Jedro

Namen izvršilnega postopka je, da upnica pride do poplačila svoje terjatve, v konkretnem primeru s prodajo zastavljenih nepremičnin po določbah 140 - 186. čl. v času odločanja veljavnega ZIP oz. sedaj po določbah od 166 - 210. čl. ZIZ. Zato pritožbeno nesoglašanje z načinom poplačila terjatve v sicer neizpodbijani višini, določenim v določbah veljavnih predpisov, za odločanje o zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa ni pomembno.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Zoper izvršilni sklep Okrajnega sodišča v V. z dne 26. 11. 1997, opr.

št. In ..., s katerim je bila po predlogu upnice na podlagi izvršilnega naslova in sicer sporazuma, dne 18. 11. 1994 sklenjenega pred Temeljnim sodiščem v C., Enota v V. pod opr. št. R ... zoper dolžnika in zastavitelja dovoljena izvršba na nepremičnine, vpisane v vl. št. k.o. B., last zastaviteljev zaradi izterjave 1,407.512,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 8. 1997 dalje do plačila in stroškov izvršilnega postopka v višini 37.460,12 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa dalje do plačila, je dolžnik pravočasno ugovarjal. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugovoru delno ugodilo, potem ko je po dne 9. 6. 1998 opravljenem naroku za obravnavo ugovora, katerega sta se udeležili obe stranki, ugotovilo in zaključilo, da je upnica pri sestavi izvršilnega predloga svoji terjatvi po sporazumu, ki je izvršilni naslov v tej zadevi prištela tudi znesek depozita v višini 1.862,22 DEM, ki ga je dolžnik, kot je razvidno iz pogodbe o vezanem depozitu z dne 14. 10. 1994, številka ..., položil na njen žiro račun ter zato izvršbo ustavilo zaradi izterjave zneska 172.592,51 SIT s pripadki (protivrednost 1.863,22 DEM) in v tem delu razveljavilo tudi vsa dosedaj morebiti opravljena izvršilna dejanja, v ostalem delu pa dolžnikov ugovor zavrnilo in odločilo, da se izvršba nadaljuje za izterjavo glavnice v znesku 1,234.919,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 8. 1997 dalje do plačila, ter skladno s tarifo o odvetniških storitvah in Zakonom o sodnih taksah na znesek 37.460,12 SIT odmerjenih izvršilnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izvršilnega sklepa dalje do plačila, tudi upoštevaje na naroku podano izjavo dolžnika, da v celoti priznava upničino terjatev, ki ostane po odbitku zneska depozita, kakor tudi dejstvo, da dolžnik drugih razlogov, ki preprečujejo sicer na podlagi izvršilnega naslova, to je sporazuma Temeljnega sodišča v C., Enote v V. z dne 18. 11. 1994, opr. št. R ..., na katerega je sodišče v izvršilnem postopku v celoti vezano, dovoljeno izvršbo v ugovoru ni navedel. V pravočasni pritožbi dolžnik navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča v tistem delu sklepa, kjer ugotavlja, da se ugovor ne upošteva v tistem delu sklepa, kjer ugotavlja, da se ugovor ne upošteva v tistem delu, ko je dolg "poplačal s prenosom dela lastništva na njihovem poslovnem objektu". Že pri najetju kredita je bilo dogovorjeno, da bo upnica v primeru neplačila anuitet sprejela solastništvo na poslovni stavbi. Prav v ta namen je bil poslovni objekt dan v cenitev. Ocenjen je bil na vrednost 13,342.802,90 SIT.

Po pritožnikovem mnenju bi moralo sodišče ugotoviti dejanski dolg, ki znaša 1,234.919,80 SIT kar predstavlja 9,26 % vrednosti poslovnega objekta. S to ugotovitvijo bi si potem upnica lahko dokončno uredila solastništvo na poslovnem objektu in ustrezno vknjižbo v zemljiški knjigi. V tem primeru bi v stečajno maso prišlo teh 1,234.919,80 SIT v obliki poslovnega prostora, ki ga bi dobil nek novi lastnik. Trdi, da Okrajno sodišče v V. ni bilo pristojno zadeve razsojati, ker je bilo v pogodbi dogovorjeno drugo sodišče. Predlaga spremembo sklepa tako, da se dolg spremeni v lastniški delež v višini 9,26 % na poslovnem prostoru in se ta delež vknjiži v zemljiško knjigo, oziroma podrejeno razveljavitev sklepa ter dodelitev zadeve v presojo sodišču, dogovorjenem v pogodbi.

Upnica je na dolžnikovo pritožbo podala odgovor. Ker pa je pritožba zoper sklep le enostransko pravno sredstvo (14. čl. Zakona o izvršilnem postopku - ZIP v zvezi s čl. 381 Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), sodišče druge stopnje navedene vloge ni obravnavalo.

Pritožba ni utemeljena. Bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku iz II. odst. 354. čl. ZPP/77, na kar mora pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP/77), sodišče druge stopnje ni ugotovilo. Čeprav bi sodišče prve stopnje sicer moralo ob dejstvu, da je bil izpodbijani sklep o izvršbi izdan ter ugovor vložen še pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (15. 10. 1998) glede na napotilo Vrhovnega sodišča R Slovenije in sodno prakso ob reševanju navedenega dolžnikovega pravnega sredstva uporabiti še določila takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku - ZIP, pa je ugotoviti, da je bilo kljub uporabi določb ZIZ pravilno ugotovljeno, da je ugovor z dne 8. 12. 1997, v katerem je dolžnik navedel, da se ne strinja z višino dolga, kot tudi ne z višino izvršilnih stroškov, ker znaša po njegovih knjigah terjatev upnice na dan 31. 8. 1997 le 1,174.729,00 SIT in pri katerem je dolžnik na dne 9.6. 1998 v navzočnosti obeh strank opravljenem naroku za razjasnitev teh ugovornih navedb vztrajal, ker je potrebno od zneska terjatve upnice odšteti depozit po pogodbi o vezanem depozitu z dne 14. 10. 1994, številka ... v višini 1.863,22 DEM, to kar po odbitku ostane pa prizna kot upničino terjatev, utemeljen le v delu, kjer dolžnik navaja, da je bil pri sestavi predloga za izvršbo z dne 30. 9. 1997 (poleg terjatve upnice po sporazumu, ki je izvršilni naslov v tej zadevi) upoštevan tudi znesek depozita v višini 1.863,22 DEM, ki ga je dolžnik položil na upničin žiro račun, kjer se ta sredstva tudi še vedno nahajajo, in je zato z dne 26. 11. 1997 pod opr. št. In 97/97 izdanim sklepom dovoljeno izvršbo za izterjavo zneska 172.592,51 SIT s pripadki (protivrednost 1.863,22 DEM) ustavilo in v tem delu razveljavilo tudi vsa dosedaj morebiti opravljena dejanja izvršbe, česar tudi dolžnik pritožbeno ne izpodbija. Dolžnik pa dejansko ne izpodbija niti samega zneska upničine terjatve v višini 1,234.919,80 SIT s pripadki, za izterjavo katere se izvršba po odločitvi sodišča prve stopnje, da nadaljuje ob ugotovitvi, da se dolžnikov ugovor v ostalem delu zavrne, saj so bili izvršilni stroški skladno z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah pravilno odmerjeni na znesek 37.460,12 SIT, dolžnik pa tudi ni navedel drugih ugovornih razlogov, ter nenazadnje tudi upoštevaje na naroku podano navedbo dolžnika, da v celoti priznava upničino terjatev, ki ostane po odbitku zneska depozita, temveč v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo, glede na to, da je bilo že pri najetju kredita dogovorjeno, da bo upnica v primeru neplačila anuitet sprejela solastništvo na poslovni stavbi, ugotoviti,da ta znesek upničine terjatve "predstavlja 9,25 % vrednosti poslovnega objekta" oziroma bi moralo ta dolg "spremeniti v lastniški delež upnice v višini 9,26 % na poslovnem prostoru in ta delež vknjižiti v zemljiško knjigo". Iz teh pritožbenih navedb je razbrati, da dolžnik nasprotuje le načinu poplačila upničine terjatve v sicer neizpodbijani višini, čemur pa niti ni nasprotoval že v ugovoru (na naroku za obravnavo ugovora z dne 9. 6. 1998 je dolžnik le predlagal, naj se upnica "prijavi pri poslovnem prostoru, katerega je dal tudi oceniti, kot solastnica do višine terjatve") in tega pritožbeno ne more uspešno uveljavljati.

Zaradi laičnosti pritožbe pa sodišče druge stopnje ne glede na navedeno pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje skladno z določilom čl. 251.f člena v času odločanja veljavnega ZIP, v katerem je urejen postopek po zapadlosti zavarovane terjatve, dovolilo izvršbo na podlagi izvršljivega sporazuma strank o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 662 k.o. B., katerih lastnika sta zastavitelja vsak do 1/2, sklenjenega dne 18. 11. 1994 pred Temeljnim sodiščem v C., Enota v V. pod opr. št. R ..., ki ima po določilu II. odst. 251.c čl. ZIP moč sodne poravnave. Sodna poravnava pa po 1. točki II. odst. 16. čl. v zvezi s I. odst. 17. čl. in 19. čl. ZIP predstavlja izvršilni naslov, na katerega je sodišče v izvršilnem postopku (dokler ni razveljavljen) v celoti vezano, kot pravilno poudarja že sodišče prve stopnje. Ob dejstvu, da se v skladu z določilom čl. 251 f ZIP na upnikov predlog opravi po določbah o izvršbi na nepremičnino izvršba na nepremičnino, na kateri je bila ustanovljena zastavna pravica, je bila upnica upravičena, zaradi neplačila kredita po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 14. 10. 1994, zahtevati prisilno izterjavo v sporazumu ugotovljene in zavarovane denarne terjatve po navedeni pogodbi o dolgoročnem kreditu. Namen izvršilnega postopka je torej, da upnica pride do poplačila svoje terjatve, v konkretnem primeru s prodajo zastavljenih nepremičnin po določbah 140.-186. člena ZIP oziroma sedaj po določbah od 166.-210. čl. ZIZ. Zato pritožbeno nesoglašanje z načinom poplačila upničine terjatve, določenim v določbah veljavnih predpisov,za odločanje o zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa ni pomembno. V kolikor upnica na dolžnikove predloge, da sprejme 9/26 oz. 9,26 % vrednosti zastavljenega poslovnega prostora, ki je predmet tega izvršilnega postopka (kot je razvidno iz spisovne dokumentacije ter vsebine pripravljalne vloge z dne 22. 7. 1998), očitno ne pristaja, zahteva in vztraja pri realizaciji svoje terjatve v skladu z določbami veljavnih predpisov, ki takšen postopek urejajo, mora sodišče začeti in nadaljevati izvršbo.

Ker je v izvršilnem postopku za vsako vrsto izvršbe določena posebna krajevna pristojnost glede na predmet izvršbe in izvršilna sredstva, ki ima značaj izključne pristojnosti, in torej stranke ne morejo s sporazumom spreminjati pristojnosti, je neupoštevno tudi sicer šele pritožbeno (ne že ugovorno) uveljavljanje kršitev pravil o krajevni pristojnosti, ki v postopku izvršbe, kot je bilo že poudarjeno, temeljijo na načelu, da je pristojno tisto sodišče, ki najlažje opravi izvršbo. Okrajno sodišče v V., na katerega območju so zastavljene nepremičnine, je torej pravilno na predlog upnice izdalo sklep o izvršbi na navedene nepremičnine (140. čl. ZIP) in odločilo tudi o ugovoru zoper navedeni izvršilni sklep na podlagi izvršilnega naslova (49. čl. ZIP, sedaj čl. 54/1 ZIZ), ne glede na morebiten drugačen dogovor strank o pristojnem sodišču v pogodbi o odobritvi dolgoročnega kredita z dne 14. 10. 1994. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pritožniku pojasnjuje, da izvršilno sodišče ob uveljavitvi in priložitvi izvršilnemu predlogu (oz. ugovoru zoper sklep o izvršbi) takšne listine o sporazumu o krajevni pristojnosti, le to upošteva le v primeru, če izvršilni postopek po ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine preide v pravdni postopek, saj se v takem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba (takrat 55a/II čl. ZIP in čl. 14 ZIP v zvezi s čl. 70 ZPP/77, sedaj čl. 62/II ZIZ in čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 70 ZPP/77), kar pa v konkretnem primeru ne pride v poštev ob dejstvu, da je bil ugovor vložen zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova in o tem ugovoru torej odloča (izključno pristojno izvršilno) sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi (takrat 49. člen ZIP, sedaj člen 54/I ZIZ).

Glede na obrazloženo je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 14 ZIP v zvezi s čl. 380/tč. 2 in 381 in 368 ZPP/77).

Sodišče prve stopnje je dolžnikovo pritožbo, ker odgovor nanjo ni predviden (14. čl. ZIP v zvezi s čl. 381 ZPP/77) upnici vročilo le v vednosti. Ker tako ta upničina vloga ni bila potrebna, upnica sama trpi svoje stroške pritožbenega odgovora.