Jedro

Tožnik je šele v tožbi oporekal opravljeni primerjavi med vozilom Smart fortwo coupe electric drive in Smart fortwo cabrio in upoštevani vrednosti primerljivega vozila iz spletnega oglasa, četudi bi to lahko in moral storiti že v izjasnitvi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki so razvidne iz poročila tožene stranke. Šele v tožbi je tudi predlagal imenovanje izvedenca avtomobilske stroke. Gre za ugovore, ki so tožbena novota, in jih tožnik ni uveljavljal v ugotovitvenem postopku, četudi je to možnost imel. To pa pomeni, da teh navedb, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženec zavrnil vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne pomoči/spodbude za naložbo v nakup novih električnih vozil (1. točka izreka) in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženec navedel, da je tožnik dne 28. 6. 2016 priporočeno po pošti oddal vlogo na Javni poziv za dodelitev nepovratne finančne pomoči/spodbude za naložbo v nakup novih električnih vozil kategorije M1. Vlogi je priložil predračune št. 2016-05/A, 2016-06/A in 2016-07/A, vse z dne 10. 6. 2016 dobavitelja A. d.o.o.. Iz njih je razvidno, da znaša nabavna vrednost posameznega vozila Smart fortwo coupe 55 kW electric Drive skupaj z DDV 15.375,00 EUR. Cena primerljive različice vozila in sicer Smart fortwo cabrio 52 kW znaša 19.690,00 EUR, kar je razvidno iz izpiska spletnega portala www.avto.net. Upoštevaje 2.c) točko Javnega poziva, da so upravičeni stroški dodatni stroški naložbe, ki so potrebni za preseganje veljavnih standardov Unije ali zvišanja ravni varstva okolja v odsotnosti standardov Unije, in katera v nadaljevanju določa, na kakšen način se stroški določijo, toženec ugotavlja, da pogoji za dodelitev zaprošene finančne pomoči niso izpolnjeni. Nabavna vrednost električnega vozila Smart fortwo coupe je namreč nižja kot nabavna vrednost okolju manj prijazne naložbe vozila Smart fortwo cabrio. Razlika med obema naložbama je negativna, zato ni mogoče izračunati ter določiti pozitivnih upravičenih stroškov naložbe in nepovratne finančne pomoči ni mogoče dodeliti. S poročilom o ugotovitvah št. 36015-54/2016-2 z dne 9. 8. 2016 je bil tožnik z navedenimi ugotovitvami tudi seznanjen, vendar se v določenem roku 15 dni in tudi kasneje do njih ni opredelil. Pogoji za dodelitev nepovratnih finančnih sredstev tako niso izpolnjeni.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Pojasnjuje, da je toženec dne 26. 2. 2016 v Uradnem listu RS št. 15/16 objavil javni poziv "38SUB-EVPO16 nepovratne finančne pomoči/spodbude pravnim osebam za električna vozila". Iz Javnega poziva izhaja, da je za določanje upravičenih stroškov naložbe v električno vozilo iz prosilčeve vloge potrebno sprva najti primerljivo naložbo, ki je okolju manj prijazna in bi se lahko verodostojno izvedla brez pomoči, nato pa je potrebno vrednost obeh naložb primerjati. Razlika med okolju prijazno in manj prijazno naložbo predstavlja upravičene stroške. Toženec je dejansko stanje v bistvenem, to je o tem, da je okolju prijazni naložbi tožnika v vozilo Smart fortwo coupe podobna in z njo primerljiva naložba v bencinsko vozilo Smart fortwo cabrio, zmotno ugotovil. Po mnenju tožnika je namreč primerljiva in podobna naložba v vozilo istega proizvajalca, izvedbe in razreda (približno enakih dimenzij) s primerljivo opremo ter zmogljivostmi. Da ne gre za primerljivi vozili, izhaja že iz njunega poimenovanja, saj je eno proizvedeno v izvedbi coupe, drugo pa v izvedbi cabrio. Cabrio izvedba vozila, torej izvedba vozila brez ali s pomično streho, je praviloma dražja od coupe izvedbe, pri cabrio izvedbi pa je tudi pri večini proizvajalcev mogoče vozilo dobaviti le z dražjimi paketi opreme, dražjimi in zmogljivejšimi motorji. Iz priloženega cenika je razvidno, da je cena osnovnega bencinskega modela Smart fortwo coupe brez popustov 9.900,00 EUR, cena osnovnega modela cabrio brez popustov pa 13.900,00 EUR. Iz oglasa za vozilo Smart fortwo cabrio tudi izhaja, da je vozilo opremljeno z veliko dodatne opreme, kar bistveno vpliva na vrednost vozila, česar toženec ni upošteval. Poleg tega se je toženec pri ugotavljanju cene primerljivega oziroma podobnega vozila obrnil na spletno stran www.avto.net, kjer vrednosti vozil na spletni strani ne predstavljajo realnih vrednosti, oziroma tam niso objavljene zadnje cene. Po mnenju tožnika je primerljiva naložba naložba v nakup vozila Smart fortwo coupe 45 kW, katerega cena po predračunu prodajalca B. d.o.o. znaša 9.490,00 EUR, oziroma katerega kataloška vrednost brez popustov znaša 9.900,00 EUR. Za potrditev navedenega tožnik sodišču predlaga imenovanje izvedenca avtomobilske stroke, ki bo med drugim pojasnil, da vozila v izvedbi coupe in cabrio niso podobna in primerljiva. Upoštevaje navedeno je mogoče zaključiti, da je toženec zmotno ugotovil dejansko stanje, razlogov za odločitev pa ni mogoče najti v izpodbijani odločbi. Odločitev o primerljivosti obeh naložb je bistvena za postopek dodelitve nepovratne finančne pomoči in pomanjkanje razlogov o takšni odločitvi vpliva na njeno zakonitost, o tem pa se toženec ni opredelil. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu odobri nepovratno finančno pomoč v znesku 11.475,75 EUR, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo je toženec ponovil razloge iz izpodbijane odločbe in pojasnil, da ugotavlja primerljivo, podobno in okolju manj prijazno naložbo po principu podobnosti vozila in razpoložljivosti podatkov na spletnem portalu www.avto.net. Pri podobnosti med vozili se upošteva enako fizično velikost vozila, podoben model in moč motorja v kW. Dodatna oprema ni predmet primerjave in se pri ugotavljanju podobnega vozila ne upošteva, saj bi tovrstna primerjava bistveno podražila postopek ugotavljanja upravičenih stroškov, sploh pa tožnik dodatne opreme v vlogi niti ni specificiral. Tožnik je imel v ugotovitvenem postopku možnost predložiti verodostojna dokazila, s katerimi bi ovrgel ugotovitve toženca, česar pa ni storil. Zato gre pri tožbenih navedbah za nova dejstva in dokaze, ki jih tožnik glede na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v postopku ne sme več navajati.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženca. Trditve v odgovoru na tožbo posredno pritrjujejo očitkom zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj iz njih izhaja, da toženec nima jasno izdelanih kriterijev za določitev vrednosti naložbe. Navaja, da upošteva enako fizično velikost vozila in podoben model, hkrati pa priznava, da pri oceni vrednosti primerljivih vozil ne upošteva niti različnih izvedb vozila niti dodatne opreme in mu že en sam oglas "primerljive" naložbe na spletni strani zadošča, da se prepriča o vrednosti primerljivega vozila. Sploh pa se toženec ne opredeli do tožbenih očitkov, da vozila v izvedbi coupe in cabrio niso podobna in primerljiva. Različno izvedbo vozila je mogoče enostavno razbrati že iz imena vozila, sicer pa je imel toženec na voljo več brezplačnih možnosti za ugotovitev "podobnosti" med električnim in bencinskim vozilom. Zadostoval bi že vpogled v brezplačne, javno objavljene kataloge vozil znamke Smart, da bi se toženec seznanil z dejstvom, da proizvajalec vozil znamke Smart izdeluje tako električno kot tudi bencinsko vozilo Smart fortwo v izvedbi coupe in da sta obe vozili dostopni na slovenskem tržišču. Tožnik je podal vlogo na predpisanem obrazcu skupaj z obveznimi prilogami, v pozivu pa ni nikjer zapisano, da mora tožnik za pridobitev finančne pomoči vložiti podatke o podobnem ali primerljivem vozilu, prav tako ta obveznost ne izhaja iz pisnega poročila o ugotovitvah, na katerega se sklicuje tožena stranka, in po katerem naj bi bila tožniku dana možnost, da ovrže ugotovitve tožene stranke.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik tožencu očita, da je napačno ugotovil dejansko stanje. Zmotno naj bi ugotovil, da sta avtomobila Smart fortwo coupe electric drive in Smart fortwo cabrio primerljivi vozili. Poleg tega se je toženec pri ugotavljanju cene primerljivega oziroma podobnega vozila obrnil na spletno stran www.avto.net, kjer so objavljene ponudbe za prodajo novih in rabljenih vozil, pri tem pa objavljene cene ne predstavljajo realnih vrednosti vozil. Navaja tudi, da je toženec zagrešil bistveno kršitev določb postopka iz druge točke 27. člena ZUS-1. 8. Sodišče ugotavlja, da so vsi tožnikovi ugovori dejansko tožbena novota in jih zato v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), vendar po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta. Tožnik torej lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

9. Iz navedenih določb izhajajo omejitve možnosti navajanja novot v upravnem sporu, pri čemer je na tožniku breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedel že v postopku do izdaje upravnega akta.

10. V obravnavanem primeru je toženec po prejemu tožnikove vloge na javni poziv izvedel ugotovitveni postopek in z ugotovitvami seznanil tožnika. Poročilo o ugotovitvah v postopku pridobitve nepovratne finančne spodbude za naložbo v nakup novega električnega vozila po javnem pozivu 38SUB-EVPO16 z dne 9. 8. 2016 je bilo tožniku vročeno 11. 8. 2016 z opozorilom, da se lahko do ugotovitev toženca opredeli s predložitvijo verodostojnih dokazil v roku 15 dni od prejema poročila. Tožnik dejstvom, ki so bila ugotovljena v poročilu in nato povzeta v izpodbijani odločbi, ni oporekal. Predložil ni nobenega dokazila, s katerim bi ovrgel ugotovitve toženca in tudi ni predlagal, da bi se opravila nova primerjava primerljivih vozil. Še več, do ugotovitev se sploh ni opredelil, kar pravilno ugotavlja toženec, tožnik pa temu niti ne nasprotuje in z ničemer ne pojasni, zakaj v ugotovitvenem postopku ni podal pripomb na ugotovitve toženca.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi sicer navaja, da skladno z Javnim pozivom ni bil dolžan prilagati dokazil o vrednosti podobne, okolju neprijazne naložbe, s poročilom toženca pa tudi ni bil pozvan k vložitvi novih predračunov za električna vozila in ne k podajanju navedb in dokazov glede vrednosti naložbe. Drži, da z Javnim pozivom strankam ni bilo naloženo, da predložijo, poleg v celoti izpolnjenega obrazca in obveznih dodatnih prilog, še dokazila o vrednosti podobne, okolju neprijazne naložbe. Tega toženec od tožnika tudi ni zahteval. Ne drži pa, da je bil tožnik s poročilom tožene stranke pozvan k vložitvi novih predračunov za električna vozila. S poročilom o ugotovitvah je bila tožniku dana možnost, da se do ugotovitev pisno opredeli s predložitvijo verodostojnih dokazil. Gre za splošen poziv, s katerim je bila tožniku omogočeno, da poda morebitno nestrinjanje z ugotovitvami, pri čemer je bila le kot ena od možnosti predlagana predložitev novega predračuna. Nikakor pa ne gre za poziv, ki bi dopuščal le posamezne ugovore na ugotovitve toženca, kot to zmotno trdi tožnik.

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnik šele v tožbi oporekal opravljeni primerjavi med vozilom Smart fortwo coupe electric drive in Smart fortwo cabrio in upoštevani vrednosti primerljivega vozila iz spletnega oglasa, četudi bi to lahko in moral storiti že v izjasnitvi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki so razvidne iz poročila tožene stranke. Šele v tožbi je tudi predlagal imenovanje izvedenca avtomobilske stroke. Gre za ugovore, ki so tožbena novota, in jih tožnik ni uveljavljal v ugotovitvenem postopku, četudi je to možnost imel. To pa pomeni, da teh navedb, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Upoštevaje navedeno sodišče kot nedopustnemu tudi ni sledilo predlogu o imenovanju izvedenca avtomobilske stroke.

13. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni ugotovilo zatrjevanih kršitev pravil postopka. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker so v tožbi navedena zgolj tista nova dejstva in dokazi, ki jih sodišče ne more upoštevati, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

14. Odločitev o stroških temeljni na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.