Jedro

Pri izročitvi zemljišča občini po odločbi na podlagi določb 7. in 21. člena ZPLPDP ne gre za primer iz 4. člena ZDen. Tudi po določbi 3. odst. 32. čl. ZDen je po mnenju sodišča mogoča vrnitev podržavljenega nezazidanega stavbnega zemljišča le upravičencu, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno, ne pa tistemu, ki je pravico uživanja oz. pravico uporabe kupil ali kako drugače pridobil od prejšnjega lastnika, ki jo je z odtujitvijo tudi izgubil (21. člen ZPLPDP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka med upravnim sporom zoper odločbo št. ... z dne 15.2.1994 odpravila to odločbo in zavrnila pritožbo, sedaj že pokojne vlagateljice zahteve za denacionalizacijo M.L. (pravne prednice tožnika), zoper sklep Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze Občine Maribor št. ... z dne 2.9.1993, s katerim je ta zavrgel njeno zahtevo za denacionalizacijo (za vrnitev parc. št. 1203/1 v izmeri 1613 m2, in odškodnino za 2580 m2 gradbenega zemljišča). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je na podlagi tožbe Občine Maribor zoper njeno odločbo z dne 15.2.1994 zadevo ponovno proučila in iz zemljiškoknjižnega izpiska ugotovila, da je med drugim tudi parc. št. 1203 postala družbena lastnina z dnem uveljavitve Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (vpis v B listu). Vlagateljica zahteve za denacionalizacijo pa je pravico uporabe na stavbnem zemljišču pridobila na podlagi kupne pogodbe z dne 17.3.1965 in odločbe Skupščine občine Maribor - Tezno z dne 27.5.1965 (vpis v C listu). Na podlagi navedenega tožena stranka ugotovlja, da predmetno zemljišče ni bilo podržavljeno vlagateljici zahteve za denacionalizacijo, temveč je v letu 1965 le kupila pravico uporabe na zemljišču, ki je že bilo družbena lastnina. Po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) se vrača samo premoženje, ki je bilo podržavljeno (1. odstavek 2. člena). Položaj upravičenca do denacionalizacije ima zato lahko le oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. člena ali na način iz 4. oziroma 5. člena ZDen (1. odstavek 9. člena), torej samo prejšnji lastnik premoženja, kar vlagateljica zahteve ni, saj je zemljišče, ki je predmet tega postopka, pridobila s pogodbo iz leta 1965. Sama izročitev zemljišča občini za gradnjo (odločba Oddelka za gradbene in komunalne zadeve SO Maribor št. ... z dne 12.8.1980), zato na njen položaj ne more vplivati. Glede na to, da vlagateljica po ZDen nima statusa upravičenke, tudi ni pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka, zato je upravni organ prve stopnje njeno zahtevo za denacionalizacijo pravilno s sklepom zavrgel po določbah 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je tožena stranka na podlagi 261. člena ZUP svojo odločbo z dne 15.2.1994 odpravila in na podlagi 1. odstavka 240. člena tega zakona vlagateljičino pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik, kot pravni naslednik (sin) sedaj že pokojne vlagateljice zahteve za denacionalizacijo M.L., vlaga tožbo zoper njej izdano izpodbijano odločbo. Navaja, da je vlagateljica zahteve na podlagi kupne pogodbe z dne 17.3.1965 in odločbe SO Maribor - Tezno z dne 27.5.1965 pridobila pravico uporabe na stavbnem zemljišču, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Po 38. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZN) je nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ni izročil v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Po določbi 39. člena ZN je bil mogoč prenos posesti nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča na drugega uporabnika za plačilo ali brezplačno. Zato tožnik meni, da je prevzemnik te pravice tudi denacionalizacijski upravičenec. V tem primeru je prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča to svojo pravico prodal drugemu za plačilo, očitno po tržni ceni. Podržavljenje je bilo opravljeno v dveh delih, najprej z dnem uveljavitve ZN dne 26.12.1958 in nato leta 1980, ko je morala vlagateljica zahteve za denacionalizacijo kot imetnica pravice uporabe zemljišče izročiti občini. Tožena stranka izrablja nedodelanost ZDen in neutemeljeno oži pojem upravičenca do denacionalizacije. Zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Občina kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in tožbenih navedb, v tej zadevi ni sporno, da je sedaj že pokojna vlagateljica zahteve za denacionalizacijo M.L. na podlagi kupne pogodbe z dne 17.3.1965 in odločbe SO Maribor - Tezno z dne 27.5.1965 pridobila pravico uporabe na stavbnem zemljišču ter da je leta 1980 morala zemljišče izročiti občini na podlagi odločbe, izdane po 7. in 21. členu Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76, v nadaljevanju ZPLPDP). Sporno je, ali je bila vlagateljica zahteve denacionalizacijska upravičenka po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92 - odločba US, 13-603/93 - odločba US in 31/93).

Po presoji sodišča v tej zadevi ne gre za primer iz 4. člena ZDen, po katerem so ne glede na določbe iz prejšnjega člena upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Pri izročitvi zemljišča občini po odločbi na podlagi določb 7. in 21. člena ZPLPDP namreč ne gre za tako zadevo. Tudi po določbi 3. odstavka 32. člena ZDen je po mnenju sodišča mogoča vrnitev podržavljenega nezazidanega stavbnega zemljišča le upravičencu, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno, ne pa tistemu, ki je pravico uživanja oziroma pravico uporabe kupil ali kako drugače pridobil od prejšnjega lastnika, ki jo je z odtujitvijo tudi izgubil (21. člen ZPLPDP). Zato je zmotno tožnikovo mnenje, da gre za podržavljenje v dveh delih in da je tak prevzemnik pravice uporabe denacionalizacijski upravičenec.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije po določbah 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97-popravek).