Jedro

Dokazna ocena v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da je tožnik pridobil stanovanjsko pravico (ki predstavlja predpostavko za možnost odkupa stanovanja po stanovanjskem zakonu) implicira dejansko vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v šestdesetih dneh priskrbeti drugo primerno stanovanje in ji ga prodati v skladu z določili Stanovanjskega zakona, upoštevajoč vrednost točke na dan 6.10.1993. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil pravočasno revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča. Trdi, da je sodba napačna in nezakonita, ker je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je napačno ocenilo bistvene dokaze (predvsem potrdilo Občine Ljubljana-Bežigrad, Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja z dne 6.10.1993). Z razlago tega potrdila naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, podane pa naj bi bile tudi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku. Iz navedenega potrdila je razvidno, da nadomešča odločbo o dodelitvi stanovanja, s katerim se je pridobila stanovanjska pravica. Upravni organ je tako že odločil o stanovanjski pravici tožeče stranke in zato obstoja stanovanjske pravice ni dopustno ponovno ugotavljati v pravdi. Pravni prednik tožene stranke je leta 1993 vedel, da tožnik stanovanjsko pravico dejansko že ima, očitno izgubo stanovanjske pogodbe po letu 1982 pa je "popravil" s potrdilom, ki je nadomeščalo odločbo o dodelitvi stanovanja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku) in zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tistih trditev revidenta, ki se nanašajo na dokazno oceno nižjih sodišč.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna. Podlaga zavrnilne sodbe (pri čemer dejanskih ugotovitev ni mogoče izpodbijati v reviziji) je naslednja: - tožnik je sklenil stanovanjsko pogodbo za hišniško stanovanje; - stanovanjska pogodba je bila sklenjena na podlagi 16. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (ZSR/74, Uradni list SRS, št. 18/74), zaradi česar je potrebno presojati obseg "stanovanjske pravice" v skladu s 97. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR/82), ki je začel veljati 11.11.1982 ("obstoječe stanovanjske pogodbe, sklenjene do dneva, ko začne veljati ta zakon, ostanejo v veljavi, za pravice in obveznosti, ki izvirajo iz njih pa se uporabljajo določbe tega zakona"); - hišnik je lahko po 40. členu ZSR/82 pridobil le pravice do začasne uporabe stanovanja; - potrdilo z dne 6.9.1993 (priloga A8) ne dokazuje, da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice; - tožnik ni dokazal stanovanjske pravice, ki bi mu dajala upravičenja po Stanovanjskem zakonu.

Ali je tožnik po letu 1982 pridobil stanovanjsko pravico na spornem hišniškem stanovanju, predstavlja dejansko vprašanje. Po 10. členu ZSR/82 se je pridobila stanovanjska pravica na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja.

Tožnik takšne odločbe ni predložil, dokazne ocene potrdila, ki je bilo izdano v letu 1993 (torej v času, ko stanovanjska pravica ni več mogla nastati) pa z revizijo, kot že povedano, ni mogoče izpodbijati.

Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov zavrnilo neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP).