Jedro

Kadar je dolžnik v zamudi z denarno obveznostjo, je dolžan upniku plačati še zamudne obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje (II. točka izreka) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 103/95 z dne 4.5.1995 v delu, s katerim mora tožena stranka plačati tožeči stranki 145.626,60 SIT, v veljavi.

Zoper sodbo (II. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP/77. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeči stranki dosodilo več kot je zahtevala.

Obračun zamudnih obresti, ki ga je upoštevalo sodišče, namreč vsebuje glavnice, ki sploh niso bile vtoževane. Prav tako je sodišče priznalo tožeči stranki zamudne obresti za več dni kot jih je zahtevala. Glede določenega dela pa je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj je tožeča stranka zahtevala obresti od dveh obračunov zamudnih obresti, kar lahko zahteva le od dneva vložitve tožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od v pritožbi očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnih odnosih.

Tožena stranka je namreč od tožeče stranke kupovala blago. Pri tem je bilo pravilno ugotovljeno, da kupljenega blaga ni pravočasno plačevala. S tožbo je tožeča stranka zahtevala plačilo petih računov v skupni višini 885.280,00 SIT. Prav tako pa dveh obračunov zamudnih obresti, od katerih se je obračun v višini 24.832,20 SIT nanašal na obračun zamudnih obresti od vtoževanih računov od njihove zapadlosti do 28.11.1994, obračun v višini 68.598,90 SIT pa na zamudne obresti od 25 različnih računov za čas njihove zamude. Med postopkom je tožena stranka plačala vtoževane račune. Tožeča stranka je umaknila tožbo za celotno glavnico, vztrajala pa je pri plačilu zamudnih obresti. Dejstvo je, da je tožena stranka plačala vtoževane račune z zamudo. Račun št. 4611 v višini 124.000,00, ki je zapadel v plačilo dne 26.10.1994, je plačala dne 10.1.1995, račun št. 4615 v višini 248.880,00, ki je zapadel v plačilo dne 30.10.1994, je plačala dne 7.3.1995, račun št. 4616 v višini 234.240,00 SIT, ki je zapadel dne 3.11.1994, je plačala dne 17.5.1995, račun št. 4691 v višini 219.560,00 SIT, ki je zapadel v plačilo dne 19.11.1994, je plačala dne 16.5.1995 in račun št. 4710 v višini 58.560,00 SIT, ki je zapadel 24.11.1994, je plačala 5.4.1995. Za čas te zamude gredo tožeči stranki zamudne obresti skladno z določbo 1. odst. 277. člena ZOR. Iz jasnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje le v tem obsegu izračunalo zamudne obresti in jih materialnopravno pravilno naložilo toženi stranki v plačilo. Drugačne pritožbene navedbe so zmotne. Pritožbene navedbe o prekoračitvi tožbenega zahtevka so pavšalne in nekonkretne, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe o nesklepčnosti zahtevka, saj sodišče prve stopnje o zamudnih obrestih od vtoževanih obračunov sploh ni odločalo.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP/77).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77).