Jedro

Pritožbeno sodišče odgovarja, da mora sodišče terjatev predlagatelja za začetek stečajnega postopka obravnavati po dveh vidikih, kot procesno upravičenje upnika kot upravičenega predlagatelja, za kar zadostuje verjetno izkazana terjatev, in kot podlago za ugotovitev insolventnosti dolžnika, kjer je stopnja izkazanosti višja in sicer na ravni prepričanja.

Izrek

Pritožba upnika banka A. d.d. se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (p.d. 11) odločilo, da se postopek prekine z dnem 24. 6. 2020 do pravnomočnega končanja postopka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 371/2019. 2. Zoper sklep se je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posebej pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil upnik banka A. d.d. (p.d. 12) in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je 10. 3. 2020 upnik – pritožnik vložil predlog za začetek postopka osebnega stečaja zoper dolžnico, s katerim je dokazoval svojo procesno legitimacijo in insolventnost dolžnice. Navedel je, da je dolžnica z upnikom 28. 7. 2004 sklenila kreditno pogodbo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oboje v neposredno izvršljivem notarskem zapisu SV 2561/2004, s katerim je ugotovljena terjatev upnika v višini 25.000.000,00 SIT. Upnik je zaradi neizpolnjevanja obveznosti odpovedal kreditno pogodbo, pri čemer terjatev na 12. 2. 2015 znaša 52.757,07 EUR. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 000/2015 z dne 12. 11. 2015 pravnomočen. Dolžnica po njegovem mnenju zamuja z izpolnitvijo navadne terjatve več kot dva meseca in ker navedena terjatev presega 1.000,00 EUR in trikratnik njene pokojnine je podana predpostavka insolventnosti dolžnice po določbi 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

5. Sodišče je navedlo še, da je dolžnica predlagala prekinitev postopka zaradi tega, ker naj bi bila kreditna pogodba nična in brez pravnega učinka, saj je upnik izkoristil njeno lahkomiselnost in neizkušenost, si izgovoril korist, ki je v očitnem nesorazmerju s posojenim zneskom.

6. Sodišče prve stopnje je zaradi obstoja domnev iz 14. člena ZFPPIPP ugotavljalo dejstva glede obstoja terjatve upnika do dolžnice. Glede pod točko 4. te obrazložitve opisane terjatve teče pravda zaradi neveljavnosti pogodbe. Tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe je bila vložena 18. 2. 2019, torej pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka z dne 10. 3. 2020. Sodišče prve stopnje je povzelo dolžničine navedbe, da uveljavlja neveljavnost pogodbe iz razloga ničnosti, ker naj bi šlo za oderuško pogodbo.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je treba postopek prekiniti zato, ker je že vložena tožba zaradi neveljavnosti pogodbe pred okrožnim sodiščem in s tem ugotavljanje utemeljenosti terjatve pritožnika. Rešitev predhodnega vprašanja (torej veljavnost posojilne pogodbe in s tem verjetnost terjatve predlagatelja) v stečajnem postopku učinkuje le v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ima odločitev o začetku stečajnega postopka za dolžnika daljnosežne in v marsičem nepovratne posledice, kar nesporno drži. V nasprotnem primeru bi moralo stečajno sodišče prve stopnje izvesti dokazni postopek v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, kot bo to storilo pravdno sodišče v matičnem postopku. Torej ugotavljati obstoj terjatve (ničnost pogodbe). Navede tudi, da ima upnik za svojo terjatev že pravnomočen sklep o izvršbi in da je dvakratno izvajanje istih dokazov neekonomično. Pomembno pa še je, da iz predloga upnika ne izhaja, da bi dolžnica imela tudi druge upnike. Nasprotno upnik v odgovoru na ugovor celo navaja, da bo obstoj drugih upnikov lahko znan šele po izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka.

8. V pritožbi je upnik navedel, da je obstoj upnikove terjatve ugotovljen na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 2561/2004 z dne 28. 7. 2004, ki je javna listina. Navaja dejstva sklepanja navedenega sporazuma in da je tožnica šele 15 let po podpisu sporne pogodbe našla razloge za ničnost pogodbe. Meni, da gre za zavlačevanje izvršilnega postopka In 000/2015. Navaja, da je odločanje v predhodnem postopku osebnega stečaja hitrejše kot v pravdnem postopku, saj je dokazni standard prepričanja nižji in ne nalaga prekinitve postopka osebnega stečaja. Sodišče ni pretehtalo med načeli postopkov osebnega stečaja in pravdnega postopka in bi moralo upoštevati primarno načelo hitrosti stečajnih postopkov. Poleg tega, četudi bi tožnica uspela z zahtevkom za ugotovitev ničnosti, pa mora tako kot vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Tako bi morala upniku vrniti kredit, to je sredstva, ki jih je prejela.

9. Pritožbeno sodišče odgovarja, da mora sodišče terjatev predlagatelja za začetek stečajnega postopka obravnavati po dveh vidikih, kot procesno upravičenje upnika kot upravičenega predlagatelja, za kar zadostuje verjetno izkazana terjatev, in kot podlago za ugotovitev insolventnosti dolžnika, kjer je stopnja izkazanosti višja in sicer na ravni prepričanja.1 Glede na to, da je dolžnica vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe več kot eno lepo pred uvedbo stečajnega postopka in da postopek pred pravdnim sodiščem že teče, ni ekonomično, da stečajno sodišče tudi samo ugotavlja obstoj terjatve. Pritožnikove navedbe, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje napačna zaradi tega, ker je s tem kršeno načelo hitrosti stečajnega postopka, pa v tem konkretnem primeru ne drži, saj ne pretehta dejstva, da pritožnik zoper dolžnico že vodi izvršilni postopek in se lahko poplača v tistem postopku na eni strani, na drugi strani pa, da ne zatrjuje obstoja drugih upnikov, ki bi osmislili stečajni postopek kot generalno izvršbo, ki je v osnovi namenjen enakomernemu poplačilu več upnikov. V primeru, da je upnik en sam, se to osnovno vodila stečajnega postopka izvotli. Na drugi strani pa je nesporno dejstvo, da ima stečajni postopek za dolžnico res hude posledice (prodaja premoženja, omejitev poslovne sposobnosti itd.) in je po mnenju pritožbenega sodišča v tem postopku pretehtalo pred interesom pritožnika kot zaenkrat edinega zatrjevanega upnika po hitrem poplačilu.

10. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Glej tudi 4. do 10. točka obrazložitve sklep VSL Cst 46/2016.