Jedro

Tožilec sme na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni navedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. V obravnavanem primeru se dejansko stanje ni spremenilo in tudi čas storitve kaznivega dejanja ropa, ki je opisan pod drugo alinejo izreka sodbe sodišča prve stopnje, je bil že ob vložitvi obtožnice dovolj določno opredeljen. Po vsebini zato tožilčev poseg v opis kaznivega dejanja ne predstavlja spremembe obtožnice, temveč le drugačen zapis časa storitve kaznivega dejanja ropa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo I K 18312/2017 z dne 26. 7. 2017 obsojenega I. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1. Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen tri leta zapora, nato pa mu je na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen pet let zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora. Sodišče je odločilo, da se oškodovanka s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo in da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 18312/2017 z dne 26. 10. 2017 pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji tako spremenilo, da je obsojencu za poskus kaznivega dejanja ropa, ob uporabi omilitvenih določil, določilo kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Sodišče je obsojencu nato ob upoštevanju nespremenjene določene kazni tri leta zapora za kaznivo dejanje ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1 na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče obsojenca po spremembi obtožbe ni pozvalo, da se lahko o spremembi izjasni, ker mu ni dalo potrebnega časa za pripravo obrambe, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič I. D., B. P. in S. K., saj da je obsojenec predložil dokaze, ki v celoti potrjujejo njegov zagovor.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je pri spremembi obtožnice šlo za očiten popravek napačnega zapisa datuma, ki ni imel vpliva na obstoj kaznivega dejanja, da zaslišanje priče I. D. ne bi pripomoglo k razjasnitvi odločilnih dejstev, da „zatrjevano pomanjkanje zaplembe obremenjujočega posnetka pomeni uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja“, ter da so ostale trditve v zahtevi do te mere „pavšalne“, da jih ni mogoče preizkusiti.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi trdijo, da je sodišče prekršilo določbo 344. člena ZKP ter obsojencu kršilo pravico do obrambe, ker mu po spremembi obtožnice na zadnji glavni obravnavi ni dalo primernega časa in možnosti za pripravo obrambe.

6. Iz obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Krškem (list. št. 275. spisa) je razvidno, da se je obsojencu očitala storitev kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1. Iz opisa kaznivih dejanj v obtožnici je razvidno, da je obsojenec prvo kaznivo dejanje storil dne 26. 1. 2017 okoli 17.30 ure, drugo kaznivo dejanje pa istega dne okoli 20.30 ure.

7. Na glavni obravnavi dne 26. 7. 2017 je višji državni tožilec opis kaznivega dejanja ropa spremenil tako, da je iz opisa izpustil besedo „istega“ ter namesto nje dodal datum 26. 1. 2017. Pri tem je navedel, da gre za „kozmetični popravek, katerega namen je, da bo jasno razvidno, da se drugo dejanje ropa nanaša na predhodno dejanje dne 26. 1. 2017, ki se je zgodilo v B.“.

8. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče popravek obtožnice sprejelo ter v drugi alineji izreka sodbe, v kateri je opisano kaznivo dejanje ropa, ki ga je obsojenec storil v Sevnici, navedlo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 26. 1. 2017 okoli 20.30 ure.

9. Pritrditi je treba vložnikom zahteve, da sodišče po posegu v opis kaznivega dejanja ropa s strani državnega tožilstva, glavne obravnave ni prekinilo in obsojencu ni dalo časa za pripravo obrambe, ne pa tudi, da opisano ravnanje sodišča predstavlja kršitev določbe 344. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

10. S spremembo obtožbe mora biti obtoženec seznanjen in mora imeti primeren čas in možnost za pripravo obrambe. Vendar pa vsaka sprememba obtožbe še ne zahteva prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Sodišče mora prekiniti glavno obravnavo v primeru ustno spremenjene obtožbe, če gre za takšno vsebinsko spremembo obtožbe, da je obtožencu potreben določen čas za pripravo obrambe.1

11. Tožilec sme na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni navedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. V obravnavanem primeru se dejansko stanje ni spremenilo in tudi čas storitve kaznivega dejanja ropa, ki je opisan pod drugo alinejo izreka sodbe sodišča prve stopnje, je bil že ob vložitvi obtožnice dovolj določno opredeljen. Po vsebini zato tožilčev poseg v opis kaznivega dejanja ne predstavlja spremembe obtožnice, temveč le drugačen zapis časa storitve kaznivega dejanja ropa. Povedano drugače: državni tožilec po vsebini obtožnice ni spremenil, temveč je le ponovil že prej ustrezno opredeljen čas storitve kaznivega dejanja. Namesto besedne zveze „istega dne“, ki je terjala povezavo z opisom poskusa kaznivega dejanja ropa, ki je bilo opredeljeno v prvi alineji tenorja obtožnice, je državni tožilec čas storitve kaznivega dejanja ropa opredelil s številčnim zapisom datuma.

12. Glede na to, da je bil čas storitve kaznivega dejanja že od vložitve obtožbe dalje ustrezno opredeljen, in da je bil obsojenec z njim ves čas kazenskega postopka seznanjen, v obravnavanem primeru po vsebini ni šlo za spremembo obtožbe, ki bi zahtevala prekinitev glavne obravnave in zagotovitev primernega časa za pripravo obsojenčeve obrambe.

13. Obsojenčevi zagovorniki nadalje trdijo, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe, ker je zavrnilo njegove dokazne predloge za zaslišanje prič I. D., B. P. in S. K. 14. Dokazni predlog za zaslišanje priče I. D. je obsojenčeva obramba utemeljila z navedbami, da je priča opravila ogled kraja kaznivega dejanja v prodajalni M., zato bi lahko pojasnila, ali je s prostora, kjer je bilo parkirano obsojenčevo vozilo, sploh mogoče videti kraj, kjer je bil opravljen ogled.

15. Sodišče je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo (2. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, 9. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča) z obrazložitvijo, da obsojenčeva obramba ni izkazala materialnopravne relevantnosti dokaznega predloga. Navedlo je, da je bil zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja prebran, vpogledan je bil posnetek nadzornih kamer, ob ogledu pa niso bile zaznane nobene sledi ali najdeni predmeti. Poleg tega je sodišče poudarilo, da očitek obsojencu, da je opazoval okolico, medtem ko je obsojeni K. L. izvrševal kaznivo dejanje ropa, ne pomeni, da je moral obsojenec stati na mestu, od koder bi mu bil omogočen pogled na kraj storitve kaznivega dejanja, temveč zadošča, da je opazoval širšo okolico.

16. Sodišče je prav tako utemeljeno zavrnilo dokazna predloga obsojenčeve obrambe za zaslišanje policistov B. P. in S. K., ki sta sodelovala pri pri preiskavi osebnega vozila in bi po stališču obsojenčevih zagovornikov vedela povedati o najdbi večje vsote denarja in obsojenčevih osebnih predmetov v vozilu. Navedena dokazna predloga sta očitno materialnopravno nerelevantna, poleg tega pa je bil v zadevi prebran zapisnik o preiskavi osebnega vozila, na katerega ni bilo pripomb, priča M. Š. pa je izpovedala o okoliščinah preiskave vozila.

17. Obsežne trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojenec sodišču predložil dokaze, ki v celoti potrjujejo njegov zagovor, da je ustrezno utemeljil, da zapis njegovega zagovora ob privedbi k preiskovalnemu sodniku ni ustrezen, ter da je bila osebna izkaznica K. L. najdena pri dokumentih vozila, kar potrjuje obsojenčev zagovor ter nasprotuje zaključku sodišča, da se je obsojenec skupaj s K. L. nameraval vrniti na Hrvaško, pomenijo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

C.

18. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo obsojenčevi zagovorniki, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo zagovornikov obsojenega I. V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 Tako tudi Horvat Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, stran 719.