Jedro

Upravičenec premoženjskopravnega zahtevka je dolžan navesti, katero obliko povrnitve škode zahteva in svoj zahtevek tudi čim bolj natančno določiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. K 6/2007 je bil obsojeni B.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo v trajanju treh let ter nadaljnji pogoj, da je v roku dveh let dolžan plačati po drugem v zvezi s prvim odstavkom 96. člena KZ odvzeto premoženjsko korist v višini 16.999 EUR, saj bo v nasprotnem primeru lahko pogojna obsodba preklicana. Oškodovanca D.N. je na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in na 500 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo, opr. št. I Kp 597/2008 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb 355. člena ZKP in sedmega odstavka 364. člena ZKP v povezavi s šestim odstavkom istega člena pa tudi zaradi kršitev določb 17. in 18. člena ZPK ter zaradi kršitve materialnega prava in predlagali, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki mora biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovorniki citirajo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP, ki nalaga sodišču, da vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje stori sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Tako mora sklepanje o tem ali je neko dejstvo dokazano temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jih mora sodišče tudi argumentirano obrazložiti v sodbi. Zagovorniki sicer pravilno poudarjajo pomen določbe 355. člena ZKP, vendar v nadaljevanju zahteve kršitve zakona, na katero se sklicujejo ne obrazložijo. Ne strinjajo se s presojo sprejeto v pravnomočni sodbi, da obsojenčev zagovor ni verodostojen in s presojo, da je sodišče sledilo oškodovančevi izpovedbi. Tako ostajajo na ravni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi ter zatrjujejo, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Uveljavljajo tako razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, kar je bilo v tej odločbi že pojasnjeno.

7. Kršitev določbe 355. člena ZKP zagovorniki povezujejo tudi s kršitvijo določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP in šestega odstavka istega člena. Navajajo, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj ne sprejema izpovedb prič o obsojenčevem alibiju in zakaj jih šteje kot neverodostojne. Drugostopenjskemu sodišču pa očitajo, da pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe samo ne more popraviti z zapisom, da prvostopenjska sodba ocenjuje tudi to okoliščino. Poudarjajo, da je izpovedba oškodovanca tako z vidika življenjskih izkušenj in logike sporna, po drugi strani pa obstajajo izjave prič v korist obsojenca, vendar pa sodišče do njih ni zavzelo stališča ter menijo, da sta na takšen način sodišči prve in druge stopnje kršili tudi določbi 17. in 18. člena ZKP ter splošno načelo kazenskega postopka „in dubio pro reo“. Enake navedbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje so zagovorniki uveljavljali že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Sodišče druge stopnje ni pri presoji pritožbenih navedb ugotovilo le, da „prvostopna sodba ocenjuje tudi to okoliščino“ kar izpostavljajo zagovorniki s čimer, kot je razumeti zahtevo, nakazujejo na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je po presoji sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih in da je sodba sestavljena skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP (str. 3. sodba sodišča druge stopnje). Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje. V sodbi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je oškodovanec osebni avtomobil izročil sicer v nasprotju s pogodbo o leasingu obsojencu, da je ta avto posodil obsojencu na pobudo D.L., da je v lokalu, kjer je oškodovanec izročil ključe avtomobila obsojenec bil, tako po izpovedbi oškodovanca kot po izpovedbi priče H., da je možnost da oškodovanec ni imel opravka z obsojencem zanesljivo izključena, saj sicer oškodovanec ne bi pošiljal SMS sporočil M.H. v veri, da jih pošilja obsojencu, da v kolikor ne bi prišlo do izročitve vozila tudi ni razloga za posredovanje oškodovančeve telefonske številke obsojencu, kar je storil D.L. Sodišče je tako opravilo presojo, potrebno za sklep, da je storilec dejanja obsojenec in tako tudi ni moč pritrditi navedbi, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb prič, ki so potrjevale obsojenčev alibi. Relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, storjenih s sodbami sodišča prve in druge stopnje, ki jih zatrjujejo zagovorniki tako niso podane. Zato je tudi neutemeljena nadaljnja navedba zagovornikov, da naj bi bila kršena določba 17. člena (načelo iskanja materialne resnice) in 18. člena (načelo proste presoje dokazov) ZKP, ter pravila in dubio pro reo, ki ga sodišče uporabi, če na podlagi presoje izvedenih dokazov nastane resen dvom, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen. Kot je bilo že poudarjeno, je sodišče izvedlo dokaze, na katere opira ugotovitve o odločilnih dejstvih ter je ter svoje razloge tudi utemeljilo in pojasnilo kako presoja verodostojnost posameznih dokazov. Tako tudi ni imelo podlage za sklepanje, da obstoja resen dvom glede ugotovitve odločilnih dejstev in tudi ne za izrek oprostilne sodbe.

8. Neutemeljen je tudi očitek drugostopenjskemu sodišču, da je „mimo ugotovitev prvostopenjskega sodišča ugotovilo, da je bil sporni avtomobil obsojencu zaupan na podlagi pravnega posla v obliki ustnega dogovora o začasni uporabi avtomobila“. Katero kršitev naj bi sodišče druge stopnje storilo s citirano navedbo, vložniki niti ne konkretizirajo, razumeti bi jo bilo, kot zatrjevanje kršitev načela neposrednosti. Zapis, ki ga citirajo zagovorniki, pomeni le, da je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeno navedbo, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, ker ni dokazan obstoj pogodbe med njim in oškodovancem. Pojasnilo je, da je prišlo do ustnega dogovora o posoji avtomobila med obsojencem in oškodovancem, ki izhaja iz ugotovitev in zaključkov v sodbi sodišča prve stopnje, da sta se obsojenec in oškodovanec dogovorila o uporabi avtomobila, ki ga je obsojenec izročil oškodovancu in tako pritožbeno sodišče samo novih dejstev ni ugotavljalo.

9. Zagovorniki tudi ocenjujejo, da pravnomočne sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na ukrep odvzema premoženjske koristi, povezane s posebnim pogojem iz pogojne obsodbe, ker v spisu ni nobenega določenega podatka o vrednosti domnevno odtujenega vozila, na podlagi katerega bi sodišče lahko odločalo o višini domnevno pridobljene premoženjske koristi. Popolnoma v nasprotju z odločenim pa je tudi odločitev sodišča, da oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pot pravde, saj če bi sodišče razpolagalo z natančno vrednostjo predmeta kaznivega dejanja, bi lahko na podlagi istega podatka odločilo tudi o premoženjskopravnem zahtevku. Z navedbami v zahtevi zagovorniki tako nakazujejo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in da je sodbeni izrek sam s seboj v nasprotju. Da je sodišče prve stopnje ugotovilo eno od odločilnih dejstev, to je vrednost vozila, na podlagi izpovedbe priče S.Ž. je zagovornikom odgovorilo že sodišče druge stopnje pri presoji pritožbenih navedb (str. 4. sodbe sodišča druge stopnje). Iz razlogov, ki jih navajajo zagovorniki pa izrek sodbe sam s seboj ni v nasprotju. Sodišče prve stopnje je oškodovanca napotilo na pravdo zato, ker oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni specificiral. Da kazensko sodišče lahko odloči o premoženjskopravnem zahtevku, je upravičenec dolžan navesti, katero obliko povrnitve škode zahteva in svoj zahtevek tudi čim bolj natančno določiti (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Komentar k členu 101, str. 235). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je oškodovanca napotilo na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom, ker ga oškodovanec „ni opredelil“, s čimer je izostala podlaga za njegovo popolno ali vsaj delno razsojo. Ker oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni konkretiziral tako, da bi lahko sodišče o njem odločilo (navedel je le, da premoženjskopravni zahtevek uveljavlja in da ga bo specificiral do konca glavne obravnave, česar pa ni storil), sodišče z napotitvijo oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zagovorniki navajajo še, da je pri odločitvi odvzemu premoženjske koristi in posebnem pogoju iz pogojne obsodbe sodišče kršilo tudi materialno pravo, ki določa splošna pravila za odmero kazni in splošne določbe o pogojni obsodbi. V čem vidijo kršitev kazenskega zakona (materialnega prava) zagovorniki niso pojasnili, zato navedbe Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki je bo odmerilo sodišče prve stopnje, skladno z določbami zakona o sodnih taksah v posebnem plačilnem nalogu.