Jedro

ZPIZ-2 ne določa, da v primeru, če se zavarovancu izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine po določbi 116. člena ZPIZ-2, da posledično preneha tudi pravica do izplačila dela vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 12. 2016 in št. ... z dne 19. 8. 2016. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da po mnenju sodišča prve stopnje tožničin ponovni vstop v zavarovanje za sorazmerni del polnega delovnega časa ne povzroči prenehanja pravice do pokojnine, temveč je tožnica zaradi vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje upravičena samo do izplačevanja 75 % priznane pravice do starostne pokojnine. Zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje po stališču sodišča prve stopnje tudi ne preneha pravica do izplačila dela vdovske pokojnine, ki je bil tožnici priznan z odločbo z dne 14. 11. 2008. Tožena stranka s tem v zvezi meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbi drugega in tretjega odstavka 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju. ZPIZ-2)1, saj je tožnici, ki je ponovno stopila v zavarovanje in se ji izplačuje le sorazmerni del starostne pokojnine omogočilo, da se ji še nadalje izplačuje del vdovske pokojnine. Tožnica je od 1. 1. 2016 kot uživalka starostne pokojnine ponovno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti za 10 ur tedensko in se ji tudi izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine v skladu z določbo 116. člena ZPIZ-2. Izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine pa preprečuje, da bi bila tožnica še nadalje upravičena do izplačila dela vdovske pokojnine po določbi tretjega odstavka 61. člena ZPIZ-2, saj ni uživalka celotne starostne pokojnine. Institut plačevanja sorazmernega dela pokojnine je primerljiv z institutom delne pokojnine. Določba tretjega odstavka 61. člena ZPIZ-2 pa omogoča, da se del vdovske pokojnine izplačuje zgolj k starostni, predčasni in invalidski pokojnini, ne pa tudi k delni pokojnini. Sodišče zato tožnico, ki je ponovno vstopila v obvezno zavarovanje in se ji izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine po določbi 116. člena ZPIZ-2, postavilo v ugodnejši položaj v primerjavi z uživalci delne pokojnine. Po mnenju tožene stranke tožnica ni več upravičena do izplačevanja dela vdovske pokojnine in ji je bilo posledično izplačevanje pravilno ustavljeno z 19. 8. 2016, torej z dnem izdaje odločbe prvostopenjskega organa tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 12. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 8. 2016. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožnici z 31. 12. 2015 ustavi pravica do izplačevanja dela vdovske pokojnine, priznane z odločbo Območne enote A., št. ... z dne 14. 11. 2008. Izplačevanje dela vdovske pokojnine se ustavi z 19. 8. 2016. 6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz pisne dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 17. 10. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 9. 2008 dalje. Z odločbo št. ... z dne 14. 11. 2008 je bila tožnici priznana tudi pravica do izplačila dela vdovske pokojnine od 11. 9. 2008 dalje. Ker je bila tožnica od 1. 1. 2016 dalje vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti za 10 ur tedensko, se ji na podlagi odločbe Območne enote št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 4. 3. 2016, v skladu z določbo 116. člena ZPIZ-2, izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine.

7. Sorazmerni del starostne pokojnine je bil tožnici priznan na podlagi prvega odstavka 9. člena novele ZPIZ-2 (v nadaljevanju: ZPIZ-2B)3. Z omenjeno določbo je bil spremenjen tretji odstavek 116. člena ZPIZ-2 tako, da se uživalcu starostne, predčasne ali vdovske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, vendar zavarovanci iz 14. člena tega zakona najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko in zavarovanci iz 15., 16. in 17. člena tega zakona najmanj s četrtino polnega delovnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine, in sicer v višini 75 %, ko zavarovanec dela 2 uri dnevno ali znaša zavarovalni čas od 10 do 14 ur tedensko.

8. Tožena stranka je nato izdala odločbo št. ..., s katero je tožnici ustavila izplačevanje dela vdovske pokojnine z 19. 8. 2016. Štela je namreč, da s tem, ko se tožnici izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine, tožnica ne izpolnjuje več z zakonom določenih pogojev za izplačilo dela vdovske pokojnine.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ZPIZ-2 ne določa, da v primeru, če se zavarovancu izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine po določbi 116. člena ZPIZ-2, da posledično preneha tudi pravica do izplačila dela vdovske pokojnine. Omenjeno namreč ni določeno v prej omenjenem členu. Pa tudi iz 61. člena ZPIZ-2, na katerega se sklicuje tožena stranka, omenjeno ne izhaja. V tretjem odstavku 61. člena je namreč določeno, da ne glede na določbo drugega odstavka tega člena se lahko vdovi ali vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pravic, določenih s tem zakonom, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove. V primeru dela vdovske pokojnine gre za samostojno pravico, kot je le-ta opredeljena v prvem odstavku 26. člena ZPIZ-2. To pravico pa lahko uživa le vdova oziroma vdovec poleg predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, in sicer v višini, kot je določena v 61. členu ZPIZ-2. 10. V primeru priznanja sorazmernega dela starostne pokojnine pa gre zgolj za del starostne pokojnine (v sporni zadevi je bilo tožnici priznano 75 % starostne pokojnine). Tožnica ima torej še vedno priznano starostno pokojnino in v tem primeru ima, glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2, še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Ker zakon izrecno ne določa, da bi v primeru, kot je podan v sporni zadevi upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine, pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre primerjati drugih pravnih položajev. Zakonska določba je jasna in v tem primeru tudi ne potrebuje dodatne interpretacije.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 102/2015.