Jedro

Pritožbena navedba, da "v zvezi z vtoževano terjatvijo praktično ni podala nobene trditvene podlage..." ne pomeni očitka, da je tožba nesklepčna, pač pa da je nepopolna. Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nepopolna pa je takrat, kadar je brez trditvene podlage.

Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih podatkov in elementov vsebovati tudi dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek. Prav to, da jih nima, pa navaja pritožnica. Vendar to ne drži. V 6. točki te obrazložitve so povzete vse konkretne navedbe tožnice iz njene prve pripravljalne vloge z dne 6. 12. 2018. Tam je tožnica natančno opisala predmete, ki jih je izdelala za toženko in jih tudi denarno ovrednotila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka v osmih dneh plačati tožnici 1.329,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2018 do plačila (I. točka izreka). Hkrati je toženki naložilo, da mora v istem roku tožnici povrniti njene izvršilne stroške v znesku 101,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2000 do plačila ter pravdne stroške v znesku 334,27 EUR v osmih dneh od prejema prvostopenjske sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (II. točka izreka). Presodilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, na podlagi katere je tožnica za toženko izdelala opremo za lokal, opravljenega dela pa toženka tožnici ni plačala.

**Pritožba tožnice**

2. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP. Predlagala je, naj Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: VSL) izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne in ji naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov. Podrejeno pa je razlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

**Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti**

3. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah za postopke v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP).

**K odločitvi o pritožbi**

4. O pritožbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

_Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje_

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, na katera je pritožbeno sodišča na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP vezano: (1) tožnica je za toženko po njenem naročilu in na podlagi njenega načrta izdelala opremo za lokal T. in sicer (a) lesene obloge in zaključke v vrednosti 395,22 EUR, (b) drsna vrata z vodilom v vrednosti 275,78 EUR, (c) dvokrilna garderobna vrata v vrednosti 384,30 EUR ter (d) nizka dvokrilna vrata v vrednosti 274,50 EUR; (2) toženka je blago prevzela v delavnici tožnice, ta pa ji je izstavila račun št. 012-2018 z dne 14. 3. 2018 v znesku 1.329,80 EUR (A1); (3) toženka kvaliteti izdelkov ni ugovarjala; (4) cena za izdelane mizarske storitve pa je bila med strankama dogovorjena.

_Prvostopenjska presoja povzetih pravnih dejstev_

7. Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med pravdnima strankama kvalificiralo kot podjemno pogodbo (13. točka obrazložitve), na podlagi katere je tožnica za toženko izvedla mizarske storitve. Za opravljeno delo je tožnica toženki izdala vtoževani račun, v katerem je bil vsak izdelan predmet zneskovno ocenjen (9. točka obrazložitve). Zavzelo je stališče, da so računi verodostojne listine, ki potrjujejo resničnost dejstev in podatkov, ki jih izkazujejo za resnične, vse dokler niso izpodbiti (11. točka obrazložitve). Ker tožena stranka ni trdila, za kakšno ceno naj bi se stranki dogovorili, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

**Odgovor na posamezne pritožbene navedbe**

8. Pritožnica najprej navaja, da je tožba nesklepčna, to svoje stališče pa v pritožbi na različne načine večkrat ponovi (2. - 3. stran pritožbe). Nesklepčna naj bi bila tožba zato, ker tožnica "v zvezi z vtoževano terjatvijo praktično ni podala nobene trditvene podlage, ampak je le predložila kopico dokumentacije, ki naj bi po njenem mnenju utemeljevala njen tožbeni zahtevek".

Pritožbena navedba, da „v zvezi z vtoževano terjatvijo praktično ni podala nobene trditvene podlage..." ne pomeni očitka, da je tožba nesklepčna, pač pa da je nepopolna. Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nepopolna pa je takrat, kadar je brez trditvene podlage. Da je tožba nesklepčna, torej iz vsebine pritožbenih navedb ne izhaja.

Po določilu prvega odstavka 180. ZPP mora tožba poleg drugih podatkov in elementov vsebovati tudi dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek. Prav to, da jih nima, pa navaja pritožnica. Vendar to ne drži. V 6. točki te obrazložitve so povzete vse konkretne navedbe tožnice iz njene prve pripravljalne vloge z dne 6. 12. 2018. Tam je tožnica natančno opisala predmete, ki jih je izdelala za toženko in jih tudi denarno ovrednotila.

9. Med listinami, ki skladno z določilom drugega odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, veljajo za verodostojne listine, je naveden tudi račun. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (11. točka) zapisalo, da so računi verodostojne listine, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo, za resnična, dokler niso izpodbita. Da je to pravno stališče pravilno, potrjuje tudi (najmanj) ena od odločb VSRS. V sklepu III Ips 166/99 z dne 23. 11. 2000 je namreč VS RS zapisalo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je faktura, kot enostranska listina sicer podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, ki pa, če dolžnik sklepu o izvršbi ugovarja, čeprav neobrazloženo, ne more biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Glede na navedeno pritožnica s sklicevanjem na sodno prakso višjih sodišč1, rekoč da je novejša, ne more doseči drugačne presoje.

10. Ob dejstvu, da je tožnica povsem konkretno navedla, kolikšna je vrednost posameznega mizarskega izdelka, je neutemeljen pritožbeni očitek, da obveznost konkretizacije navedb primarno leži na tožeči stranki. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno prelagalo dokazno breme na toženko, s čimer naj bi zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno se pritožnica neutemeljeno sklicuje sklicevanje na odločbe VS RS II Ips 308/2012 z dne 16. 7. 2015 in II Ips 755/2007 ter II Ips 765/2007 z dne 9. 12. 2010, saj je dejansko stanje v citiranih odločbah povsem neprimerljivo z ugotovljenim dejanskim stanjem v tem sporu.

11. Pritožnica je sodišču prve stopnje očitala tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen, o čemer je sodišče prve stopnje obe pravni stranki poučilo že v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Sicer pa te kršitve pritožnica sploh konkretizirala ni.

12. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP) saj niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 360. člena ZPP.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Sodba VSL I Cpg 1266/2013 z dne 9. 10. 2014.