Jedro

Revizija v postopkih odločanja o začasnih odredbah ni dovoljena.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tri tožnikove in en toženkin predlog za izdajo začasnih odredb, dva tožnikova predloga pa je zavrglo. Predlogu obeh strank o začasni ureditvi stikov s skupnim otrokom je ugodilo na način, da je določilo stike in kazen, ki jo bo strankama izreklo v primeru kršitev. Drugačne predloge obeh strank je zavrnilo. Odločilo je tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Višje sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev o zavrženju in zavrnitvi njegovih predlogov.

3. Zoper takšen sklep tožnik vlaga še predlog za dopustitev revizije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo dopusti zaradi odločitve o 48, po njegovi oceni pomembnih vprašanjih, od katerih se nekatera nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje, druga skušajo doseči ponovno presojo vprašanj, na katera je odgovorilo že višje sodišče, mnoga pa dejansko pomenijo le izražanje tožnikovega nestrinjanja z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje, izraženo v vprašalni obliki.

Višjemu sodišču očita številne procesne kršitve. Posebno pozornost posveča domnevno prepočasnemu odločanju nižjih sodišč, kršitvam pravice do izjave in nejasnosti ter pomanjkljivosti izpodbijanih odločb. Ne strinja se niti z odločitvijo o zavrženju predlogov za izdajo začasne odredbe zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča in v zvezi s tem očita zmotno uporabo materialnega prava.

Napačno naj bi nižji sodišči presodili tudi, da tožnik ni izkazal, da je izdaja začasnih odredb nujna, preveliko težo pa naj bi dali okoliščini, da je razhod družine realnost, ki onemogoča, da otrok živi z obema staršema. Ukvarja se tudi z možnostjo nastanka odtujitvenega sindroma in poudarja, da sta mu nižji sodišči določili bistveno premalo stikov z otrokom.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Do uveljavitve novele Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ-L (ki je v veljavo stopila 25. 3. 2018) v postopkih izvršbe in zavarovanja revizija ni bila dovoljena.1 Z navedeno novelo se je 10. člen ZIZ spremenil tako, da je po novem revizija (pod pogoji, ki jih določa ZPP) dovoljena zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, s katerimi je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne.

6. Revizijo je torej zakonodajalec omejil le na točno določene sklepe izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja in sicer na sklepe, s katerimi je zavržen ali zavrnjen predlog za izvršbo. To pomeni, da zoper druge sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija še vedno ni dovoljena.2 Predlagateljevo stališče, da bi slednja, ob upoštevanju 239. in 268. člena ZIZ, morala biti dovoljena tudi v postopkih zavarovanja, pa je napačno.

7. Določba 268. člena ZIZ (da ima sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, učinek sklepa o izvršbi) namreč pomeni, da imajo tovrstni sklepi, izdani v drugih postopkih, enak učinek, kot če bi bili izdani v postopku zavarovanja. Pomeni torej, da nimajo (le) učinka izvršilnega naslova, ampak kar učinek sklepa o izvršbi.3 To omogoča njihovo hitro prisilno izvršitev, ne pomeni pa, da je zaradi takega učinka zoper njih mogoče vložiti revizijo.

8. Poleg smiselne uporabe določb o izvršbi (239. člen ZIZ), se v postopkih zavarovanja, na podlagi 15. člena ZIZ, smiselno uporabljajo tudi določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker ZIZ revizije v postopkih zavarovanja izrecno ne izključuje (več) niti je izrecno ne daje, je tako Vrhovno sodišče preverilo, ali bi ta lahko bila dovoljena po pravilih ZPP.

Ta revizije zoper sklepe na splošno ne predvideva. Kadar jo, je to izjema, ki je izrecno določena (npr. v 384. členu ZPP, v 10. členu ZIZ). Izjeme pa je treba razlagati restriktivno. Ker je v 10. členu ZIZ izrecno določeno, da je revizija dovoljena zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, s katerimi je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne, je torej treba šteti, da je dovoljena zgolj in samo zoper te sklepe.

9. Do enakega rezultata pridemo ob upoštevanju prvega odstavka 384. člena ZPP. V njem je določeno, da stranke lahko vložijo revizijo zoper sklepe, s katerimi je postopek (o glavni stvari) pravnomočno končan. To so sklepi, ki imajo dejansko naravo sodbe. Sklep o začasni odredbi ni takšen. Postopek odločanja o izdaji začasne odredbe namreč ne pomeni odločanja o glavni stvari. Gre za postopek, ki teče vzporedno z „glavnim“ postopkom in v katerem neka (do)končna odločitev sploh ne more biti sprejeta. Namen in cilj tovrstnih postopkov je, stranki hitro in učinkovito zagotoviti neko nujno potrebno, a le začasno varstvo - torej varstvo, ki naj traja (največ) do končne odločitve o glavni stvari.

10. Podlage za dovoljenost revizije v postopkih odločanja o izdaji začasne odredbe torej ni. Ta zato ne more biti niti dopuščena. Vrhovno sodišče je tako obravnavani predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).

1 V zvezi s postopki zavarovanja glej npr. sklepe VSRS III DoR 88/2011, VIII DoR 41/2013 in VIII DoR 105/2011. 2 Tako VSRS v sklepu II DoR 255/2018 3 Poročevalec DZ, 11. 1. 1996