Jedro

Vse navedbe tožeče stranke so ustrezale ugotavljanju pogojev za izpodbojnost po ZFPPIPP, kar pomeni, da bi tožeča stranka morala postaviti izbrisni zahtevek (izbrisno tožbo v skladu z 243. členom ZZK-1), vendar zaradi razveljavitve zemljiškoknjižnega dovolila in ne zaradi ugotovitve njegove ničnosti.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da se v razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolžnikom) in toženo stranko razveljavijo učinki plačila v znesku 500.000,00 EUR, izvedenega na podlagi posojilne pogodbe, z dne 22.6.2012 (I. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni plačati znesek 500.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); v preostalem delu je glede zahtevka za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 22.12.2011 in obeh aneksov k tej pogodbi, glede izbrisa vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah po navedeni pogodbi, glede vmesnega zahtevka za ugotovitev ničnosti navedene prodajne pogodbe ter glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 23.6.2012 dalje, sodišče tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče sklenilo, da se umik pritožbe tožene stranke z dne 6.5.2014 zoper obravnavano sodbo vzame na znanje, in da se postopek v zvezi s pritožbo ustavi.

Zoper III. in IV. točko sodbe se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek po izbrisni tožbi, ni nesklepčna, kot je navrglo prvostopno sodišče, čemur tudi samo ni sledilo, saj tožbenega zahtevka ni zavrglo, ampak ga je kot neutemeljenega zavrnilo. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) v 275. členu izrecno napotuje na vložitev izbrisne tožbe po Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). „Vknjižba je (med drugim) neveljavna, če je zemljiškoknjižno dovolilo (…) neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti pravnega posla, katerega del je (243. člen ZZK-1)“. Zato je tožeča stranka pravilno zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in aneksov k njej ter uveljavljala izbris lastninske pravice na nepremičninah na ime tožene stranke in ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala tudi obstoj objektivne in subjektivne predpostavke izpodbojnosti, »ker gre v predmetni zadevi za izpodbojno tožbo«. Tožbeni zahtevek v I. točki zahtevka glasi na ugotovitev ničnosti izpodbijanega pravnega posla, ker na izbrisno tožbo pri uveljavljanju izpodbojnosti napotuje ZFPPIPP, kar je po mnenju tožeče stranke precej neposrečeno oz. izključujoče se. Poleg tega pa so v predmetni zadevi tudi izpolnjeni vsi pogoji za ničnost prodajne pogodbe in aneksov. Ni res, da je trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke za uveljavljeno ničnost prodajne pogodbe pomanjkljiva. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazala goljufivi namen obeh pravdnih strank in oškodovanje premoženja tožeče stranke, napačno pa je stališče, da bi morala dokazati vse zakonske znake kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Pritožnik je ponovil, katere dokazne listine je v spis predložil, in ponovil svoje navedbe glede oškodovanja tožeče stranke. Po mnenju pritožbe je pravno zmotno stališče sodišča, da pri sklenitvi vzajemnih dvostranskih pravnih poslov ne more priti do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, kar je drugi vidik objektivne predpostavke izpodbojnosti.

Tožena stranka je v pritožbi zoper sklep navedla, da ga izpodbija zaradi vseh treh pritožbenih razlogov. Pritožbo je utemeljila z navedbo, da tožena stranka pritožbe ni umaknila, da obravnavanega plačilnega naloga (za sodno takso) ni nikoli prejela, da iz obrazložitve izhaja, da ga je prejela pooblaščenka tožene stranke, vendar je tožena stranka pritožbo vložila sama, brez pooblaščenke. Zato ni bilo nobenega razloga, da je sodišče plačilni nalog poslalo pooblaščenki, poleg tega pa je še pred iztekom roka za plačilo sodne takse (4.6.2014) tožena stranka obvestila sodišče, da je pooblaščenki preklicala pooblastilo za zastopanje. Tožena stranka opozarja, da je sodišče dolžno poznati pravne predpise, tudi določbe Zakona o odvetništvu, po katerem je v primeru odpovedi pooblastila s strani odvetnika ta dolžan še 30 dni opravljati nujna dejanja za stranko. Sodišče bi moralo vedeti, da tožena stranka naloga za plačilo sodne takse ni prejela in bi ga moralo poslati neposredno toženi stranki ali jo vsaj obvestiti, da je bil nalog poslan bivši pooblaščenki. Zato ni bilo pogojev za presumpcijo umika tožbe.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo: Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se bo najprej opredelilo do navedb iz pritožbe, s katerimi tožeča stranka s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP(1), katera napotuje na 1. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1, opravičuje postavitev ničnostnega zahtevka. Določba 1. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1(2) (med drugim) določa neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila, če je bilo neveljavno zaradi ničnosti pravnega posla. Besedilo določbe obravnavanega tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP je nespremenjeno že od uveljavitve ZFPPIPP v letu 2009, ko se je določba navezovala na takrat veljavno določbo 1. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1, katere besedilo je bilo povsem drugačno(3). Urejalo je izpodbijanje vknjižbe skupaj z uveljavljanjem zahtevka za razveljavitev pravnega posla (iz prvega oz. drugega odstavka 36. člena ZZK-1), na podlagi katerega je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo. Ko se je nato ta določba z novelo ZZK-1C (Ur. list. RS, št. 25/2011) spremenila tako, da sedaj v 1. točki drugega odstavka 243. člena določa neveljavnost vknjižbe zaradi neveljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila zaradi ničnosti pravnega posla, se določba tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP temu ni ustrezno (redakcijsko) prilagodila. Vendar pa je tako po sistemski (glede na celotno poglavje ZFPPIPP o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika), kot tudi teleološki razlagi obravnavane določbe ZFPPIPP (glede na namen, da določi vsebino izpodbojnega zahtevka) mogoče zaključiti le, da je potrebno izbrisno tožbo, s katero se uveljavlja izpodbojni zahtevek za pravne posle, ki jih je stečajni dolžnik sklenil v izpodbojnem obdobju iz 269. člena ZFPPIPP, oblikovati v skladu z določbo, ki ureja neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila zaradi razveljavitve zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno (sedanja 2. točka drugega odstavka sedaj veljavnega 243. člena ZZK-1) in ne zaradi ničnosti tega posla. Do takšne razlage bi lahko tožeča stranka prišla tudi z enostavnim pregledom, kako sta se obravnavana predpisa spreminjala, saj je bila tudi za tožečo stranko samo „neposrečena oz. izključujoče se“ takšna dikcija predpisa, kot jo je dobesedno pri oblikovanju tožbe uporabila.

Vendar je tožeča stranka, navkljub napačnemu dobesednemu sledenju zgoraj navedenemu zakonskemu napotilu na določbe o izbrisni tožbi po ZZK-1, v tožbi podala trditve, ki povsem ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanju iz Pododdelka 5.3.4. ZFPPIPP. Tako je utemeljevala pravočasnost vložitve tožbe (po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP), razloge za subjektivno predpostavko izpodbojnosti in za objektivno predpostavko izpodbojnosti (po 271. členu ZFPPIPP) ter navajala, da je potrebno ob izpodbojnem zahtevku uveljavljati še izbrisno tožbo v skladu z 275. členom ZFPPIPP. Na podlagi takšnih tožbenih trditev bi kot pravna posledica moral slediti izpodbojni tožbeni zahtevek, s katerim bi tožeča stranka morala zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko, oziroma v tej zadevi (v kateri je bila na podlagi pravnega dejanja stečajnega dolžnika opravljena vknjižba lastninske pravice na toženo stranko) izbrisno tožbo zaradi neveljavnosti vknjižbe zaradi razveljavitve pravnega posla (ki je bil podlaga za to vknjižbo). Izpodbojni zahtevek je tožeča stranka tudi oblikovala, vendar le za posojilno pogodbo, z dne 22.12.2011, in za oba aneksa k tej prodajni pogodbi (kar ni predmet pritožbe tožeče stranke, saj je s tem zahtevkom uspela). Glede pravnega dejanja, ki je bilo podlaga za vknjižbo lastninske pravice nepremičnin v korist tožene stranke, to je glede prodajne pogodbe, z dne 22. 12. 2011, in obeh aneksov k njej, pa je tožeča stranka kot zahtevek oblikovala ugotovitveni zahtevek, da je ta pogodbaz aneksi nična, da je vknjižba lastninske pravice, opravljena na podlagi te pogodbe, neveljavna, in da se zaradi vzpostavitve zemljiškoknjižnih vpisov, kot so bili pred tem spornim vpisom, dovoli vknjižba izbrisa lastninske pravice na toženo stranko in ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke. Postavila je tudi vmesni ugotovitveni zahtevek, kot podredni zahtevek, s katerim bi se ugotovila ničnost prodajne pogodbe in obeh aneksov, podredni zahtevek pa bi nato glasil enako kot primarni, vendar brez ugotovitvenega dela.

Tako oblikovana tožba je tudi po presoji pritožbenega sodišča nesklepčna, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Iz navedb, kot jih je podala tožeča stranka, ne more izhajati takšna posledica, kot jo je nato vtoževala. Vse navedbe tožeče stranke so ustrezale ugotavljanju pogojev za izpodbojnost po ZFPPIPP, kar pomeni, da bi tožeča stranka morala postaviti izbrisni zahtevek (izbrisno tožbo v skladu z 243. členom ZZK-1), vendar zaradi razveljavitve zemljiškoknjižnega dovolila in ne zaradi ugotovitve njegove ničnosti. Da je temu tako, izhaja nenazadnje tudi iz pritožbenih navedb tožeče stranke, ki na več mestih poudari, da gre za izpodbojni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je ob takšni nesklepčni tožbi tožbeni zahtevek zavrnilo ( pritožba nima prav niti v zatrjevanju, da bi moralo sodišče tožbo, če jo je ocenilo za nesklepčno, zavreči).

Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep: Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je pritožbo zoper zgoraj obravnavano sodbo tožena stranka res vložila neposredno (brez pooblaščenke), vendar je za odločitev ključno, ali je v tem času pooblaščenka tožene stranke, odvetnica D.E., še imela pooblastilo za zastopanje tožene stranke. Pritožba je bila vložena 6.5.2014, tožena stranka pa je svoji pooblaščenki pooblastilo preklicala 4.6.2014 (list. št. 74)(4), kar pomeni, da je v času vložitve pritožbe toženo stranko še zastopala pooblaščenka.

V skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja temu pooblaščencu. Vsako drugačno vročanje (npr. neposredno pravdni stranki) se ne bi štelo za veljavno vročitev, ne glede na to kakšna je vsebina pisanja, ki se vroča. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je plačilni nalog za sodno takso za pritožbo (z dne 8. 5. 2014) vročalo neposredno pooblaščenki. Le-ta ga je prejela 12.5.2014, torej še vedno v času, ko je imela za zastopanje tožene stranke veljavno pooblastilo in tudi petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse po tem plačilnem nalogu se je iztekel še v času veljavnosti njenega pooblastila (tožena stranka nima prav niti v zatrjevanju, da je še pred iztekom roka za plačilo sodne takse sodišče obvestila o preklicu pooblastila).

Očitek pritožbe, da prvostopenjsko sodišče ni poznalo predpisov, po katerih je vročalo plačilni nalog in nato odločalo o izpolnitvi procesne predpostavke za vložitev pritožbe, je torej neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opravilo vročitev plačilnega naloga, pravilno pa je tudi ugotovilo, da tožena stranka v roku iz plačilnega naloga sodne takse za pritožbo ni plačala (česar pritožba tudi ni izpodbijala). In pravilno je tudi zaključilo, da se zato v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP šteje, da je vloga, tj. pritožba, umaknjena. O takšni posledici v primeru neplačila sodne takse je bila tožena stranka tudi pravilno opozorjena (z zapisom v plačilnem nalogu).

Na podlagi navedenega je sodišče zato pritožbo tožene stranke zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: ki glasi: Izpodbojni zahtevek, katerega predmet je pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske pravice ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, je treba uveljavljati z izbrisno tožbo v skladu s 1. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1, razen (…) op. št. 2: ki glasi: Vknjižba je neveljavna iz materialnopravnega razloga (…), če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbi: 1. bodisi neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti pravnega posla iz prvega ali drugega odstavka 36. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilo: zavezovalni pravni posel), na podlagi katerega je bilo izstavljeno.

op. št. 3: glasilo je: Z izbrisno tožbo se lahko izpodbija tudi vknjižba, ki je postala neveljavna šele po tem, ko je bila opravljena: 1. če se z izbrisno tožbo uveljavlja tudi zahtevek na razveljavitev pravnega posla iz prvega oziroma drugega odstavka 36. člena tega zakona, na podlagi katerega je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo.

op. št. 4: V skladu z drugim odstavkom 99. člena ZPP učinkuje preklic pooblastila od dneva, ko je bil sodišču naznanjen.