Jedro

Pritožnikovo nestrinjanje s sprejetimi odločitvami obdolžencev, ne more pomeniti zavestne kršitve zakona ali njihovega namena škodovanja.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., ki je obdolženim B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. očital storitev kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem in tretjem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, doslej nastali stroški pa obremenjujejo proračun.

2.Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec brez navedbe pritožbenih razlogov in predloga pritožbenemu sodišču. Iz pritožbe pa je razbrati, da se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in dopustitev, da sodišče o obtožnem predlogu meritorno odloči v postopku na prvi stopnji.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zakonita in utemeljena. Svojo odločitev je tehtno in argumentirano pojasnilo, z razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema. V zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja le:

5.Iz pritožbenih navedb je razbrati, da pritožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, saj meni, da se očitano kaznivo dejanje nanaša na sodne odločbe in sklepe, s katerimi se je pritožniku škodovalo in pomagalo nasprotni strani - "toženim kriminalcem na banka 1". Zaradi ravnanj obdolžencev, ki so navedli, da ni upravičen do tožbe kot subsidiarni tožilec, je bila pritožniku kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva.

6.S povzetimi navedbami, pritožnik ne more biti uspešen. Uvodoma je poudariti, kot je to podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je pri očitanem kaznivem dejanju v prvem odstavku 288. člena KZ-1 določen subjektivni znak, to je poseben storilčev namen, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. To pomeni, da mora biti storilčevo ravnanje ciljno usmerjeno v škodovanje oziroma dajanje prednosti stranki,1 kar pa iz obdolžencem očitanega kaznivega dejanja ni razvidno. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje s sprejetimi odločitvami obdolžencev, ne more pomeniti zavestne kršitve zakona ali njihovega namena škodovanja. Tako po presoji pritožbenega sodišča, v obtožnem predlogu opisana ravnanja obdolžencev pri vodenju postopka in njihove sprejete odločitve, ne morejo nadomestiti strnjenega opisa kaznivega dejanja, ki bi zgoščeno zajel opis historičnega dogodka, ki ga je mogoče subsumirati pod zakonske znake obdolžencem očitanega kaznivega dejanja. Ker je sodišče vezano na opis dejanja v obtožbi, ki mora vsebovati vse abstraktne in konkretne zakonske znake kaznivega dejanja in ker obtožni predlog oškodovanca kot tožilca temu ni zadostil, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga pravilna.

7.Kot povsem nerelevantne pa se izkažejo pritožnikove navedbe o svetovanju državnega tožilstva; njegovo pojasnjevanje o dejanjih "kriminalcev na banka 1" ter njegovem osebnem stanju, zato se pritožbeno sodišče do slednjih ni podrobneje opredeljevalo.

8.Glede na navedeno, in ker pritožnik tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Tako Z. Dežman in K. Merc v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, 3. knjiga, str. 354.