Jedro

Iz pogodbe ne izhaja, da terjatev tožeče stranke nastane na podlagi računa, pač pa na podlagi dejanske porabe. Zato z navedbami o neprejemu računov tožena stranka ni navedla dejstev, s katerimi bi pravno upoštevno oporekala temelju oziroma višini terjatve.

Okoliščina, ali je tožena stranka prejela račune, na katerih temelji vtoževana terjatev, ni pomembna in je o spornem dejanskem stanju sodišče prve stopnje lahko odločilo že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Dokazovanje obsega le dejstva, pomembna za odločbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 6,60 EUR za čas od 21. 8. 2010 do 25. 8. 2010. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka v roku osmih dni od prejema te odločbe tožeči stranki plačati 200,61 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6,60 EUR od 21. 8. 2010 dalje do plačila, od zneska 145,70 EUR od 26. 11. 2010 dalje do plačila in od zneska 48,31 EUR od 31. 12. 2010 dalje do plačila ter 41,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2011 dalje do plačila in 135,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz razloga po 10. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da sprejme predlagane dokaze in pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. V tej zadevi ni sporno, da sta pravdni stranki dne 12. 3. 2010 sklenili pogodbo o odloženem plačevanju cestnine DARS št. 342/2010 (v nadaljevanju pogodba, priloga A2), s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili za uporabo poplačniškega načina za poravnavanje obveznosti uporabnika za mesečno porabo cestnine in ostalih storitev po pogodbi do tožeče stranke (2. člen pogodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki za opravljene storitve cestninjenja izstavila račune št. 21010000998 z dne 12. 8. 2010 v višini 6,60 EUR, št. 2000206721 z dne 8. 11. 2010 v višini 145,70 EUR in št. EKO-014B z dne 21. 12. 2010 v višini 48,31 EUR, ki jih tožena stranka ni plačala. Zahtevku za plačilo obveznosti v višini 48,31 EUR z zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 (po spremenjeni tožbi) je ugodilo iz razloga, ker tej obveznosti tožena stranka ni oporekala po temelju in po višini. Glede na to, da sta se pogodbeni stranki v 7. členu pogodbe dogovorili, da je dolžna tožena stranka račun plačati do 25. v mesecu, v katerem je bil račun izstavljen, zapadlosti plačila pa nista vezali na čas od vročitve oziroma prejema računa, je kot materialno pravno neupošteven zavrnilo ugovor tožene stranke, da ni prejela računa št. 21010000998 z dne 12. 8. 2010 v višini 6,60 EUR in računa št. 2000206721 z dne 8. 11. 2010 v višini 145,70 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je glede na neprerekano dejstvo, da je tožena stranka zaračunane storitve dejansko koristila, pravilno zaključilo, da obstoji njena dolžnost, da jih tudi plača in s tem izpolni svojo obveznost plačila storitve. Pravilno je ugotovilo, da iz pogodbe ne izhaja, da terjatev tožeče stranke nastane na podlagi računa, pač pa na podlagi dejanske porabe. Zato z navedbami o neprejemu računov tožena stranka ni navedla dejstev, s katerimi bi pravno upoštevno oporekala temelju oziroma višini terjatve.

9. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na 7. člen pogodbe, ki določa, da bo tožeča stranka do 8. v mesecu izdala račun za porabo v preteklem mesecu, tožena stranka pa bo izdane račune za porabljeno cestnino poravnala do 25. v mesecu, v katerem je bil račun izstavljen. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan, ker ne obstaja nasprotje med tem, kar je sodišče prve stopnje navedlo, da je v tem členu zapisano in med tem, kar v navedenem členu dejansko piše. 10. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pogodbeni stranki v pogodbi dogovorili za čas izpolnitve plačila rok do 25. meseca v mesecu, v katerem je bil račun izstavljen, je materialno pravno zmotno presodilo, da je bil dolžnik v zamudi s plačilom računa št. 21010000998 z dne 12. 8. 2010 v višini 6,60 EUR že od 21. 8. 2010. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 299. člena OZ). V konkretnem primeru bi torej glede na določilo 7. člena pogodbe moralo upoštevati, da je tožena stranka v zamudi s plačilom od 26. 8. 2010. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 6,60 EUR za čas od 21. 8. 2010 do 25. 8. 2010. 11. Iz 4. odstavka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo brez naroka, ker je ocenilo, da je podana situacija iz 2. odstavka 454. člena ZPP. Pritožnica ne zatrjuje, da je izvedbo naroka zahtevala, trdi le, da bi glede na sporno okoliščino prejema računov, sodišče prve stopnje narok moralo opraviti. Tako stališče pa je zmotno, ker okoliščina, ali je tožena stranka prejela račune, na katerih temelji vtoževana terjatev, ni pomembna in je o spornem dejanskem stanju sodišče prve stopnje lahko odločilo že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Dokazovanje obsega le dejstva, pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Zato očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Glede na navedeno je v preostalem delu višje sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).