Jedro

Svoboda sodišča pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo, ni absolutna oziroma je omejena s postopkovnimi načeli o ugotavljanju materialne resnice in sojenja na podlagi ter v skladu z zakonom in ustavo.

DDV je potrebno obračunati od celotnega računa pooblaščenca – odvetnika svoji stranki (tako od nagrade, kot od stroškov zastopanja).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 6.550,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 4.800,00 EUR od 22. 11. 2009 in od zneska 1.750,00 EUR od 5. 3. 2012 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 766,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da toženemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe, saj je tožnik dovolj natančno opisal posamezno delo, za katerega vtožuje plačilo, in vsako posamezno delo tudi zadostno in primerno ovrednotil. Na podlagi podanih tožbenih navedb bi predlagani izvedenec lahko ugotovil realnost in primernost tožbenega zahtevka po višini. Tudi sodišče prve stopnje je tožnika pozvalo le na dopolnitev tožbe z navedbo časa za opravljeno posamezno delo, kar je tožeča stranka storila. Če je sodišče smatralo, da bi tožnik moral dopolniti svoje navedbe tudi po vsebini za posamezno delo, bi tudi to storil. Ker ga sodišče na to ni pozvalo, je ob zaključku, da so njegove tožbene navedbe v tej smeri pomanjkljive, bistveno kršilo določbe postopka. Ko sodišče ugotovi, da tožnik za toženo stranko ni izdelal uporabnih končnih izdelkov, s katerimi bi bila tožena stranka okoriščena, pritožnik opozarja, da ni nikdar ni trdil, da je bila njegova naloga v končnem izdelku, ampak je bil zadolžen in mu je bilo naročeno svetovanje, priprava gradiv, osnutkov, koordiniranje dela, dajanje navodil, zbiranje podatkov in opravljanje terenskega dela. O v tem delu ugotovljenih dejstvih je sodišče nekritično sledilo zgolj izpovedbi župana tožene stranke, ni pa zaslišalo predlagane priče B. A., s katerim je tožnik pri toženi stranki operativno deloval in kateremu je posredoval tudi vse svoje pisne izdelke. Navedena priča bi lahko, poleg koristnosti tožnikovih del za toženo stranko, potrdila tudi, da je tožnik vsa dela opravljal po naročilu in ob obljubljenem plačilu. Tožnikovo sodelovanje pri izdelavi statuta tožene stranke bi potrdila tudi predlagana priča N. V., uslužbenka na Ministrstvu. Pritožba nadalje oporeka opazkam sodišča prve stopnje o tožnikovi neprimerni kvalifikaciji za dela, ki naj bi jih opravil, in oporeka zaključku sodišča, da bi moral tožnik imeti pred pričetkom opravljanja del za opravilo teh del pogodbo ali vsaj naročilnico, ker ustni dogovor ne zadostuje, da bi za vsa dela lahko zahteval plačilo. Pooblaščencu tožeče stranke ne gre DDV na stroške prevoza in je to postavko sodišče materialnopravno zmotno priznalo. Tožeča stranka v pritožbi opozarja tudi na več očitnih strojepisnih napak v izpodbijani sodbi in očitno nelogičnih zapisov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritrditi je pritožbi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe o nesklepčnosti tožbe zaradi izostanka navedb o vsebini posameznih opravljenih del in o ovrednotenju teh del. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da je tožeča stranka dovolj opredeljeno v svojih navedbah vsebinsko opisala posamezno zatrjevano delo, kakor tudi, da ga je dovolj natančno ovrednotila, tako, da bi predlagani izvedenec lahko preveril realnost tožbenega zahtevka po višini in da dokaz z izvedencem ne bi predstavljal (nedovoljenega) poizvedovalnega dokaza. Nenazadnje je tudi res, kot pravilno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje z vlogo z dne 19. 10. 2012 (list. št. 34 v spisu) tožečo stranko izrecno pozvalo le, da svoje navedbe dopolni tako, da navede čas, ki ga je porabila za posamezna dela, ki jih je opravila. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej tožba tožeče stranke v tej pravdi s podanimi navedbami sklepčna.

5. Pritožbeno sodišče nadalje sledi pritožbi tožeče stranke, ko ta argumentirano opozarja in utemeljuje, da bi sodišče moralo in zakaj bi moralo kot pričo zaslišati zlasti B. A., s čimer pritožba smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po drugem odstavku 213. člena ZPP res sodišče odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. Vendar ta svoboda sodišča pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo, ni absolutna oziroma je omejena s postopkovnimi načeli o ugotavljanju materialne resnice in sojenja na podlagi ter v skladu z zakonom in ustavo. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje zaključke o odločilnih dejstvih temeljilo zlasti na izpovedbi župana M. R., zaslišanega kot zakonitega zastopnika tožene stranke. Dejstvo pa je tudi, da je tožnik po lastnih zatrjevanih pri svojem delu za toženo stranko sodeloval zlasti z B. A., kateremu je svoje pisne izdelke po e-pošti tudi posredoval in mu o svojem delu poročal. Nedvomno je torej, da bi B. A., zaslišan kot priča, lahko veliko prispeval k ugotavljanju relevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tega predlaganega dokaza tožeče stranke zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče je moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi že iz razloga v prejšnji točki pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka, z njo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ob ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva že podane pripombe pritožbenega sodišča in postopek dopolni vsaj z zaslišanjem priče B. A., po potrebi pa tudi z izvedbo še drugih predlaganih dokazov, s čimer bo kar najbolj raziskalo relevantno dejansko stanje in na podlagi njega materialnopravno pravilno odločilo o tožbenem zahtevku. Dodati je še, da pritožbeno sodišče sledi tudi pritožbeni kritiki o zaključkih sodišča prve stopnje v zvezi z izobrazbo in usposobljenostjo tožnika za opravljanje zatrjevanih del, ker sama izobraženost nikakor ni pogoj za uspešno opravljanje določenih del, o ne povsem jasnih in razumljivih razlogih glede predhodne pisne pogodbe ali naročilnice za izvršitev plačila, in o dejstvu, da tožnik dejansko ne zatrjuje, da naj bi bilo njegovo delo za toženo stranko le zaključen izdelek, ampak naj bi to bilo tudi samo svetovanje, izdelava osnutkov in še drugo v pritožbi predočeno, kar vse lahko pomeni korist za toženo stranko. Pritožbene opazke o strojepisnih napakah in posameznih nelogičnih zapisih v izpodbijani sodbi so brezpredmetne, ker na odločitev o pritožbi te očitne napake ne vplivajo. Pritožbena trditev o neutemeljenem priznanju DDV za stroške prevoza pa je zmotna, ker je DDV potrebno obračunati od celotnega računa pooblaščenca – odvetnika svoji stranki (tako od nagrade, kot od stroškov zastopanja).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo o njih lahko odločilo sodišče prve stopnje glede na končni uspeh strank v pravdi.