Jedro

Dediči so se dedovanju odpovedali, kar pomeni, da so se odpovedali tudi za svoje potomce, to pa pomeni, da v obravnavanem primeru po zapustnici ne bodo dedovali, zato je sodišče prve stopnje, ko je dediča, ki je sprejel dediščino, napotilo, da vloži tožbo tudi zoper dediče, ki so se dedovanju odpovedali, ravnalo zmotno. Takšni dediči namreč ne morejo biti toženci v postopku ugotovitve, da nepremičnine, ki so predmet dedovanja, ne sodijo v zapuščino.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izreku pod točko I v obsegu zoper koga je dolžan vložiti tožbo, spremeni tako, da se zapustničinega sina AC, napoti na pot pravde samo zoper upnika Občino RD.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zakonitega dediča - zapustničinega sina AC (v nadaljevanju dedič) napotilo na pravdo, da napram drugim dedičem, natančno navedenim v izreku izpodbijanega sklepa in upnika Občino RD, s tožbo uveljavi zahtevek, da se iz zapuščine po zapustnici izločijo zapustnici do 1/2, do 1/10, do 1/20 in do 1/5 solastne nepremičnine parc. št...., ki so natančno z identifikacijskimi znaki navedene v izreku pod I izpodbijanega sklepa, in sicer da zato zapuščine po zapustnici ni, saj so te nepremičnine dedičeva last, ker so bile ustvarjene z njegovim delom (izrek pod I). Dediču je naložilo, da je dolžan tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa in o vloženi tožbi obvestiti sodišče (izrek pod II) ter še odločilo, da se zapuščinska obravnava prekine do pravnomočno končanega pravdnega postopka, v kolikor pa dedič v postavljenem roku ne bo ravnal z napotili, bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in štelo, da v zapuščino po zapustnici spada v izreku pod I navedeno nepremično premoženje (izrek pod III).

2. Proti citiranem sklepu je dedič vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in se v pritožbenem predlogu zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v smiselno nadaljnji postopek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je dediča napotilo na pravdo, nepravilno pa je odločilo, da je dolžan tožbo vložiti proti dedičem VC, AC, MM in BC. Vsi našteti zakoniti dediči so se namreč na naroku za zapuščinsko obravnavo dne 13. 12. 2012, odpovedali dedovanju po materi oziroma babici - zapustnici PC (listovna št. 44 v spisu). Po podanem predlogu Občine RD za oddelitev dela zapustničinega premoženja, ki ustreza vrednosti plačanih oskrbnin za obdobje od januarja 2001 do novembra 2011 v višini 75.822,30 EUR, in sicer v skladu s 128. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), so namreč navedeni dediči podali dedne izjave, da se odpovedujejo dedovanju. V skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD se dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave. Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič o tem, da noče biti dedič, s čimer ovrže pravno domnevo, da dediščino sprejema. Odpoved dediščini velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu, kot to določa drugi odstavek citiranega zakonskega določila. Navedeni dediči so se dedovanju odpovedali, kar pomeni, da so se odpovedali tudi za svoje potomce, to pa pomeni, da v obravnavanem primeru po zapustnici ne bodo dedovali, zato je sodišče prve stopnje, ko je dediča AC, ki je sprejel dediščino, napotilo, da vloži tožbo tudi zoper dediče, ki so se dedovanju odpovedali, ravnalo zmotno. Takšni dediči namreč ne morejo biti toženci v postopku ugotovitve, da nepremičnine, ki so predmet dedovanja, ne sodijo v zapuščino. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu ugodilo utemeljeni pritožbi in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dedič AC dolžan vložiti tožbo samo zoper Občino RD. Slednji namreč njenega zahtevka po izločitvi oziroma oddelitvi dela zapuščine, ki ustreza njeni terjatvi, ni priznal, kar pomeni, da se v skladu s tretjim odstavkom 128. člena ZD ni zavezal povrniti vrednosti dane pomoči (listovna št. 44 v spisu). Ker tudi Občina RD ni priznala dedičevega izločitvenega zahtevka, so ta dejstva med strankama sporna, zato je napotitev na pravdo zoper občino in prekinitev zapuščinskega postopka pravilna. Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev oprlo na določilo 212. člena ZD, kar je zmotno, saj pravilna uporaba materialnega prava narekuje napotitev na pravdo v skladu s prvim odstavkom 210. člena ZD. V skladu s 175. členom ZD so stranke tega postopka dediči, volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, kar pa je v obravnavanem primeru nedvomno občina, ki je za pokojnico plačevala oskrbnino. V 210. členu ZD namreč zakon primeroma navaja le nekaj najbolj značilnih spornih dejanskih vprašanj.

5. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa - 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

6. O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.