Jedro

Za odtegovanje od plače mora delodajalec imeti bodisi pisno soglasje delavca bodisi izvršilni naslov. Potrebno je pisno soglasje in zgolj ustno soglasje ne zadošča.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na tožeče stranke S. H., G. K. in F. P. G., zavrže. Revizija se v delu, ki se nanaša na tožečo stranko A. D., zavrne.

Tožeče stranke krijejo same svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo neizplačanega dela plače. Sodišče je presodilo, da tožena stranka ni imela zakonite podlage, da je tožnikom odtegovala od plač zneske, za katere je menila, da so jim bili preveč izplačani. Ker za kaj takega ni imela soglasja tožnikov, bi sporne zneske lahko izterjala le po sodne poti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so tožniki za čas dela v tujini prejemali previsoke zneske: pomotoma so jim bili izplačani zneski iz naslova stimulacij, minulega dela in dodatka. Zato je tožena stranka ob vsakokratnem izplačilu plače izvršila pobot v skladu s 336. členom ZOR. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zato, ker toženi stranki ni bila dana možnost dokazovati, da so tožniki dali ustno soglasje k odtegnitvi neutemeljeno izplačanih zneskov. Sodišče je namreč zavrnilo predlog po zaslišanju pravdnih strank.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam, ki so nanjo odgovorile. Predlagajo njeno zavrnitev in navajajo, da jim je tožena stranka dolgovane zneske že plačala 27.9.2002. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se po določbi prvega odstavka 39. člena ZPP vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V tej zadevi znašajo vrednosti spornega predmeta za tožnika A. D. 1,099.332,00 SIT, za tožnika S. H. 334.011,00 SIT, za tožnika G. K. 288.336,00 SIT in za tožnika F. P. G. 525.510,00 SIT. Teh vrednosti za dosego pravice do revizije ni mogoče sešteti, čeprav so bile tožbe vložene skupaj. Zahtevki namreč ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, temveč le na istovrstni dejanski in pravni podlagi. Gre za zahtevke oziroma obveznosti iste vrste (odtegljaje pri plači), ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. Zato so tožniki le formalni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Vsak od njih bi lahko vložil posebno tožbo, saj gre za popolnoma samostojne zahtevke, ki imajo lahko tudi različno usodo. Spor je mogoče rešiti tudi na različen način za vsakega od tožnikov.

Kadar več tožnikov z eno tožbo uveljavlja zahtevke, ki temeljijo le na istovrstni dejanski in pravni podlagi, vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije ni vsota zahtevkov vseh tožnikov, temveč se dovoljenost revizije v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP ocenjuje po vrednosti zahtevka vsakega tožnika posebej. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožeče stranke tožbo vložile skupaj (z eno tožbo).

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija ni dovoljena v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000 tolarjev. Ker so vrednosti tožbenih zahtevkov tožnikov S. H., G. K. in F. P. G. manjše, je moralo revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo tožene stranke glede teh tožnikov kot nedovoljeno zavreči. V delu, ki se nanaša na tožečo stranko A. D., pa revizija ni utemeljena.

Sodišče je odločilo o primarnem zahtevku tožnika za vrnitev zneskov, ki so mu bili odtegnjeni od plače brez zakonite pravne podlage. Ker je temu zahtevku ugodilo, sodišče ni odločilo o podrejenem zahtevku, ki se je smiselno glasil na ugotovitev, da je bila tožniku plača za čas dela v tujini pravilno obračunana.

Sodišče je kot odločilno dejstvo štelo, da je tožena stranka odtegovala tožniku od plače vtoževane zneske, ne da bi za to imela bodisi njegovo pisno soglasje bodisi izvršilni naslov. Glede na pravilno stališče sodišča, da bi bilo potrebno pisno soglasje in da zgolj ustno soglasje ne zadošča, je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na bistveno kršitev določb pravdnega postopka zato, ker sodišče ni izvajalo dokazov o domnevnem ustnem pristanku tožeče stranke. Razloge o odločilnih dejstvih - ali je obstajala pravna podlaga za odtegljaje - pa izpodbijana sodba in tudi sodba sodišča prve stopnje imata, zato zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Po določbi tretjega odstavka 337. člena ZPP se ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi. Po določbi 372. člena ZPP pa v reviziji ni mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen kolikor se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 12.2.2001 le na splošno navedla, da "uveljavlja potencialno pridobljeni zahtevek v pobot", kolikor bi sodišče ugodilo podrednemu zahtevku tožnikov. Take navedbe ni mogoče šteti kot pobotni ugovor po določbah ZPP, saj izhaja iz predpostavke, da naj bi šele sodišče ugotovilo, ali je bil obračun plače tožnikov pravilen in ali je in za koliko tožena stranka tožnikom morda izplačala preveč.

Kot je bilo že navedeno, pa sodišče o podrejenem zahtevku sploh ni odločalo, ker je ugodilo že primarnemu zahtevku in tožena stranka v pritožbi tudi ni uveljavljala ugovora pobota. Šele v reviziji se prvič sklicuje na pobot iz 336. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - torej na dejstvo, da je njegova obveznost zaradi pobota prenehala. Gre za revizijsko novoto in s tem nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v navedenem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).