnica v primeru zamude s plačilom priznanih pritožbenih stroškov le-te dolžna plačati od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1 V ugovoru je le pavšalno izpodbijala zahtevek upnikov za izterjavo zakonskih zamudnih obresti, pri čemer pa trditev o vročitvi sodbe sodišča prve stopnje z dne 28. 12. 2018 ni podala. Upnik pa je pojasnil, da je bila dolžnici sodba vročena in je 15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev potekel sredi januarja 2019. Ne glede na to je v predlogu za izvršbo zahteval zakonske zamudne obresti od kasnejšega datuma, in sicer je pri tem upošteval, da je dolžnica zoper sodbo vložila pritožbo dne 14. 3. 2019 (15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev njene obveznosti po sodbi je tako potekel pred 30 dnevnim pritožbenim rokom). 2 Kršitev te zakonske določbe predstavlja ugovorni razlog po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ oz. je podlaga za zahtevo po odpravi nepravilnosti pri opravljanju izvršbe na temelju 52. člena ZIZ. 3 Razen v kolikor bi šlo za vozilo, prilagojeno posebnim potrebam dolžnika (7. točka prvega odstavka 79. člena ZIZ), kar pa ni primer v tej zadevi in dolžnica tega v postopku niti ne zatrjuje. 4 Glede dolžničinega zdravstvenega in materialnega stanja, v presojo pravilnosti katerih se pritožbeno sodišče že zaradi utemeljenosti očitka zmotne uporabe materialnega prava ni spuščalo. 5 Sodišče je pri svojem odločanju vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). 6 Upoštevaje tudi dejstvo, da ima dolžnica glede izvršbe na posamezne predmete v izvršilnem postopku možnost pravnega varstva v okviru predloga za omejitev izvršbe po 34. členu ZIZ.