Jedro

Izpodbijani sklep v delu zavrnitve zahtevka ni zakonit, saj temelji na petem odstavku 17. člena ZOdv, ki v času izdaje sklepa, 24. maja 2023, ni (več) veljal.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v ... številka Bpp 309/2018 z dne 24. 5. 2023 se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v ... v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Okrožno sodišče v ... (v nadaljevanju Organ) je na podlagi šestega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z izpodbijanim sklepom tožnici priznal 4.496,49 EUR stroškov postopka za opravljeno svetovanje in zastopanje po odločbi Okrožnega sodišča v ... Bpp 309/2018 z dne 22. 8. 2018, v preostalem delu pa tožničin predlog za povrnitev stroškov postopka zavrnil.

Iz obrazložitve izhaja, da je Organ toženki priznal: (i) na podlagi petega odstavek 17. člena ZOdv-96 polovico od 12.025 točk, to je 6.012,5 točk (upoštevajoč vrednost točke 0.6 EUR vrednost 3.607,50 EUR); (ii) 2% od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk v višini 78,15 EUR; (iii) 22% DDV, skupaj znesek 4.496,49 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da tožnici Organ ni priznal: (i) dodatnih 400 točk za spremembo tožbe, ker ta postavka v Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) ni predvidena; (ii) dodatnih 1100 točk za prvi narok 10. 11. 2020, ker sta bili na naroku združeni zadevi P 3/2018 in P 65/2018; (iii) 50 točk za končno poročilo, ker ni upravičena ne izkazana.

Navedbe tožeče stranke

3.Tožnica zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, ter o zadevi samo odloči in prizna tožnici priglašene stroške še v znesku 4.496,49 EUR in toženki naloži v plačilo stroške tega upravnega spora.

Meni, da izpodbijani sklep ni zakonit, ker je Organ pri odločitvi upošteval peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZODV-96), ki je določal, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tožnik opozarja, da je izpodbijani sklep z dne 24. 5. 2023, ko se 17. člen ZOdv-96, ki je razpolovil nagrado, ni uporabljal več. Dne 26. 4. 2023 se je namreč začel uporabljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-G), ki je določbo o polovični nagradi v primeru stroškov v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, razveljavil. Meni, da bi moral Organ pri odločanju upoštevati ZOdv-G. Organ je upoštevajoč načelo zakonitosti dolžan uporabiti namreč zakon, ki velja v času odločanja o pravici in obveznosti. Prehodne določbe ZOdv-G so jasne in določajo, da se spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv uporablja od 26. 4. 2023, drugih prehodnih določb ZOdv-G v zvezi s priznanjem stroškov odvetnika v primeru brezplačne pravne pomoči, nima. Organ je s tem, ko je uporabil zakon, ki v času odločanja ni (več) veljal, kršil načelo zakonitosti, načelo enakosti ter enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tožnik Organu očita tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker ni pojasnil, zakaj je uporabil peti odstavek prej veljavnega 17. člena ZOdv-96, saj je v 2. točki obrazložitve napisano le, da je to določbo treba upoštevati. Ne pa zakaj, zato izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti. Tožnica vztraja, da bi ji Organ priznati nagrado v polni višini 8.992,98 EUIR in ne zgolj polovični.

Navedbe toženke

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

Sodišče je na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo le na podlagi listin, ker sta se stranki strinjale, da se glavna obravnava ne opravi. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označeni kot priloge A1, A2 in vse listine iz spisa toženke št. Bpp 309/2018.

Tožba je utemeljena.

Po ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po OT in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči (šesti odstavek 30. člena ZBPP).

Izpodbijani sklep v delu zavrnitve zahtevka v višini 6.012,5 točk (polovico priznanih stroškov tožnice), ki ga tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, ni zakonit, saj temelji na petem odstavku 17. člena ZOdv-96, ki v času izdaje sklepa, 24. maja 2023, ni (več) veljal. Dne 26. 4. 2023 se je začel uporabljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-G), ki je peti odstavek, ki je določal polovično nagrado v primeru stroškov v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, razveljavil. ZOdv-G namreč v 2. členu določa: "Da se v 17. členu ZOdv peti odstavek spremeni tako, da se glasi: V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru izvajanja storitve brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori med odvetnikom in stranko po drugem odstavku tega člena nični." ZOdv-G je v 3. členu tudi določil, da se spremenjeni peti odstavek 17. člena zakona začne uporabljati šest mesecev od uveljavitve ZOdv-G (to je 26. 4. 2023); Do začetka uporabe določbe iz prvega odstavka 3. člena ZOdv-G pa se uporablja peti odstavek 17. člena Zodv-96 (drugi odstavek 3. člena Zodv-G). Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Organ zavrnitev povrnitve stroškov polovice točk utemeljil na podlagi zakona, ki ni (več) veljal v času odločanja, zato je tožbeni razlog prve točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) utemeljen.

Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

Sodišče je po ugotovitvi, da je podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, da ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponoven postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal. Organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, je na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani, saj zaradi ugotovljenih kršitev, podatki postopka za to ne dajejo ustrezne podlage. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa v obravnavani zadevi niso izkazani.

K II. točki izreka

Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1
11 odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka. Tožnici je upoštevajoč, da je bil upravni spor rešen brez glavne obravnave, da tožnico zastopa odvetnik, na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo 285,00 EUR, pripadajoči z 22 % DDV, skupaj znesek 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka plačati v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti. -------------------------------
11 Ta določa: "Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pav1alni znesek povr1itja stro1kov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stro1kov to1niku v upravnem sporu."