Jedro

V zvezi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka bi toženec glede na določbo 387. člena ZPP smel v reviziji izjemoma navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Toženec pa novih dejstev ne navaja in tudi ne predlaga dokazov ter zato obravnavane revizijske trditve ni mogoče upoštevati. Golo zanikanje ugotovljene okoliščine o pravilni vročitvi tožbe ne zadostuje za utemeljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka razsodilo, da mora toženec plačati prvemu tožniku 461.136,00 SIT in drugemu tožniku 257.556,00 SIT, obema z zamudnimi obrestmi od 29.11.1993 dalje ter jima povrniti 66.150,00 SIT pravdnih stroškov.

Toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevi pritožbi zoper sodbo zaradi izostanka in zoper sklep. V zvezi s pritožbo zoper sodbo zaradi izostanka je ugotovilo, da je bil tožencu drugopis tožbe osebno vročen dne 21.2.1994. Proti sodbi in sklepu druge stopnje vlaga toženec revizijo iz razlogov po 385. členu zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodba zaradi izostanka neločljivo povezana s sklepom, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Zato meni, da je dovoljena tudi revizija zoper sklep. Podrobno navaja razloge, zaradi katerih šteje, da je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Glede sodbe zaradi izostanka pa navaja, da je nezakonita in nemoralna. Tožba mu ni bila vročena, zato se o navedbah v njej ni mogel izjasniti. Hkrati sodišče ni upoštevalo razlogov, zaradi katerih je za nekaj minut zamudil narok. Zato je sodba obremenjena s kršitvami Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka ali naroka, če spozna, da je do zamude prišlo iz opravičenega razloga (1. odstavek 117. člena ZPP). Toženec je navedel kot razlog za prepozen prihod na sodišče petnajstminutno čakanje na meji med Slovenijo in Hrvaško ter gost promet na Dolenjski cesti v Ljubljani, kjer ni mogel voziti hitreje kot 40 do 50 kilometrov na uro. To kaže, da je računal na povsem tekočo vožnjo brez vsakega zapleta, kar pa je pri sedanjem stanju prometa in pri prehodu dveh državnih mej na dolgi poti od Bjeline do Ljubljane povsem nerealno. Četrturno čakanje na meji ter le malo upočasnjen promet na Dolenjski cesti sploh ne pomenita nikakršnega nenavadnega zastoja. Nasprotno, na tako dolgi poti preko dveh državnih mej bi ob povsem vsakdanjem poteku potovanja lahko prišlo do mnogo večjih zastojev. Zato je pravilno stališče obeh sklepov, da je šlo za predvidljive nevšečnosti, ki ne predstavljajo opravičenega razloga za zamudo naroka.

V reviziji zoper sodbo tožena stranka vztraja pri navedbi, da ji tožba ni bila vročena in se zato ni mogla izjaviti o tožbenih navedbah. S tem tožena stranka izpodbija izrečno ugotovitev sodišča druge stopnje, ki na podlagi povratnice pri listu št. 5 spisa ugotavlja, da je bil drugopis tožbe tožencu osebno vročen. V zvezi z izpodbijanjem te ugotovitve bi toženec glede na določbo 387. člena ZPP smel v reviziji izjemoma navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Toženec pa novih dejstev ne navaja in tudi ne predlaga dokazov ter zato obravnavane revizijske trditve ni mogoče upoštevati. Golo zanikanje ugotovljene okoliščine o pravilni vročitvi tožbe ne zadostuje za utemeljenost revizije.

Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na moralo. Postopkovne določbe, s katerimi zakon sili stranke k procesni disciplini in določa sankcije za zamude, imajo lahko za posledice odločitve, ki niso take, kot bi bile na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Vendar so take zakonske določbe nujne, da se zagotovi potrebna učinkovitost in ekonomičnost sojenja. Gre za pravila, ki so sprejeta v pravnem redu držav s podobno pravno kulturo in tradicijo, kot je naša. Za odgovor na očitek nemoralnosti pa je pomembno to, da strogost zakona učinkuje za vse stranke enako. Upoštevajoč ta kriterij torej ne gre za krivično ali nemoralno odločitev. Poleg tega vsebuje zakon varovalne norme (117. do 122. člen ZPP), na podlagi katerih je mogoče preprečiti prav takšne posledice zamude, ki jih sicer ne bilo mogoče šteti za pravične. V obravnavani zadevi je imel toženec možnost ob potrebni skrbnosti pravočasno priti na narok za glavno obravnavo, saj niti sam ne zanika, da je bil pravilno povabljen. Ker je bilo ugotovljeno, da je narok zamudil iz razlogov, ki bi se jim lahko izognil, ni uspel s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. To je v skladu z ureditvijo pravil postopka, določenih z Zakonom o pravdnem postopku. Zato toženec neutemeljeno navaja, da mu v nasprotju z našo pravno ureditvijo ni bilo omogočeno dokazati, da tožnikoma ničesar ne dolguje.

Glede na navedeno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero se sklicuje revizija, ni podana. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 393. člena ZPP.