Jedro

Pokojni oče revidentke je bil zavarovanec posebnega Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, ki je revidentki po njegovi smrti v letu 1992, priznalo pravico do družinske pokojnine. To pomeni, da pravica do pokojnine ni bila uveljavljena v kateri od republik nekdanje SFRJ, ampak v posebni bivši zvezni instituciji, zato njeni zavarovanci oziroma upravičenci niso zajeti z določbami ZZSV in jim ne more pripadati pravica do tam zagotovljene socialne varnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. 39-9875483 z dne 22.7.1999 in P - 9875483 z dne 23.9.1999 in se ji prizna pravica do dodatka k družinski pokojnini po zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz pokrajin in republik nekdanje SFRJ.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče z zavrnitvijo zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je svoje stališče dokazovala s pomočjo odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ustrezne zakonske določbe, ki naj bi zagotavljale socialno varnost, je treba skladno z ustavo razlagati tako, da zagotavljajo vsem slovenskim državljanom enake pravice. Če je sodišče bilo mnenja, da revidentki pripada pravica do socialnega prejemka iz socialnega varstva, bi ji tak prejemek moralo tudi priznati. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Čeprav je bila revizija vložena iz vseh revizijskih razlogov, razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni bil obrazložen. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo (določbe 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Iz določb 1. člena zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV - Uradni list RS, št. 45/92) izhaja, da ima državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu. Po določbi 3. člena ZZSV se ta dodatek odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ, oziroma po določbi prvega odstavka 4. člena ZZSV, da se v primeru, da nosilec zavarovanja iz druge republike pokojnine ne nakaže, dodatek odmeri v višini osnove.

Zakon torej izrecno določa, da imajo pravico do dodatka k pokojnini le tisti upravičenci, ki so pravico do pokojnine uveljavili v kateri od republik nekdanje SFRJ. Pokojni oče revidentke, pa je bil zavarovanec posebnega Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, ki je revidentki po njegovi smrti v letu 1992, priznalo pravico do družinske pokojnine. To pomeni, da pravica do pokojnine ni bila uveljavljena v kateri od republik nekdanje SFRJ, ampak v posebni bivši zvezni istituciji, zato njeni zavarovanci oziroma upravičenci niso zajeti z določbami ZZSV in jim ne more pripadati pravica do tam zagotovljene socialne varnosti.

Ker revidentka navaja vrsto odločitev Ustavnega sodišča, je treba ugotoviti, da se (kljub večkratnemu ločenemu mnenju nekdanjega ustavnega sodnika) do sedaj to sodišče ni zavzelo za pravno tolmačenje, da določba 1. člena ZZSV zagotavlja pravice do dodatka k pokojnini tudi tistim državljanom Republike Slovenije, s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji, ki so uveljavili pravico do pokojnine pri nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev. V nekoliko drugačnem pravnem položaju so hrvaški zavarovanci, ker je Hrvaška, podobno kot Slovenija, prevzela zagotavljanje varstva pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem, kar pomeni, da je pravico priznala republika nekdanje SFRJ, posledično pa so s tem bili zajeti v ZZSV. Zato revizijski citati ustavnih določb v spornem primeru niso uporabljivi.

Ker sodišče v konkretnem sporu rešuje samo revidentkin zahtevek v zvezi z dodatkom k pokojnini po določbah ZZSV, ji sodišče ne more priznati kakšne pravice iz socialnega varstva, kot to predlaga v reviziji, saj je za priznanje takšne pravice potreben predhodni postopek in je šele po dokončni odločitvi možno sodno varstvo (določba 30. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98). Take pravice ji v tem postopku ni mogoče priznati niti ob upoštevanju sicer jasne določbe prvega odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri imajo državljani pod pogoji določenimi v zakonu, pravico do socialne varnosti.

Ob upoštevanju povedanega, ko revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.