Jedro

Po določbi 392. čl. ZPIZ-1 je potrebno preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje vdovske pokojnine tožnici po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, to je po prej veljavnem ZPIZ/92. Ker tožnica ob zavarovančevi smrti ni imela lastnosti zavarovanke, bi morala do zavarovančeve smrti dopolniti starost 45 let oz. vsaj 40 let, da bi to pravico pridobila z izpolnitvijo 45 let starosti.

Ker ni dokazano, da bi skupni otrok s pokojnim zavarovancem kadar koli iz obveznega zavarovanja v R Sloveniji pridobil pravico do družinske pokojnine po pokojnem zavarovancu oz. to pravico užival, tožnica tudi na tej podlagi ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine, saj po 3. alinei 1. odst. 72. čl. ZPIZ pridobi pravico do družinske pokojnine vdova, ki ji je po moževi smrti ostal otrok, ki ima tudi sam pravico do družinske pokojnine po možu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi odločba tožene stranke št. P-4101967 z dne 11.4.2002 ter zadevo vrne v nov postopek toženi stranki, zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna vrniti plačane prispevke v višini, kot so bili preveč plačani. Omenjeno odločbo je potrdilo kot pravilno in zakonito ter tožnici naložilo povračilo stroškov sodnemu tolmaču v znesku 3.462,00 SIT v 8 dneh.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Navaja, da je pri toženi stranki zahtevala pokojnino v sorazmernem deležu, upoštevajoč delovno dobo pokojnega moža M. Z., dopolnjeno v RS, v trajanju 10 let, 9 mesecev in 13 dni. Izpolnjuje starostni pogoj za pridobitev pravice do pokojnine. Ker je njen pokojni mož plačeval prispevke za pokojninsko zavarovanje v RS, bi morali njegovi dediči dobiti ustrezni delež njegovih vlaganj. Obveščena je bila, da je bil med Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: BiH) in R Slovenijo sklenjen sporazum o priznavanju pravic iz pokojninskega zavarovanja, oz. bo v kratkem sklenjen. Glede na predloženo dokumentacijo predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in se zadeva vrne v ponovno obravnavo ter odločitev toženi stranki, pri tem naj se upoštevajo novo nastala razmerja med obema državama.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 3. odst. 72. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31.12.1999, za priznanje pravice do družinske pokojnine. V sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni pravne podlage za vrnitev pravilno plačanih prispevkov. Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ni kršilo določb postopka, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica v pritožbi izpodbija le zavrnitev njenega zahtevka za priznanje sorazmernega dela družinske pokojnine, ne pa tudi zavrnitev zahtevka za vračilo prispevkov. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju datuma vložitve zahtevka 26.2.2001, pravilno uporabilo materialno pravo in izpodbijani odločbi tožene stranke potrdilo kot zakoniti. Ne glede na tožničino prepričanje, da je med BiH ter R Slovenijo sklenjen sporazum, na podlagi katerega bi lahko pridobila pravico iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, kar je zmotno, ker takšen sporazum še ni bil sklenjen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), ki velja od 1.1.2000, niti po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ).

Ob smrti moža Mehana Zehića je dopolnila 39 let in 11 mesecev starosti, zato ob vložitvi zahtevka ne izpolnjuje nobenega izmed pogojev, določenih v 421. čl. ZPIZ-1, kjer se za upravičenca do vdovske pokojnine ob smrti zavarovanca zahteva višja starost, kot jo je tožnica dejansko dopolnila. Glede na določbo 392. čl. ZPIZ-1 je sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo ali so izpolnjeni pogoji za priznanje vdovske pokojnine tožnici po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, to je po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Tožnica ne izpolnjuje pogojev po 72. čl. ZPIZ, ker bi po 4. odst. za pridobitev pravice do družinske pokojnine, upoštevajoč dejstvo, da ob zavarovančevi smrti ni imela lastnosti zavarovanke, morala do zavarovančeve smrti dopolniti starost 45 let oz. vsaj 40 let, da bi to pravico pridobila z izpolnitvijo 45 let starosti.

Pravno nepomembne so tožničine navedbe in predloženi dokazi o njeni dolžnosti preživljanja otroka M. Z., ki se je v obdobju od leta 1993 do 6.6.1996 redno šolal. V skladu s 3. alineo 1. odst. 72. čl. ZPIZ pridobi pravico do družinske pokojnine vdova, ki ji je po moževi smrti ostal otrok, ki ima tudi sam pravico do družinske pokojnine po možu. Nobenih dokazov ni, da je M. Z., ki je po zatrjevanju tožnice sin nje in njenega pokojnega moža, kadar koli iz obveznega zavarovanja v R Sloveniji pridobil pravico do družinske pokojnine po M. Z. oz. to pravico užival. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnica z zahtevkom, podanim v letu 2001, že na podlagi 157. čl. ZPIZ-1, ki je enak določbi 172. čl. ZPIZ, ne more več pridobiti pravice do izplačila družinske pokojnine, ker se po obeh določbah osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Ker je M. Z. šolanje dokončal v juniju 1996 in ker tožnica tudi sicer ni izpolnila pogojev za pridobitev pravice do družinske pokojnine na podlagi dolžnosti preživljanja skupnih otrok, so njene trditve tudi v tej smeri neutemeljene.

Tožnica se glede zavrnitve podrednega zahtevka za vračilo prispevkov ne pritožuje oz. pritožbe v tej smeri ni obrazložila.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obrazložitev zavrnilne prvostopne sodbe tudi s tem v zvezi pravilna in popolna. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa, da je pogoj za uveljavitev pravic, poleg izpolnitve predpisanih pogojev, tudi plačilo prispevkov. Nobene pravne podlage pa ni za zahtevek za vračilo vseh ali dela prispevkov v primeru, ko zavarovanec oz.

njegov družinski član ne izpolni zakonskih pogojev za pridobitev pravice in mu zato pravica oz. dajatev iz obveznega zavarovanja ni priznana, oz. vsaj ni priznana v skladu z njegovimi pričakovanji.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.