Jedro

Toženec ni bil naročnik navedene gradnje ter tako v obravnavani zadevi ni pasivno legitimiran iz naslova podjemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sklep o izvršbi za plačilo zneska v višini 2.501,86 EUR s pripadki in izvršilnih stroškov v znesku 66,00 EUR s pripadki ostane v veljavi ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 393,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi izpostavlja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da sta se pravdni stranki in investitorja gradnje L. in M.M. sestali v lokalu Sabina v Slovenski Bistrici, kjer so se dogovorili o gradnji, katere naročnik sta bila investitorja L. in M.M., ne pa toženec. Pri taki presoji prvostopno sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka v dokazne namene ni predložila zatrjevanega predračuna za gradnjo, ki bi naj bil dogovorjen ob navedenem srečanju. Napačno pa je tudi presodilo izpovedbe prič L. in M.M., ki sta potrdila zatrjevanja toženca, da sta bila naročnika del investitorja, toženec pa je imel le funkcijo nadzornika. Še več, kakršnegakoli srečanja med navedenimi osebami v gostilni Sabina sploh ni bilo. Tudi soočenje med navedenimi akterji na glavni obravnavi ne izkazuje verodostojnosti izpovedbe prič in toženca, kot zmotno zaključuje prvostopno sodišče. Da toženec ni bil nadzornik gradnje, temveč naročnik gradbenih del, pa izhaja tudi iz listinske dokumentacije, pri čemer se pritožba sklicuje na blagajniški prejemek z dne 3. 1. 2008 ter na zapis v blagajniškem dnevniku 1/08 z dne 3. 1. 2008. Iz navedenih zapisov izhaja, da je toženec naročnik del. Sicer pa je toženec ves čas imel tudi aktivno vlogo pri naročeni gradnji in tudi iz tega dejstva izhaja lahko le zaključek, da je bil toženec naročnik gradbenega dela in je tako pasivno legitimiran v predmetni zadevi. Nasprotni zaključki prvostopnega sodišča so neutemeljeni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Podrejeno predlaga spremembo prvostopne sodbe v smeri ugoditve zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je tožena stranka na gradbiščih objekta K. in V. M., ki se nahajata v Slovenski Bistrici, izvajala gradbena dela na podlagi podjemne pogodbe po določbi 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Osrednje vprašanje pravde je, ali je toženec naročnik gradbenih del in s tem iz navedenega materialnopravnega razmerja pasivno legitimiran v tej pravdni zadevi.

6. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da toženec ni bil naročnik gradbenih del, temveč sta bila naročnika gradnje M. in L.M., ki sta bila tudi investitorja gradnje. Do takšnega pravilnega zaključka je prvostopno sodišče prišlo na podlagi tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem resnične izpovedbe M. in L.M., ki sta oba povedala, da sta dela pri tožeči stranki naročila sama in da je bilo naročilo dano zakonitemu zastopniku gospodarske družbe B.Š. ob srečanju v gostišču S. v Slovenski Bistrici. Pri tem srečanju je bil zraven tudi toženec kot sosed naročnikov, ki sicer nista stalno živela v Sloveniji (bivala sta na Švedskem) in ki jima je kot strokovnjak ter sosed pomagal pri gradnji. Ni pa bil naročnik del, saj sta navedeno gradnjo opravljala zase. Do drugačnega zaključka tudi ne privede sklicevanje pritožbe na listinsko dokumentacijo (blagajniški prejemek - priloga A3 in blagajniški dnevnik - priloga A4), ker sta tudi na blagajniškem prejemku navedena kot plačnika L. in M.M.. Enaki zapisi izhajajo tudi iz ostale listinske dokumentacije v prilogah spisa, kjer se zraven toženca (ta se v dokumentih navaja kot plačnik, naročnik in nadzornik) v zapisu vedno pojavljata še M. in L.M. pod zapisom plačnika in tudi naročnika. Zraven tega pa nikakor ni prezreti, da sta bila investitorja gradnje M. in L.M., kar samo pritrjuje zaključku, da sta bila tudi naročnika spornih gradbenih del. Prvostopno sodišče ima tako prav, da toženec ni bil naročnik navedene gradnje ter tako v obravnavani zadevi ni pasivno legitimiran iz naslova podjemne pogodbe. Pasivno legitimirana sta L. in M.M., ne pa toženec. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

7. Ker toženec ni pasivno legitimiran (med tožečo stranko in tožencem ne obstaja nobeden pravni posel, na podlagi katerega bi toženec bil materialnopravno zavezan proti tožeči stranki), je prvostopno sodišče povsem pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke zoper toženca.

8. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

Op.št.(1): S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal.