Jedro

Ker se predmetni postopek nanaša na upravno izvršbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se ni opredeljevalo do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločbo gradbenega inšpektorja, ki je izvršilni naslov, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožbo A.A. zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 2. 2005 (1. točka izreka), in s sklepom zavrglo tožbo B.A. (2. točka izreka) zoper isto odločbo tožene stranke. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo A.A. zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje, prostor in energijo, z dne 15. 11. 2004. Prvostopni upravni organ je s 1. točki izpodbijanega sklepa ugotovil, da je odločba z dne 26. 8. 2004, s katero so bili investitorjem odrejeni tam navedeni inšpekcijski ukrepi, izvršljiva dne 4. 9. 2004 in se zato dovoljuje izvršba; z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je odločeno, da se bo kot prisilno sredstvo uporabila denarna kazen v znesku 300.000,00 SIT, če bosta zavezanca (A.A. in B.A.) še naprej uporabljala objekt na zemljišču s parc. št. ... k.o. .... Po presoji tožene stranke je prvostopni organ pravilno dovolil izvršbo s prisilitvijo v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), višina zagrožene denarne kazni pa je skladna z 148. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (1. točka izreka sodbe in sklepa) presodilo, da je odločitev tožene stranke, ki temelji na določbah 158., 282., 290., 292. in 298. člena ZUP pravilna in zakonita. Odločitev, da se tožba drugotožnika zavrže (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je oprlo na 5. točko prvega odstavka 34. člena ZUS, ker je ugotovilo, da drugotožnik ni vložil pritožbe zoper sklep organa prve stopnje o dovolitvi izvršbe z dne 15. 11. 2004 in zato ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe.

3. Revident z revizijo (prej pritožbo) po vsebini izpodbija 1. točko izreka sodbe in sklepa, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bi v tem postopku moralo upoštevati tožbene ugovore, ki se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje. Opustitev glavne obravnave, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo opraviti, je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh pravnih sredstvih odloča po ZUS-1; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Predmet upravnega spora v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, izdana v nadaljevanju postopka izvršbe s prisilitvijo, zaradi izvršitve denarne kazni kot prisilnega sredstva za izpolnitev obveznosti zavezanca (sedaj revidenta), ki mu jo je izrekel gradbeni inšpektor (z odločbo z dne 26. 8. 2004). ZUP določa, da sklep o dovolitvi izvršbe izda organ, ki je pristojen za izvršbo po uradi dolžnosti ali da zahtevo upravičenca. S sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe (prvi odstavek 290. člena ZUP). V obravnavani zadevi je bila podlaga za izvršilno postopanje izvršljiva odločba gradbenega inšpektorja, ki je ugotovil, da je revident ni spoštoval, česar ta niti ne izpodbija. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih izhaja, da je upravni organ ugotovil, da je postala zadevna odločba izvršljiva dne 4. 9. 2004. Ker izpolnitev obveznosti, določene z izvršljivo odločbo gradbenega inšpektorja (opustitev uporabe objekta), lahko izvrši samo revident sam, se v obravnavani zadevi izvršba opravlja po določbah 298. in 299. člena ZUP (izvršba s prisilitvijo). Po določbi prvega odstavka 298. člena ZUP namreč organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo, če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če to terja narava izvršbe, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna. Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. V obravnavani zadevi je upravni organ, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ravnal v skladu z navedenimi določbami ZUP, višine zagrožene denarne kazni pa revident niti ne izpodbija.

10. ZUP v prvem odstavku 292. člena določa, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Ker se predmetni postopek nanaša na upravno izvršbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se ni opredeljevalo do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločbo gradbenega inšpektorja, ki je izvršilni naslov, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom.

11. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev izvedbe glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni podana. Do enakega sklepa pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru ključna le presoja izpolnjevanja pogojev, ki so po določbah ZUP (8. točka te sodbe) zakonska podlaga za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, izvedba glavne obravnave ne bi v ničemer spremenila relevantnega dejanskega stanja.

12. Po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.