Jedro

1.Trditev ne bi predstavljala upoštevnega pritožbenega razloga, saj gre za trditev o določenem pravnorelevantnem dejstvu, po 2. odst. 353. čl. ZPP/77 pa se sodbe zaradi izostanka ne more izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

2.Tožeča stranka je na podlagi z uredbo EU določenega fiksnega menjalnega razmerja prvotno vtoževani znesek iz ATS preoblikovala v terjatev v EUR. Zaradi take spremembe pa je identiteta terjatve še vedno ostala ista. Gre za spremembo, ki je do te mere vplivala na ves plačilni promet, da kakšne dodatne obrazložitve v sodbi sodišča prve stopnje niti ni terjala in jo je mogoče šteti za splošno znano. Bistveno je, da je znesek, ki je tožencu naložen v plačilo, jasno in pravilno določen v EUR, tako da je višina toženčeve obveznosti jasno in pravilno opredeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zoper toženca izdalo zamudno sodbo, s katero mu je naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki znesek 8.323,9137 EUR, ki ustreza znesku 114.539,55 ATS, z zamudnimi obrestmi po 1,25 % mesečni obrestni meri in sicer za čas od 15.9.1997 do 31.12.2001 od zneska v ATS, po konverziji ATS v EUR, pri čemer je 1 EUR 13,7603 ATS, pa z zamudnimi obrestmi v višini 1,25 % mesečno od zneska v EUR. Poleg tega je tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti 270.732,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zamudno sodbo je izdalo, ker toženec kljub temu, da je bil pravilno vabljen, ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo in ker so bili izpolnjeni tudi drugi pogoji iz 332. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki prihaja v poštev za odločanje v obravnavani zadevi glede na prehodno določbo iz 2. odst. 499. čl. ZPP/99. Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da v zadevi ni bil izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, ker utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožeča stranka je bila namreč v času sklepanja posojilne pogodbe tuja finančna institucija, ki ni imela posebnega dovoljenja, potrebnega za bančno poslovanje. Poleg tega je bilo izrecno prepovedano sklepati posle v tuji valuti in so bile take pogodbe nične. Sodišče je v sodbo povzelo nesklepčen tožbeni zahtevek. Ni jasno, kako je obveznost iz ATS prešla v EUR, kot tudi ni navedb o obrestni meri, saj glede nje ni jasno, ali je določena na pogodbeni ali zakoniti podlagi. O vsem tem sodba ni razlogov. Znesek glavnice v EUR v izreku sodbe je opredeljen zmotno in ni jasno, ali gre za milijonski znesek ali štirimestno decimalko, podobno nejasno pa je opredeljen znesek glavnice v ATS, saj je drugačen od tistega, ki opredeluje vrednost spora v uvodu sodbe. Pritožnik predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za posojilno pogodbo, temveč leasing pogodbo, katere predmet je bil osebni avto, in je tudi že iz samega imena tožeče stranke razvidno, da gre za leasing podjetje. Pogodba je bila veljavno sklenjena in za njeno veljavnost ni bistveno, v kakšnem jeziku je zapisana, niti ni pomembna valuta. Višina zahtevka je razvidna iz listin, predloženih v spis, glede konverzije ATS v EUR pa se tožeča stranka sklicuje na uredbo EU, ki je postavila fiksna menjalna razmerja med nacionalno valuto in EUR. Tudi svet Banke Slovenije je 13.11.2001 glede na ukinitev enot nacionalnih valut držav članic EU, ki so uvedle EUR, sprejel stališče, po katerem se na območju Republike Slovenije zagotavlja kontinuiteta pogodb in drugih pravnih instrumentov tudi po uvedbi EUR ter da se vse vrednosti, ki so izražene v enotah nacionalnih valut držav članic EU, ki so uvedle EUR, s 1.1.2002 avtomatično spremenijo v zneske v EUR po fiksnih menjalnih razmerjih, veljavnih med valutami držav EURO območja in EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi jasno navedla, da je s toženo stranko sklenila leasing pogodbo za vozilo Opel Calibra ter da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala in dolguje tožeči stranki znesek v višini 114.539,55 ATS, ki ga je uveljavljala s tožbo. Tožena stranka v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da tožeča stranka ni imela posebnega dovoljenja, ki naj bi bilo potrebno za sklenitev takega posla. Tudi če bi to držalo, taka trditev ne bi predstavljala upoštevnega pritožbenega razloga, saj gre za trditev o določenem pravnorelevantnem dejstvu, po 2. odst. 353. čl. ZPP/77 pa se sodbe zaradi izostanka ne more izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka je tuja pravna oseba, iz tožbi priložene pogodbe pa ne izhaja, da bi bila sklenjena v Sloveniji (nasprotno: sklenjena je v tujem jeziku na sedežu tuje pravne osebe) ali da iz kakršnegakoli drugega razloga ne bi smela biti sklenjena v tuji valuti.

Ker je bila s 1.1.2002 uvedena enotna valuta članic Europske unije, ko so sočasno posamezne nacionalne valute članic denarne unije prenehale veljati, je tožeča stranka na podlagi z uredbo EU določenega fiksnega menjalnega razmerja prvotno vtoževani znesek iz ATS preoblikovala v terjatev v EUR. Zaradi take spremembe pa je identiteta terjatve še vedno ostala ista. Uredba o uvedbi EUR in Uredba o določenih klavzulah v zvezi z uvedbo EUR, po kateri se pogodbe zaradi uvedbe nove valute niso spremenile, temveč se je le nacionalna valuta, v kateri so bili dogovorjeni pogodbeni zneski, po fiksnem tečaju pretvorila v EUR, res ni bila predmet posebne obrazložitve v izpodbijani sodbi, vendar pa zaradi tega še ni mogoče pritrditi pritožbi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Gre namreč za spremembo, ki je do te mere vplivala na ves plačilni promet, da kakšne dodatne obrazložitve v sodbi sodišča prve stopnje niti ni terjala in jo je mogoče šteti za splošno znano. Tudi pritožba glede obrestne mere ni utemeljena, saj je tožeča stranka povsem jasno navedla, da gre za v pogodbi dogovorjeno zamudno obrestno mero v višini 1,25 % mesečno (kar je tudi skladno z vsebino priložene pogodbe). Zato ne drži, da ni jasno, ali gre za zakonito ali pogodbeno obrestno mero, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Tudi znesek izražen v EUR, je povsem jasen, opredeljen je na štiri decimalke, iz menjalniškega tečaja, povzetega v izreku sodbe, bi lahko tožena stranka v primeru dileme to tudi izračunala. Res pa je prvostopenjsko sodišče v izreku sodbe napravilo očitno pisno napako s tem, ko je navedlo, da prisojeni znesek predstavlja vrednost prejšnjih 1114.539,55 ATS, saj je očitno prva enka odveč, ker gre za 114.539,55 ATS, kar je prav tako povsem jasno mogoče ugotovili ne le iz uvoda sodbe, saj v njem navedeni znesek nima teže zneska, določenega v izreku sodbe, temveč tudi iz tožbe in iz že omenjenega menjalniškega tečaja, navedenega v izreku sodbe. Bistveno pa je, da je znesek, ki je tožencu naložen v plačilo, jasno in pravilno določen v EUR, tako da je višina toženčeve obveznosti jasno in pravilno opredeljena.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).

Stroškov v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo tožeči stranki pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je bila predmet preiskusa v obravnavani zadevi le materialnopravna pravilnost izpodbijane sodbe in morebitne bistvene kršitve postopka, zato navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer pripomogle k rešitvi zadeve in ne gre za stroške, potrebne za pravdo v smislu 155. čl. ZPP.