Jedro

Tožena stranka (ladjar) ob prevzemu vina za prevoz v nakladnice ni vpisala nobenih pripomb, ampak so vse vsebovale klavzulo „vkrcano brez pripomb“, zato se po določbi prvega odstavka 513. člena ZPNP šteje, da je prevzela tovor tako, kot je navedeno v nakladnici, torej brez napak. Glede na določbo 550. člena ZPNP, po kateri je ladjar odgovoren za vsako poškodbo tovora, ki ga je sprejel za prevoz, je jasno, da se svoji odškodninski odgovornosti do prejemnika vina, za katero je bilo ob izročitvi ugotovljeno, da je onesnaženo, v tem primeru ne more izogniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. S pravnomočno sodbo je v delu, pomembnem za odločanje o reviziji, razsojeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino 132.063,28 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča ali obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge ali prve stopnje, podrejeno pa, da napadeno sodbo spremeni.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Odškodninski zahtevek tožeče stranke izhaja iz škode, nastale pri prevozu vina z ladjo tožene stranke, ko je bilo pri prevzemu vina v namembni Luki Koper ugotovljeno, da je vino onesnaženo z mineralnimi olji, zaradi česar ga je bilo treba prečistiti. Prevoz je bil opravljen aprila 1997, ko se je v Republiki Sloveniji smiselno kot republiški zakon uporabljal Zakon o pomorski in notranji plovbi (v nadaljevanju ZPNP), kolikor ni nasprotoval pravnemu redu Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Tudi po določbi 993. člena kasneje uveljavljenega Pomorskega zakonika (PZ) je treba kot materialnopravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej zadevi (smiselno) uporabiti ZPNP.

7. Tožena stranka je v reviziji najprej ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča za sojenje v tej zadevi. Vendar je bilo o tem vprašanju že dokončno odločeno s sklepom Vrhovnega sodišča III Ips 84/2005 z dne 27. 3. 2007, tako da ne more biti več predmet ponovne presoje.

8. Ugovora, da v tej zadevi ni dovoljeno uporabiti slovenskega prava, tožena stranka v reviziji ni konkretizirala. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo uporabo slovenskega prava z določbo 1. točke prvega odstavka 1001. člena ZPNP.

9. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Za presojo utemeljenosti revizije odločilna dejstva, ki jih je v tej zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in v okviru pritožbenega preizkusa preizkusilo sodišče druge stopnje, so naslednja: - tožena stranka ob prevzemu vina za prevoz v nakladnice ni vpisala nobenih pripomb, ampak so vse vsebovale klavzulo „vkrcano brez pripomb“, - blago je bilo v Luki Koper raztovorjeno 24. 4. 1997, - še preden je bilo vino raztovorjeno, so bili iz ladijskega rezervoarja vzeti vzorci vina za analizo, ki je pokazala, da je bilo vino onesnaženo z mineralnim oljem, prejemniki vina so svoje terjatve za odškodnino zaradi škode, nastale s čiščenjem vina, februarja 1998 cedirali tožeči stranki.

10. Ugotovitev, da so prejemniki vina svoje odškodninske terjatve cedirali tožeči stranki februarja 1998, je dejanska ugotovitev. Tožba je bila vložena aprila 1998. Iz tega nedvomno izhaja, da so bile na tožečo stranko v trenutku vložitve tožbe terjatve prejemnikov vina že prenesene. Aktivno legitimacijo sta sodišči prve in druge stopnje torej pravilno ugotovili in utemeljili. Nič drugače ne bi bilo v primeru, če bi bile terjatve tožeči stranki cedirane šele v letu 2001, torej po vložitvi tožbe, kot trdi tožena stranka v reviziji. Sodišče prve stopnje namreč sodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka po stanju na dan glavne obravnave, po kateri izda sodbo; ta pa je bila zaključena 16. 4. 2008. Takrat je bila tožeča stranka nesporno upravičena zahtevati izpolnitev obveznosti tožene stranke. Glede na tako dejansko stanje razprava o razlikah med pogodbeno in zakonito subrogacijo, ki jo v reviziji odpira tožena stranka, ni potrebna.

11. Tožena stranka v reviziji vztraja tudi pri ugovoru zastaranja terjatve. Ta ugovor pa tesno povezuje z vprašanjem trenutka pridobitve aktivne legitimacije tožeče stranke. Na vprašanje, kdaj je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka pridobila aktivno legitimacijo, je revizijsko sodišče odgovorilo v prejšnji točki obrazložitve. Glede na dejanski ugotovitvi, da je bilo vino v Luki Koper raztovorjeno 24. 4. 1997, tožba pa vložena 22. 4. 1998, je jasno, da do izteka enoletnega zastaralnega roka ni prišlo.

12. Tudi o odgovornosti tožene stranke za škodo sta sodišči prve in druge stopnje odločili pravilno in zakonito. Ker je bilo ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka ob prevzemu vina za prevoz v nakladnice ni vpisala nobenih pripomb, ampak so vse vsebovale klavzulo „vkrcano brez pripomb“, se po določbi prvega odstavka 513. člena ZPNP šteje, da je prevzela tovor tako, kot je navedeno v nakladnici, torej brez napak. Glede na določbo 550. člena ZPNP, po kateri je ladjar odgovoren za vsako poškodbo tovora, ki ga je sprejel za prevoz, je jasno, da se tožena stranka svoji odškodninski odgovornosti do prejemnika vina v tem primeru ne more izogniti. Če misli, da je do onesnaženja vina prišlo že pred vkrcanjem na ladjo, bi bila to lahko podlaga za uveljavljanje odškodnine od vkrcevalca.

13. Glede vprašanja omejitve ladjarjeve odgovornosti revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi sta sodišče prve in druge stopnje obrazložili, zakaj je bila omejitev po ZPNP in Odloku o denarnih zneskih omejitve ladjarjeve odgovornosti (Ur. l. SFRJ 48/88) v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, zaradi česar niti smiselna uporaba teh določb ne pride v poštev. Soglaša tudi z razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili svoje stališče, da je v tej zadevi prisojena odškodnina daleč nižja od tiste, ki bi veljala ob upoštevanju domačih in mednarodnih predpisov, s katerimi je omejena ladjarjeva odškodninska odgovornost. 14. Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.