Jedro

V primeru, da stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje mora obenem, ko vloži predlog opraviti tudi zamujeno dejanje. Ker ob vložitvi predloga ni vložila tudi pritožbe zoper sodbo, to je dejanje, ki ga je zamudila, je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje nedopusten in ga je prvostopno sodišče pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče predlog drugo tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.

Zoper sklep se pritožuje drugotožena stranka, ki navaja, da ni vložila pritožbe zoper sodbo zato, ker je najprej želela rešiti zadevo v zvezi z zamudo, ki je nastala zaradi samovoljnega prevzema pošte (sodbe) s strani receptorja, ki takšnega pooblastila nima. Opozarja tudi, da je v neenakovrednem položaju in brez pravnega varstva, ker nima sredstev za plačilo odvetnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu prvostopno sodišče, je bila v navedeni zadevi že izdana sodba, pri čemer iz priložene povratnice izhaja, da je bila vročena drugo toženi stranki 23. 06. 2009. Drugo tožena stranka je dne 22. 07. 2010 prvostopnemu sodišču sporočila, da je receptor v poslovni stavbi, kjer imajo sedež družbe, pošiljko prevzel samovoljno, saj je bila od začetka junija do 12. 07. 2010 odsotna. Iz njenih navedb pa ni razvidno, kdaj naj bi sodbo dejansko prevzela. V tem dopisu je še sporočila, da se bo zoper sodbo pritožila, vendar pritožbe ni vložila.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 116. členu dopušča možnost, da lahko stranka, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravdno dejanje le tega opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če sodišče spozna, da je stranka zamudila narok iz upravičenega razloga. Vendar zakon v 4. odstavku 117. člena obenem določa, da mora predlagatelj, ko predlaga vrnitev v prejšnje stanje obenem, ko vloži predlog opraviti tudi zamujeno dejanje. Drugo tožena stranka bi tako morala, ko je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložiti tudi pritožbo zoper sodbo, torej opraviti zamujeno dejanje. Ker drugotožena stranka tako ni ravnala, je prvostopno sodišče pravilno njen predlog kot nedopusten zavrglo (1. odstavek 120. člena ZPP). Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da ji ta določba zakona ni bila znana. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da drugotožena stranka tekom postopka tudi ni izkazala, da dejansko obstajajo upravičeni razlogi za zamudo pri prejemu sodbe.

Pritožbeni razlogi drugo tožene stranke tako niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep še po uradni dolžnosti, vendar kršitev ni zasledilo. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.