Jedro

Po izpodbijani odločbi se sklep o prisilni izterjavi odpravi (in ne vrača več v ponovno odločanje), posledica odprave pa je, že po zakonu, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene odločbe oziroma sklepa (281. člen ZUP). Zato je z izpodbijano odločbo ne le odpravljena prvostopna odločitev v celoti, ampak je tožnica že na podlagi izpodbijane odločitve upravičena tudi do vračila prisilno izterjanega zneska. Predlagana odločitev sodišča ne bi njenega položaja v ničemer izboljšala. Zato je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi tožeče stranke in sklep Davčnega urada A št. ... o prisilni izterjavi davčnega dolga z dne 1. 2. 2002 odpravila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni organ izdal sklep o prisilni izterjavi, s katerim je v I. točki izreka ugotovil, da je odločba istega Davčnega urada (A) št. ... z dne 13. 7. 2000 postala izvršljiva, in ker tožeča stranka ni v celoti izvršila obveznosti v izpolnitvenem roku, se dovoljuje izvršba, v II.točki izreka pa, da je tožeča stranka davčni dolg po izvršilnem naslovu iz prve točke v celoti poravnala in da se zato izvršba na denarna sredstva ne nalaga ponovno. Po določbah 40. in 42. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP) uvede davčni organ prisilno izterjavo s sklepom o prisilni iztrejavi takrat, ko dolžnik zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku. Pogoj za uvedbo prisilne izterjave je torej obstoj davčnega dolga. V konkretnem primeru pa je iz izreka sklepa razvidno, da je tožnik davčni dolg v celoti poravnal. Zato ob izdaji sklepa niso obstajali pogoji za uvedbo postopka prisilne izterjave in je treba sklep odpraviti že iz tega razloga. V presojo ostalih navedb tožeče stranke se zato ni spuščala.

Tožeča stranka je dne 24. 1. 2003 vložila tožbo zaradi molka tožene stranke o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi, ter po njeni izdaji tožbo razširila na izpodbijano odločbo. V tožbi in razširitvi navaja, da je sicer zadovoljna z izrekom izpodbijane odločbe, da pa jo kljub temu izpodbija zato, ker ji Davčni urad noče vrniti sredstev, ki so ji bila prisilno pobrana z njenega žiro računa na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 15. 1. 2001 in ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da o njeni pritožbi ni bilo odločeno po vsebini. Zato meni, da izkazuje pravni interes, ki ga razen tega opira še na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 o zamudnih obrestih. Izpodbijano odločbo napada iz vseh tožbenih razlogov, napada pa jo zato, ker niso pravilni njeni razlogi. Vztraja, da je v celoti in pravilno izvršila plačilo po odločbi in da je bil zato že prvi sklep o prisilni izterjavi izdan nezakonito. Sodišču zato predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in samo odloči tako, da pritožbi ugodi in sklep o prisilni izterjavi odpravi, odpravi pa tudi vsa izvršilna dejanja, opravljena na podlagi sklepa, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožbo je moralo sodišče zavreči. Po podatkih upravnih spisov je bil tožnici izdan sklep o prisilni izterjavi za del obveznosti, ki naj bi je ne izpolnila prostovoljno po davčni odločbi. Na pritožbo tožnice je tožena stranka ta sklep o prisilni izterjavi odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v nov postopek. Ko je bil izdan nov sklep v ponovljenem postopku, pa je le-tega, že spet na pritožbo tožnice z izpodbijano odločbo odpravila. To pa pomeni, da ni le odpravljen izpodbijani sklep, ampak da ni več podlage (sklepa) za prisilno izterjavo sploh, tudi ne za izterjavo zneska, ki ga omenja tožnica v tožbi, in ki naj bi bil prisilno pobran z njenega žiro računa na podlagi prvega sklepa o prisilni izterjavi. Po izpodbijani odločbi se, kot že rečeno, sklep o prisilni izterjavi odpravi (in ne vrača več v ponovno odločanje), posledica odprave pa je, že po zakonu, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene odločbe oziroma sklepa (281. člen ZUP). Zato je z izpodbijano odločbo ne le odpravljena prvostopna odločitev v celoti, ampak je tožnica že na podlagi izpodbijane odločitve upravičena tudi do vračila prisilno izterjanega zneska. Sicer pa tožeča stranka sama pove, da je z izrekom izpodbijane odločbe zadovoljna, iz predloženih listin pa razen tega izhaja, da je (pravilno) vložila tudi že zahtevo za vračilo. Ker ji je bilo torej v celoti ugodeno že z izpodbijano odločbo, bi predlagana odločitev sodišča njenega položaja v ničemer ne izboljšala. Odločitev, ki naj bi jo po tožbenem predlogu sprejelo sodišče, je namreč dosegla že v upravnem postopku z izpodbijano odločbo. Predlagana odprava izpodbijane odločbe pa bi njen položaj celo poslabšala, saj bi se zadeva vrnila v stanje, kakršno je bilo ob izdaji (drugega) sklepa o prisilni izterjavi: takrat pa je še obstajala pravna podlaga za prisilno izterjavo in torej ni bilo podlage za vračilo. To pa potem pomeni, da pravni interes, ki ga tožnica uveljavlja v tožbi, ni podan, tudi ne v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, saj je bil sklep o prisilni izterjavi odpravljen in torej ni podlage za vsebinsko odločanje, tudi ne o obrestih.

Ker torej tožničine zakonsko utemeljene koristi v konkretnem primeru ni našlo, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot nedopustno zavrglo.