Jedro

Ker tožnik pred drugo svetovno vojno ni bil domovinsko pristojen v Sloveniji in med drugo svetovno vojno v Sloveniji ni bival ter se nasilje nad njim ni izvajalo v Sloveniji, pač pa se je v Slovenijo priselil šele konec leta 1969, ni upravičen do statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.12.2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote C. z dne 2.8.2001. Tožena stranka je v obrazložitvi pritrdila organu prve stopnje, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, rojenega v izgnanstvu, na podlagi določb 6. in 7. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01) ni mogoče priznati. Prisilni ukrepi nad tožnikom in njegovimi starši so bili namreč izvajani na ozemlju Bosne in Hercegovine, tožnik pa se je na ozemlju Republike Slovenije naselil šele konec leta 1969. Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z odločitvijo tožene stranke, da je osebi, nad katero je bilo nasilje storjeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, mogoče priznati status žrtve vojnega le, če je imela po prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja oziroma najkasneje do 31.12.1945 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker v zadevi ni sporno, da se je tožnik na ozemlju Republike Slovenije naselil leta 1969, v obravnavanem primeru pogoji za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja niso izpolnjeni. Zavrnilo pa je tudi tožnikove ugovore, da ni bil spoštovan namen zakona in da je bila kršena pravica iz 50. člena Ustave Republike Slovenije. Navedena ustavna določba namreč zagotavlja posebno varstvo vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja, tožniku pa ta status še ni bil priznan.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da pri odločanju ni bil upoštevan namen ZZVN, prav tako pa meni, da niso bile upoštevane vse spremembe in dopolnitve tega zakona. Sodišču očita, da je zanemarilo temeljno dejstvo, da je kot otrok ostal brez obeh staršev, ki sta umrla leta 1943 (mati) oziroma 1945 (oče). Ugovarja pa tudi, da se kot otrok v Sloveniji ni mogel naseliti do 31.12.1945, saj to zaradi starosti ni bilo mogoče. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi izpodbijane sodbe ter v celoti vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je bilo navedeno že v izpodbijani sodbi, je žrtev vojnega nasilja po določbah 1. člena ZZVN državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali nasilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. ZZVN v zvezi s tem kot pravno relevantno ozemlje, poleg ozemlja sedanje Republike Slovenije, določa tudi ozemlje dežele Furlanije Julijske Krajine v Republiki Italiji in ozemlje dežele Koroške v Republiki Avstriji, dodatno pa tudi katerokoli ozemlje na območju bivše Kraljevine Jugoslavije, če je imela oseba ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to mogoče, vendar najkasneje do 31.12.1945 (6. in 7. odstavek 2. člena ZZVN). Če pa je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, je žrtev vojnega nasilja ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilje zoper njo storjeno (2. odstavek 2. člena).

Zato je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke, da tožnik do uveljavljanega statusa ni upravičen. Ker ni sporno, da nasilno dejanje ni bilo storjeno na ozemlju sedanje Republike Slovenije in da tožnik ne zatrjuje, da bi bil pred prisilnim ukrepom domovinsko pristojen v Sloveniji, bi bil tožnik upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja le na podlagi določbe 6. odstavka 2. člena ZZVN, torej kot slovenski državljan, nad katerim je bilo nasilje storjeno na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije, če bi po prenehanju vojnega nasilja imel stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Tožnik je namreč v upravnem postopku sam izjavil, da je do leta 1969 živel po raznih krajih izven Slovenije, potem pa se je preselil v C., kjer živi še danes. Ker torej ob prenehanju nasilja ni imel stalnega prebivališče na ozemlju Republike Slovenije in tudi ne do konca leta 1945, mu statusa žrtve vojnega nasilja po določbah 6. in 7. odstavka 2. člena ZZVN ni mogoče priznati. Na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da se tožnik do 31.12.1945 na ozemlju Republike Slovenije ni mogel naseliti, ker je bil še otrok.

Pritožbeno sodišče pa je kot neutemeljene zavrnilo pavšalne pritožbene ugovore, da pri odločitvi sodišča prve stopnje ni bil upoštevan temeljni namen zakona, saj jih tožnik v ničemer ne konkretizira. Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni ugovor, da niso bile upoštevane vse spremembe in dopolnitve zakona. Materialno pravne določbe, ki so podlaga za odločitev v predmetni zadevi, so bile sprejete z ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96) in ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99), te določbe pa sta tako sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka pravilno uporabila in se nanje tudi pravilno sklicevala.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.