Jedro

Skladno z 71. členom EZ ima sistemski operater pooblastilo, da odloča o izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev na energetsko omrežje, ta naloga pa ni med tistimi, ki bi jih lahko na podlagi zakona prenesel na drugo pravno osebo. Le sistemskemu operaterju je zakonodajalec neposredno podelil pooblastilo za vodenje in odločanje v tovrstnih upravnih postopkih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Elektra A. d.d. št. 1038451 z dne 5. 11. 2015 odpravi ter se zadeva pošlje v odločitev gospodarski družbi SODO, Sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o. II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za postopek za izdajo soglasja za priključitev na distribucijski sistem za objekt stanovanjska hiša na parceli št. ... k.o. ... V obrazložitvi odločbe najprej pojasnjuje, da je moral postopati po določilih prej veljavnega Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ). Nadalje navaja, da SODO kot izvajalec gospodarske javne službe operaterja distribucijskega sistema električne energije lahko zavrne priključitev, če bi le-ta povzročila nastanek nesorazmernih stroškov oziroma izda soglasje, če je stranka pripravljena plačati svoj delež stroškov. V nadaljevanju obrazložitve natančno povzema potek postopka na prvi stopnji, pri čemer navaja, kaj se je dogajalo na sestankih dne 13. 1. 2015 in 16. 4. 2015. Navaja, da je SODO na podlagi novo izdelane idejne zasnove Kočevje april 2015 izdelal izračun sorazmernih in nesorazmernih stroškov izgradnje minimalne elektro energetske infrastrukture za elektrifikacijo naselij B. in C. Poleg pridobljenih podatkov so se upoštevale naslednje predpostavke: ekonomska doba investicije, vrednost investicije po optimizirani varianti, to da se v ekonomski dobi infrastrukture predvideva priključitev sedem odjemalcev, višina sorazmernih stroškov, prihodki ter stroški investicije in vzdrževanja. Izračunani skupni sorazmerni stroški investicije znašajo 31.540,00 EUR, nesorazmerni stroški pa 208.460,00 EUR. Na podlagi prejetega izračuna je prvostopenjski organ Elektro A. d.d. nesorazmerne stroške določil za vsakega posameznika posebej na podlagi zahtevane priključne moči oziroma obsega porabe ter minimalne elektroenergetske infrastrukture, ki jo je potrebno zgraditi za priključitev posameznega objekta. Prvostopenjski organ je dne 23. 10. 2015 sklical ustno obravnavo, kjer je bil tožnik ponovno seznanjen z novo pripravljeno idejno zasnovo in izračunom sorazmernih in nesorazmernih stroškov. Dana mu je bila možnost, da poravna svoj delež nesorazmernih stroškov. Po njegovem mnenju je podjetje Elektro A. d.d. dolžno zgraditi potrebno elektroenergetsko infrastrukturo in s tem omogočiti priključitev objekta. Bil je seznanjen s tem, da je izgradnja potrebne infrastrukture za elektrifikacijo možna pod pogojem, da vsi bodoči uporabniki poravnajo svoj delež nesorazmernih stroškov. Po vsem navedenem je prvostopenjski organ zahtevek zavrnil. 2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi povzema potek predhodnih postopkov in opozarja na ugotovitev drugostopenjskega organa, da postopka ne bi smel voditi D.D., ker gre za zahtevnejši upravni postopek. D.D. nima ustrezne strokovne izobrazbe za vodenje tovrstnih upravnih postopkov, ker nima dodatnega strokovnega izpita iz upravnega postopka. Vendar je drugostopenjski organ zavzel stališče, da to ni vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Poleg tega D.D. tudi ni imel pooblastila za vodenje postopka. Po navedbah drugostopenjskega organa naj bi sicer imel „tiho pooblastilo“, ki pa ga Zakon o splošnem upravnem postopku ne pozna. Res je sicer, da je naknadno, po vložitvi tožnikove pritožbe, pridobil pooblastilo, vendar pa na podlagi tega pooblastila ni mogel zakonito voditi prejšnjega postopka. Poleg tega izpodbijane odločbe ni izdal in podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke oziroma njegov zakoniti pooblaščenec. Odločbo je brez ustreznega pooblastila s pripisom „za E.E.“ izdal tožniku nepoznani F.F. Odločbo bi lahko podpisal in izdal v imenu tožene stranke samo predsednik uprave G.G. oziroma njegov pooblaščenec. Tudi to je kršitev upravnega postopka. Pooblastilo za zastopanje bi lahko dal izključno predsednik uprave. Poleg tega tožnik ni imel možnosti ves čas sodelovati v postopku in sicer mu ni bila dana možnost, da bi lahko sodeloval pri pripravi ali vsaj resni strokovni analizi investicijskega dokumenta, na podlagi katerega je tožena stranka določila finančni vložek. Idejna zasnova št. 981-1/2015, Kočevje 2015 k odločbi sploh ni priložena, zato se odločbe ne da preizkusiti. Po tožnikovem mnenju je izračun, ki naj bi bil podlaga za plačilo tožnikove obveznosti do tožene stranke, napačen tudi iz razloga, ker je višina sorazmernih stroškov investicije po vsej verjetnosti izračunana napačno. Izračun amortizacije se je izvedel na podlagi devetega odstavka 147. člena sedaj veljavnega Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), to je zakona, ki se v tem postopku ne sme uporabljati, upoštevajoč določbo 550. člena navedenega zakona. Tožnik tudi meni, da je tožena stranka uporabila napačen predpis, ko je uporabila Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologij za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje (Uradni list RS št. 66/2015). Razen tega je v odločbi navedeno, da naj bi bili tožnik in štiri preostale stranke edini zavezani za plačilo vseh stroškov investicije, to pa se ne ujema z zapisnikom s sestanka z dne 16. 4. 2016, ko je navedeno, da bo glede na obseg elektroenergetskega omrežja in naprav možno priključiti še morebitne dodatne uporabnike. Opozarja tudi na to, da se Lovska družina A.A. Izrecno ne strinja s predvideno traso elektrifikacije. Tožnik tudi nikoli ni bil eksplicitno pozvan, da plača kakršnokoli dajatev toženi stranki, zato se ne more sklicevati, da je zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo soglasja iz razloga, ker ji tožnik ni plačal kakšne dajatve. Tožnik še opozarja, da je precej časa po vložitvi pritožbe prejel dopis, ki nakazuje, da se tožena stranka vendarle zaveda, da se projekta elektrifikacije vasi B. in C. ni mogoče lotevati na način iz dosedanjih upravnih postopkov. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej oporeka pasivni legitimaciji tožene stranke, ker je tožeča stranka tožila prvostopenjski organ. Nadalje med drugim tudi navaja, da ne more slediti tožbeni navedbi, da bi bila idejna zasnova kot glavni element pri določitvi investicijske vrednosti priložena k izpodbijani odločbi in da se zaradi tega odločbe ne da preizkusiti. Idejna zasnova je dokaz, na katerega se opira ugotovljeno dejansko stanje. V izpodbijani odločbi je ustrezno zajeta v obrazložitvi. Tožeča stranka je imela možnost seznanitve in podaje pripomb k idejni zasnovi. Glede navedbe, da se je tožnik po vložitvi pritožbe seznanil z dogovorom med Občino H. in prvostopenjskim organom, pa tožena stranka navaja, da gre za dejstva, ki so nastala po času izdaje izpodbijane odločbe in na dejansko stanje v tej zadevi ne vplivajo. Nadalje tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja tudi druge razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da vas B. obstaja že od srede 16. stoletja in ne more niti v 21. stoletju dobiti električne energije. Med 2. svetovno vojno je bila požgana in vaščani niso dobili vojne odškodnine. Opozarja na to, da je v 40. letni delovni dobi sam plačeval samoprispevke in vse ostalo, sedaj naj pa si sam plača investicijo.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče najprej glede ugovora pasivne legitimacije pojasnjuje, da je tožeča stranka sprva sicer res v tožbi navedla, da je tožena stranka Elektro A. d.d., vendar je potem tožbo popravila in kot toženo stranko navedla organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, kar je v skladno z 17. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Sodišče v navedeni zadevi ugotavlja, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ. Skladno z drugim odstavkom 71. člena EZ, ki je bil uporabljen pri izdaji izpodbijane odločbe, o izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev odloča po javnem pooblastilu sistemski operater z odločbo v upravnem postopku. Za izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo je bila ustanovljena družba SODO, sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo d.o.o.1. Sistemski operater je torej gospodarska družba SODO d.o.o., medtem ko je izpodbijano odločbo izdal Elektro A. d.d. 9. V drugem odstavku 23.a člena EZ je sicer res določeno, da lahko sistemski operater po predhodnem soglasju vlade s pogodbo prenese izvajanje nekaterih nalog na tretjo pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje dejavnosti, ki se prenaša. To, katere naloge se lahko prenesejo na tretjo pravno osebo, je določeno v prvem odstavku 23.a člena EZ. Vendar pa se nobena od teh nalog ne nanaša na izdajo ali zavrnitev soglasja za priključitev na energetsko omrežje, saj ta dejavnost v prvem odstavku 23.a člena EZ ni navedena.

10. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v drugem odstavku 121. člena določa, da lahko z zakonom ali na njegovi podlagi pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave. Javno pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah se lahko v skladu z URS prenese le z zakonom, v izvirnih pristojnostih lokalnih skupnostih pa se pooblastilo podeli z odlokom občinskega sveta. Kot je bilo že pojasnjeno, ima skladno z 71. členom EZ, sistemski operater pooblastilo, da odloča o izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev na energetsko omrežje, ta naloga pa ni med tistimi, ki bi jih lahko na podlagi zakona prenesel na drugo pravno osebo. Le sistemskemu operaterju je zakonodajalec neposredno podelil pooblastilo za vodenje in odločanje v tovrstnih upravnih postopkih.

11. Opisano stališče o pristojnosti za odločanje v tovrstnih zadevah je razvidno tako iz sodne prakse naslovnega sodišča (I U 2172/2007 z dne 19. 3. 2009, smiselno I U 1860/2011 z dne 29. 5. 2012).

12. Navedenemu stališču pritrjuje tudi sedaj veljavna ureditev v EZ-1. Z uveljavitvijo EZ-1 se je v celoti ohranila prejšnja zakonska ureditev razmerij med SODO d. o. o. in elektropodjetji glede izvajanja javnih pooblastil, katerih predmet je odločanje o priključitvi na distribucijski sistem. Tako je v četrtem odstavku 78. člena EZ-1 ohranjena ureditev, po kateri lahko distribucijski operater po predhodnem soglasju vlade s pogodbo začasno prenese izvajanje nalog iz drugega odstavka tega člena na drugo fizično ali pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje prenesenih nalog, in ki v isti osebi ne izvaja dejavnosti dobave ali proizvodnje elektrike. V petem odstavku istega člena pa je urejeno, da lahko v primeru prenosa nalog iz prejšnjega odstavka v okviru strokovnih nalog za izvrševanje javnih pooblastil distribucijskega operaterja vodijo in odločajo v postopkih tudi osebe, ki so zaposlene pri tej tretji osebi in ki izpolnjujejo pogoje. Kot izhaja iz Poročevalca k predlogu tega zakona2, osebe, ki so zaposlene pri tretji pravni osebi, vodijo in odločajo v teh postopkih v imenu distribucijskega operaterja.

13. Skladno s 1. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, če ga ni izdal pristojni organ. Nadalje je v tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 določeno, da če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena pa pošlje zadevo v odločitev pristojnemu organu. Ker je iz v tej sodbi navedenih razlogov za reševanje te zadeve pristojna gospodarska družba SODO d.o.o., je sodišče zadevo poslalo v reševanje tej pravni osebi, ki je pristojna za reševanje tovrstnih zadev. V novem odločanju bo potrebno tudi upoštevati, da mora biti pooblastilo za vodenje in odločanje dano s strani SODO d.o.o., poleg tega mora biti dano še pred uvedbo postopka in ne šele med postopkom, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru.

14. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje lastno zaslišanje, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu na ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

15. Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo prvega odstavka 3. člena tega Pravilnika določa, da če je zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

1 Akt o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo SODO, sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o. (Uradni list RS, št. 27/07). 2 Poročevalec Državnega zbora RS, zakonodajno gradivo EVA: 2013-2430-0074.