Jedro

Sodišče ocenjuje, da so odločilne okoliščine, ki izkazujejo znatno nevarnost, da bo tožnik samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo tudi v tem, da je tožnik že samovoljno zapustil azilni dom, kjer je bival v Nemčiji, kar izkazuje njegovo nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi imel utemeljen razlog, da bi Nemčijo zapustil in da naj bi se njemu osebno zgodilo karkoli, kar bi lahko predstavljajo prepričljive razloge za njegov odhod.

Presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju pristojni organ) na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 odločilo, da se tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1996 v kraju Dearazzur, državljan Sirije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (točka 1 izreka). Tožnika se pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 2. 8. 2016 od 11:30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (točka 2 izreka).

2. Tožnik je 2. 8. 2016 v Centru za tujce vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi EURODAC ugotovljeno, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji. Iz policijske depeše Postaje mejne policije Dobova z dne 30. 7. 2016 izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo nedovoljeno vstopil na območje mejnega prehoda Dobova z vlakom na relaciji Ljubljana-Zagreb, državno mejo pa je prestopil na prehodu čez Karavanke. Pri kontroli je policija ugotovila, da tožnik nima osebnih dokumentov, ima pa dovoljenje za prebivanje prosilca za mednarodno zaščito, izdanega v Nemčiji. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik izjavil, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Nemčiji, a je tam dobil negativno odločitev, ker so mu prstne odtise že vzeli na Hrvaškem. Tožena stranka je odločitev oprla na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in drugega odstaveka 84. člena ZMZ-1. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo EU. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Republiki Sloveniji, mu je za nadaljevanje postopka potrebno omejiti gibanje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo razlogi, zaradi katerih milejši ukrep, to je omejitev gibanja tožnika na prostore azilnega v danem primeru ne bi bil zadosten. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce oprl tudi na sodno prakso (sodbe Upravnega sodišča RS I U 1624/2014-11 in 1623/2014-11 ter I Up 346/2014 Vrhovnega sodišč RS). Tožnik je prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko ga je prijela policija. Tožnik je že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in je nato samovoljno zapustil njihov azilni dom ter na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo. Iz navedenega izhaja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Zato je toženka odločila, kot izhaja iz točke 1 izreka tega sklepa. Rok za ukrep tožniku pa je določen v skladu s tretjim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.

3. Tožnik v tožbi ugovarja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. Z izrečenim ukrepom je toženka tožnika omejila v osebni svobodi in s tem kršila 19. člen Ustave RS in 5. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožniku odreja ukrep pridržanja za namene predaje. Torej je bila tožniku odvzeta prostost in ne le omejeno gibanje. Na podlagi določb ZMZ-1 pa toženka ne more poseči v osebno svobodo tožnika. Ker gre v konkretnem primeru glede na stopnjo in intenzivnost omejitev za odvzem prostosti je zakonitost ukrepa potrebno presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen EKČP. Ukrep pridržanja „detention“ je glede na besedilo Uredbe Dublin III potrebno razlagati restriktivno, saj gre za izjemo, kar v tožbi obrazloži. Navaja vsebino sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 39/2015 glede posega državnih organov v osebno svobodo. V predmetni zadevi je bil tožnik s sprejetim ukrepom pridržan na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, ki je institucija zaprtega tipa, za katero v tožbi navaja pogoje bivanja. Tožniku ni bilo z izrečenim ukrepom le omejeno bivanje, marveč mu je bila odvzeta osebna svoboda. Sklicuje se na prakso Ustavnega sodišča RS, Vrhovnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo navaja. Razlika med odvzemom prostosti in omejitvijo svobode gibanja je lahko zgolj v stopnji oz. intenzivnosti odrejenega ukrepa, ne pa nujno v naravi oz. vsebini tega ukrepa.

4. Pogoje za omejitev gibanja določa drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Toženka je kot razloge, zaradi katerih meni, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil navedla, da je prehajal državne meje na nedovoljen način, da takoj po vstopu v Republiko Slovenijo ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito in da je že v Nemčiji zaprosil za mednarodno zaščito, pa tam ni počakal do dokončanja postopka. Navedene okoliščine pa niso obrazložene v zadostni meri. Tako ni navedeno, katere meje je tožnik nezakonito prestopal in katere so okoliščine, ki bi utemeljevale tožnikovo begosumnost. Okoliščina, da je tožnik že v Nemčiji zaprosil za mednarodno zaščito, pa ne zadostuje za utemeljitev znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in da nima namena ostati v Republiki Sloveniji. Poleg navedenega toženka tudi ni obrazložila sorazmernosti izrečenega ukrepa. Sorazmernost pa je eden od kriterijev za izrek ukrepov glede na besedilo določbe 28. člena Uredbe Dublin III. Dejansko stanje v obravnavani zadevi ni primerljivo z dejanskim stanjem v zadevah, v katerih je bilo odločeno s sodbama Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 in Upravnega sodišča RS I U 1324/2014, na kateri se toženka sklicuje. Po povedanem izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen, dokazna ocena toženke glede tožnikove begosumnosti pa je pavšalna in neprepričljiva.

5. Tožnik ob upoštevanju drugega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču tudi predlaga, da naj toženi stranki naloži, naj nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik je že v tožbi izkazal, da v zadevi niso podani pogoji za izrek tega ukrepa, obenem pa mu bo izvrševanje tega ukrepa tudi prizadelo nepopravljivo škodo. Kršitev tožnikovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 5. člena EKČP predstavlja škodo že sama po sebi. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS, navedenem v sklepu I Up 729/03, vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik sodišču predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe (sodba in sklep Upravnega sodišča RS I U 1289/2014).

6. Glede na predhodno navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ter, da do pravnomočne odločitve sodišča o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da naloži toženi stranki, da mora takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

8. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje (3. alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1) je na podlagi sklepa senata z dne 16. 8. 2016 v zadevi odločala sodnica posameznica.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je pristojni organ odločil, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Med strankama niso sporna dejstva, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah EU, med drugim tudi v Nemčiji. Sporni sta vprašanji, ali je v predmetni zadevi v teku postopek določanja odgovorne države članice skladno z Uredbo Dublin III ter, ali je pri tožniku podana znatna nevarnost pobega, ki predstavlja pogoj, da se odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

11. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III se lahko oseba pridrži, da bi se omogočila izvedba postopkov za predajo skladno z Uredbo Dublin III, kadar je podana znatna nevarnost, da bo ta oseba pobegnila. V danem primeru je že v teku postopek določanja odgovorne države članice za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito skladno z Uredbe Dublin III in s tem izpolnjen prvi pogoj. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na vprašanje: „Ali ste za mednarodno zaščito že zaprosili v kateri izmed držav članice Evropske Unije?“ navedel, da je prošnjo za mednarodno zaščito že vložil v Nemčiji, vendar je bila ta zavrnjena, ker so mu očitali, da so mu vzeli prstne odtise že na Hrvaškem. Na glavni obravnavi 17. 8. 2016 je tožnik trdil, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil izključno v Nemčiji, ki je bila tudi njegova ciljna država, v drugih državah pa so mu odvzeli le prstne odtise.

12. Iz podatkov iz sistema EURODAC izhaja, da je bil tožnik 28. 12. 2015 zabeležen v Grčiji pod št. GR2XI32-20-4337-101 in dvakrat v Nemčiji in sicer 20. 1. 2016 pod št. DE1160120MEDO1730 in 6. 4. 2016 pod št. DE1160406REG02685. Uredba o sistemu EURODAC(1) v tretjem odstavku 24. členu določa, da je iz sklicne številke, ki omogoča, da se lahko podatki nedvoumno povežejo z določeno osebo in državo članico, ki potrebuje podatke, mogoče ugotoviti tudi, ali se taki podatki nanašajo na „vsakega prosilca za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let“ (prvi odstavek 9. člena Uredbe o sistemu EURODAC), na „vsakega državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj“ oziroma poenostavljeno na vsakega tujca, ki je nezakonito prehajal meje in ni bil poslan nazaj (prvi odstavek 14. člena Uredbe o sistemu EURODAC) ali na „vsakega državljan tretje države ali osebo brez državljanstva, ki so jo odkrili, da nezakonito biva na ozemlju te države članice, za katerega država članica preverja, ali je ta oseba predhodno vložila prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici“ oziroma poenostavljeno na vsakega tujca, ki nezakonito biva na ozemlju te države (prvi odstavek 17. člena Uredbe o sistemu EURODAC). Četrti odstavek 24. člena Uredbe o sistemu EURODAC tako določa, da se sklicna številka „začne z identifikacijsko črko ali črkami, iz katerih je /../ mogoče razbrati državo članico, ki posreduje podatke. Za identifikacijsko črko ali črkami se opredeli kategorija osebe /.../ „1“ se nanaša na podatke v zvezi z osebami iz člena 9(1), „2“ na osebe iz člena 14(1), „3“ na osebe iz člena 17(1), /.../“. Upoštevajoč sklicne številke iz izpiska EURODAC za tožnika in določbe Uredbe o sistemu EURODAC izhaja, da tožnikov zadetek v Grčiji 28. 12. 2015 pomeni, da je bil zabeležen kot tujec, ki je nezakonito prehajal meje in ni bil poslan nazaj. Tožnikova zadetka v Nemčiji 20. 1. 2015 in 6. 4. 2016 pa pomenita, da je bil tožnik zabeležen kot prosilec za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let. Tožnik je v državi članici, kjer je sklicna številka takoj za črkami, ki opredeljuje državo članico, ki posreduje podatke, številka 1, že podal prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar so mu bili tudi vzeti prstni odtisi (prvi odstavek 9. člena Uredbe o sistemu EURODAC).

13. Sodišče se v zvezi z obrazložitvijo okoliščin na podlagi katerih izhaja, da je v zadevi podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) strinja s tožnikovimi ugovori, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu zelo skopa. Zato jo sodišče dopolnjuje, kar pa ne vpliva na pravilnost sprejete odločitve v obravnavani zadevi in tudi ne na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

14. Pojem nevarnosti pobega določa 2 (n). člen Uredbe Dublin III kot „nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“. Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov (28. člen Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je v sodbah I Up 15/2016 in I Up 26/2016 navedlo, da mora biti presoja nevarnosti pobega opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev, pri čemer pa je skladno s točko 2. (n) člena Uredbe Dublin III dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli te objektivne kriterije. Opredelitev pojma „nevarnost pobega“ vsebuje 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju Ztuj-2). Uporabijo se lahkko zgolj tisti razlogi, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega so zlasti: tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

15. Tožnik je na glavni obravnavi 17. 8. 2016 izjavil, da je iz matične države Sirije nazadnje odšel decembra 2015 in bival v Turčiji, Grčiji, Srbiji, Makedoniji, Hrvaški, Avstriji in Nemčiji, kjer je tudi zaprosil za azil. Nemčija je bila tožnikova ciljna država, kamor je želel priti, ko je zaradi državljanske vojne zapustil matično državo Sirijo. Ne spomni pa se, da bi potoval tudi čez Republiko Slovenijo. V Nemčiji je bival v azilnem domu v kraju Rieden. Državne meje na poti iz Sirije v Nemčijo je prehajal s kopijo sirskega potnega lista. Tožnik je tudi navedel, da je Nemčija zavrnila njegovo prošnjo za azil, ker naj bi mu odvzeli prstne odtise že na Hrvaškem. Navedel je tudi, da so mu v Nemčiji omenili, da bi moral iti na Hrvaško, kjer so mu odvzeli prstne odtise, vendar ne želi iti v Republiko Hrvaško. Želi bivati v Republiki Sloveniji. Zato je tudi zapustil Nemčijo in preko Avstrije prišel v Republiko Slovenijo. Najprej je potoval z avtobusom, nato z vlakom, kjer ga je 29. 7. 2016 prijela policija na MP Dobova in prepeljala v Center za tujce, kjer je tudi podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

16. Iz listin upravnega spisa (policijska depeša Postaje mejne policije Dobova 2253-79/2016/9 (3J622-22) z dne 30. 7. 2016) izhaja, daje bil tožnik prijet 29. 7. 2016 na Mejnem prehodu za mednarodni železniški promet Dobova – vlak 211 Ljubljana-Zagreb. Tožnik je imel pri sebi nemško dovoljenje za prebivanje prosilca za mednarodno zaščito V2992403. Prav tako tudi iz navedbe o izvedenih ukrepih izhaja, da je bil prejet odgovor avstrijskih varnostnih organov, da tožnika ne bodo sprejeli in da naj se vrača po Uredbi Dublin III. Na glavni obravnavi 17. 8. 2016 tožnik ni znal pojasniti zakaj ni takoj, ko je prišel v Republiko Slovenijo sam prostovoljno podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tudi ni povedal, zakaj prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ni podal takoj, ko so ga prijeli policisti in je bil prisoten tolmač za arabski jezik, ki ga tožnik razume. Prav tako ni znal pojasniti zakaj je imel pri sebi vozovnico za vlak od Ljubljane do Dobove, kjer je mejni prehod Republike Slovenije in Republike Hrvaške. Iz predhodno navedenega pa tudi po presoji sodišča izhaja, da je pravilna ugotovitev toženke, da je tožnik mejne prehode Turčije, Grčije, Srbije, Makedonije, Hrvaške, Avstrije in Nemčije prehajal na nedovoljen način, saj ni imel pri sebi veljavnega osebnega dokumenta marveč le kopijo potnega lista Sirije, kar pa ni dokument za zakonito prehajanje državnih mej. Dejstvo, da je v Republiko Slovenijo tožnik vstopil na nedovoljen način predstavljaj tudi po mnenju sodišča okoliščino, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika. Pravilna je tudi ugotovitev toženke, da tožnik ni podal prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji takoj, ko je prišel v Republiko Slovenijo marveč šele po tem, ko ga je prijela policija in nastanila v Centru za tujce. Na namen tožnika, da zapusti ozemlje Republike Slovenije kaže tudi kupljena vozovnica za vlak od Ljubljane do Dobove, česar tožnik ne zanika in tega tudi ne pojasni. Prav tako tožnik na glavni obravnavi 17. 8. 2016 ni znal pojasniti zakaj ni upošteval navodil Nemčije in počakal, da se tukaj izpelje in konča postopek po Uredbi Dublin III ter je samovoljno zapustil azilni dom v Nemčiji. Vse to pa so subjektivne okoliščine, ki so podane na strani tožnika in se lahko po presoji sodišča subsumirajo pod milejšo obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, skladno s 1. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji podal šele po nastanitvi v Centru za tujce v Postojni, kar izkazuje, da se je v Sloveniji zadrževal dlje časa in ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je s tem odlašal, kar lahko subsumiramo pod milejšo obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vse naštete okoliščine skupaj pa po presoji sodišča nedvomno izpolnjujejo kriterije oz. standard znatne nevarnosti pobega.

17. Sodišče ocenjuje, da so odločilne okoliščine, ki izkazujejo tožnikovo znatno nevarnost, da bo tožnik samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo tudi v tem, da je tožnik že samovoljno zapustil azilni dom, kjer je bival v Nemčiji, kar izkazuje njegovo nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi imel utemeljen razlog, da bi Nemčijo zapustil in da naj bi se njemu osebno zgodilo karkoli, kar bi lahko predstavljajo prepričljive razloge za njegov odhod, ki bi kazali na to, da je v postopku v tej državi nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

18. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da izrečeni ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, ki pomeni odvzem prostosti, ni dopusten. Glede na določene, med strankama nesporne značilnosti izvrševanja tega ukrepa (omejitev izhoda tožnika iz določenega prostora, posebna ureditev dnevnih aktivnosti v Centru za tujce, itd., razvidnih iz Dnevnega reda aktivnosti Centra za tujce z dne 3. 3. 2015 in Pojasnila v zvezi z tožnikom z dne 17. 8. 2016), je mogoče ugotoviti, da gre za ukrep pridržanja, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Navedeno izhaja tudi iz izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi 17. 8. 2016 o razmerah v Centru za tujce ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in v tožbi. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče jasno zapisalo že v primerljivi zadevi  I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(2) Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi sprejelo stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico »upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive.(3) Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov, člen 10 Recepcijske direktive). Navedlo je tudi, da je pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Vrhovno sodišče RS je tudi ugotovilo, da je opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja, in presodilo, da tudi uporaba 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Sodišče se glede na predhodno navedeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 26/2016 po kateri je „pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji“ in „da je tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. Torej, kolikor je ukrep nujen za učinkovito izvedbo postopka, ki ga izvaja tožena stranka.

19. Prvi in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določata dva različna ukrepa omejitve gibanja. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep in sicer ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predviden strožji ukrep in sicer ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Pri odreditvi slednjega je potrebno presoditi: - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ali; - prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 142/2016 (13. točka obrazložitve) odločilo, da presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. V obravnavanem primeru pa so na strani tožnika podane subjektivne okoliščine (ki izhajajo iz točk 14 in 15 obrazložitve te sodbe). Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika. Glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, pa je tožena stranka pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa pridržanja v Azilnem domu. Sodišče se strinja, da je samo s pridržanjem na prostore in območje Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Tožena stranka je ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega z upoštevanjem načela sorazmernosti pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil izvedbo predaje po Uredbi Dublin III. Po povedanem je tako neutemeljen tožbeni ugovor, da izrečen ukrep ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov.

20. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu po mnenju sodišča tudi pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnosti, da bo, če ne bo pridržan na prostore in območje Centra za tujce Azilni dom in Republiko Slovenijo samovoljno zapustil in ponovno odšel v kakšno drugo državo ter s tem onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Na tožnikovo begosumnost pa kažejo zlasti njegova dejanja in izjave v tem postopku.

21. Po presoji sodišča je v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, prav tako ni podanih očitanih kršitev postopka in tudi ne kršitev na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

22. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je z izdajo te sodbe (točka I izreka) pravnomočno odločilo v predmetni zadevi, upoštevaje določbe 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena ZMZ-1. Ker sodišče v obravnavani zadevi ni samo ugotavljalo dejanskega stanja oz. ga ni drugače ugotovilo (kljub zaslišanju tožnika) ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega sklepa oz. ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper to sodbo pa ni dopustna. Po povedanem procesne predpostavke za meritorno odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi niso (več) podane. Tožnik tudi nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja do pravnomočne sodne odločitve, saj je kot že navedeno v predmetni zadevi sodišče že pravnomočno odločilo. Po povedanem je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice.

opomba (2) : Odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 je bila sicer izdana še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (3) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).