Jedro

V primeru kadar pogodbeni stranki utemeljeno pripisujeta različen pomen nekemu pogodbenemu določilu in ko je to dejansko nejasno je dolžno sodišče razlagati sporno določilo po 2.odst. 99.čl. ZOR.

Uporaba 100.čl. ZOR pride v poštev takrat, ko je pogodbo pripravila in predlagala le ena pogodbena stranka. Ta predpostavka je izpolnjena takrat, kadar se stranki o vsebini pogodbenih določil nista pogajali, ju nista usklajevali, temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino in v takem besednem zapisu, kot ga je pripravila in predlagala ena od njiju.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožečima strankama plačati 160.665.841,78 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.06.2001 dalje do plačila ter jima povrniti njune pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila. Tožečima strankama je tudi naložilo, da povrneta toženi stranki 1.084.308,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.03.2004 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi sta tožeči stranki po svojem pooblaščencu vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagali njeno razveljavitev. Menita, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni do konca razčistilo pa bi ga lahko, ko je zavrnilo dokaz s soočenjem prič. To bi moralo storiti že zaradi tega, da bi lahko presodilo verodostojnost izpovedbe prič in nato skladno z načeli proste presoje dokazov ugotoviti, kateri priči gre verjeti in na podlagi tega narediti svoj zaključek. Prvostopno sodišče pa se v vrednost posameznega pričevanja oziroma v ocenjevanje le-tega sploh ni spustilo. Ubralo je enostavnejšo varianto, to je odločitev na podlagi samega zakona, torej po 1.odst. 99.čl. v povezavi s 100.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po oceni pritožbe pa bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 2.odst. 99.čl. ZOR, saj bi pri takem odločanju moralo po temelju tožbenemu zahtevku ugoditi. Za ugotovitev resnične volje stranke ne zadostuje, da se ugotavljajo besede, ki so jih stranke izjavile, temveč je treba njihov pomen razlagati glede na njihovo ponašanje ter glede na okoliščine, ki spremljajo nastanek pravnega razmerja. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ovrednotilo izpovedi priče V.P., zlasti pa ne njegove izjave, da nikoli ne bi podpisal aneksa k 5. točki pogodbe. V ničemer pa se tudi ni dotaknilo izpovedovanja priče B.B., pri čemer tudi ni upoštevalo navedb te priče, da so pogajanja, ki so bila povezana s V. členom pogodbe trajala eno leto. Kakšna je bila vsebina in namen 5. točke pogodbe bi sicer sodišče lahko razbralo iz pogodbe že samo ob upoštevanju tožbenih navedb tožečih strank, da je beseda "lahko" v pogodbo vnesena napačno in da dejansko njen pomen predstavlja odložni pogoj, torej (velja) za primer, če se storitve PTT povišajo, ne pa da to besedo veže na soglasje strank. Napačno pa je tudi stališče sodišča, saj se je pri razsojanju oprlo na 100.čl. ZOR. Ta zakonska določba namreč velja za pogodbe, ki so pripravljene v obliki formularjev, oziroma ko je pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Glede na izjavo priče B. ni jasno, kako je sodišče lahko uporabilo 100.čl. ZOR, ko vendar v tem primeru ne gre ne za formular ne za pogodbo, ki bi bila pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. To pa pomeni, da je v danem primeru sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo. Sodišče je namreč napačno uporabilo materialni predpis 100.čl. ZOR in je s tem tudi napačno uporabilo drug predpis, to je 1.odst. 99.čl. ZOR. Ob vsem tem pa tudi ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je bila tožeča stranka oziroma bivša Občina P. tista, ki je pripravila in predlagala pogodbo drugi stranki v podpis, kot je zapisalo v obrazložitvi. Nepotrebno pa je tudi nadaljnje izvajanje sodišča prve stopnje, da bi bil tožbeni zahtevek tako ali tako neutemeljen, saj bi ga sodišče zaradi nedokazane višine zavrnilo. Razpravljanje sodišča o tem glede na to, da je tožbeni zahtevek zavrnilo po temelju, je nepotrebno. Sicer pa je tudi tako stališče prvostopnega sodišča napačno, saj je tožeča stranka v dokaz utemeljenosti višine predlagala dokaz po izvedencu ter predlagala vpogled v poslovne knjige tožene stranke, iz katerih bi bilo razvidno zvišanje impulzov, s tem pa tudi kdaj in v kakšni višini se to upošteva pri obračunu. Ker bi bil izračun, ki bi ga pripravil izvedenec postavljen s strani tožnikov vsekakor sporen, kot je sporen priložen izračun, so tožniki tudi predlagali izračun preko sodno postavljenega izvedenca ter predlagali ustrezne dokaze, potrebne za izdelavo izvedeniškega mnenja. Zato pa je trditev sodišča, da tožniki niso predlagali ustreznih dokazov neutemeljena, ali pa je sodišče dokazni predlog, podan na prvem naroku, spregledalo.

Pritožba tožečih strank je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravna prednika tožečih strank - Občina P. (v nadaljevanju tožeča stranka) in tožene PTT podjetje K.p.o. (v nadaljevanju tožena stranka) dne 25.09.1992 sklenila pogodbo o vlaganju sredstev v telefonsko omrežje v Občini P. (v nadaljevanju pogodbo). V členu II/1 pogodbe sta pogodbeni stranki dogovorili, da tožeča stranka vloži 500.000 DEM v tolarski protivrednosti kot nepovratni finančni vložek občine v avtomatsko telefonsko centralo v P. in dela pri razširitvi telefonskega omrežja v Z., v členu II/2 pogodbe pa sta se dogovorili, da tožeča stranka vloži znesek v višini 160.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan nakazila kot kredit občine PTT. V členu V pogodbe pa sta stranki nadalje dogovorili, da se lahko znesek vlaganj iz 1.tč. II. čl. pogodbe (nepovratna vlaganja) delno pretvori v kredit, če se v času od nakazila sredstev do dokončnega poplačila kredita iz 2. točke II. čl. poviša cena telefonskega impulza; (v takem primeru se) za isti odstotek kot znaša posamezno povišanje zmanjšajo vlaganja občine iz 1. točke II. čl. pogodbe. Tako izračunani znesek se pretvori v kredit občine.

Sodišče prve stopnje, je povsem pravilno ugotovilo, da je med strankama dejansko sporno vprašanje ali sta se stranki s to pogodbo dogovorili, da se v primeru zvišanja cene impulza znesek sredstev, opredeljen kot nepovratna vlaganja, avtomatično pretvori za odstotek povišanja v kredit ali pa je ta določba pomenila, da bosta stranki to vprašanje uredili s posebnim dodatkom - aneksom k pogodbi. Pri tem pa se pritožbeno sodišče ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je besedilo spornega V. člena pogodbe popolnoma jasno in da pomeni, da ne gre za avtomatično spreminjanje nepovratnih sredstev v povratna, pač pa da bi se morali stranki o tej spremembi še posebej sporazumeti in dogovoriti s posebnim dogovorom - aneksom k pogodbi. Tožeči stranki sta že v pripravljalni vlogi z dne 30.01.2003 (listovna št. 21 spisa) opozorili, da je po njunem mnenju razlaga tožene stranke, ki zapis besede "lahko" v spornem določilu veže na (naknadno doseženo) soglasje strank, nepravilna. Po njunem mnenju ta beseda ni bila mišljena v tem smislu, pač pa v smislu odložnega pogoja. Interpretirati bi se morala za primer, ko bi se storitve PTT povišale. To pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da je to pogodben določilo med strankama sporno. Pogodbeni stranki mu namreč utemeljeno pripisujeta različen pomen. Ker tega določila tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče tako enopomensko opredeliti, kot je to storilo sodišče prve stopnje in ker je besedo "lahko" mogoče interpretirati v dveh pomenih; v pomenu, kot mu ga pripisuje tožena in v pomenu, kot mu ga dajeta tožeči stranki, bi moralo sodišče prve stopnje glede na tako trditveno podlago tožečih strank, presojati utemeljenost zahtevka tudi v teh okvirih. Tega pa ni storilo. V primeru kadar pogodbeni stranki utemeljeno pripisujeta različen pomen nekemu pogodbenemu določilu in ko je to dejansko nejasno pa je dolžno sodišče razlagati sporno določilo po 2.odst. 99.čl. ZOR. Zato ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje s tem ko je kljub spornosti to določilo razlagalo po 1.odst. 99.čl. ZOR zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar pa je bilo posledično tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje obravnavane zadeve.

Tožeči stranki pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi utemeljeno opozarjata, da sodišče v obravnavanem primeru ni imelo dejanske podlage za uporabo določila 100.čl. ZOR. Uporaba 100.čl. ZOR pride v poštev takrat, ko je pogodbo pripravila in predlagala le ena pogodbena stranka. Ta predpostavka je izpolnjena takrat, kadar se stranki o vsebini pogodbenih določil nista pogajali, ju nista usklajevali, temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino in v takem besednem zapisu, kot ga je pripravila in predlagala ena od njiju. Ob dejstvu, da se niti priča P. niti priča B. nista spominjali kdo je dejansko sestavil pogodbo, da pa sta se pred sklenitvijo veliko pogovarjali (priča V.P., listovna št. 43 spisa) in glede reševanja problemov, skoraj leto dni pogajali (pričevanje B.B., listovna št. 58 spisa), pa zgolj sicer nesporna ugotovitev sodišča, da so bile osnovne ideje pogodbe podane s strani predstavnika tožeče stranke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne opravičuje zaključka, da gre za pogodbo, ki jo je pripravila in predlagala le ena pogodbena stranka. Zato in ker prvostopno sodišče tudi ni obrazložilo, kot to utemeljeno opozarjata tožeči stranki v pritožbi, zakaj je štelo, da je bila bivša Občina P. tista, ki je pripravila in predlagala pogodbo drugi stranki v podpis, je tudi v tem primeru sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi niso sprejemljivi zaključki sodišča prve stopnje, da bi bilo tudi sicer potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, ker ni dokazan po višini. Res je sicer, da je vprašljivo, ali sta z do sedaj predloženimi in izvedenimi dokazi tožeči stranki v zadostni meri izkazali svoj zahtevek tudi po višini. V ta namen pa sta predlagali izvedbo dokazov, ki jih sodišče prve stopnje (glede na zavrnitev zahtevka po temelju) ni izvedlo (vpogled v poslovne knjige tožene stranke, odreditev izvedenca finančne stroke). Ne strinja pa se pritožbeno sodišče s stališčem prvostopnega sodišča, da tožeča stranka v tožbi ni podala nobenih trditev in nobenih konkretnih elementov, na podlagi katerih je izračunala svojo terjatev ter da zato tudi z izvedencem ni mogoče ničesar preizkusiti. Dolžnost tožeče stranke je, da navede tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. V konkretnem primeru sta tožeči stranki to tudi storili; ob sklicevanju na konkretno pogodbeno določilo kot temelj njunega zahtevka, sta uveljavljali plačilo konkretnega določenega zneska. Višino tega zneska sta izkazovali z predloženim amortizacijskim načrtom in se pri tem sklicevali na že v sami pogodbi dogovorjena izhodišča, na podlagi katerih je bil izračun opravljen. Glede na predvideno spornost višine zahtevka pa sta dodatno predlagali tudi angažiranje izvedenca finančne stroke, ki bi po vpogledu v poslovne knjige tožene stranke in s tem ugotovitvijo (sicer nespornih) povišanj cene impulzov preveril pravilnost izračuna višine zahtevka. Tožena stranka, ki je sicer res najprej navajala, da zahtevka po višini ni mogoče preizkusiti, pa je nato celo sama predlagala, da se ob morebitni ugotovitvi temelja zahtevka odredi izvedenec finančne stroke. Ob takem stanju pa je nerazumljiva odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno zahtevek zavrniti, ker ni dokazan po višini in da te višine tudi ni mogoče preizkusiti z izvedencem. Naloga izvedenca je tudi v tem, da v primeru, kadar pravila znanosti, stroke in izkušnje niso sestavni del pravne norme, pomaga sodišču tudi pri ugotavljanju dejstev. Res je sicer, da mora izvedenec pri tem razpolagati z ustrezno trditveno in dokazno podlago, ki so mu jo dolžne zagotoviti stranke v okviru dokaznih pravil in v skladu z dokaznim bremenom, v konkretnem primeru pa vse navedene okoliščine, ob izvedbi vseh predlaganih dokazov, ne bi smele biti problematične. Osnovna izhodišča za izračun višine zahtevka sta stranki določili že v sklenjeni pogodbi, konkretno v V.čl. pogodbe, za pridobitev podatkov glede spremembe cene impulza pa je tožeča stranka predlagala vpogled v poslovne knjige. To pa so dokazi, s katerimi lahko izvedenec nedvomno preizkusi pravilnost izračuna višine postavljenega zahtevka, zlasti pri tem upoštevaje dejstvo, da sta se s takim način rešitve tega problema strinjali obe pravdni stranki.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju pa naj sodišče prve stopnje upošteva, da gre v primeru V.čl. pogodbe za sporno določilo, ki ga je potrebno razlagati po 2.odst. 99.čl. ZOR ter v tej smeri ugotavljati dejansko stanje, pri čemer, glede na do sedaj ugotovljeno dejansko stanje tega pogodbenega določila ne bo mogoče razlagati v korist tožene stranke po 100.čl. ZOR. Glede morebitnega ugotavljanja višine tožbenega zahtevka pa bo sodišče moralo slediti skladnim predlogom tožeče in tožene stranke, da se ta preveri po izvedencu finančne stroke. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče še opozarja, da je tožena stranka podala tudi ugovore glede aktivne legitimacije tožečih strank. V tem kontekstu pa je po oceni pritožbenega sodišča neprepričljiva argumentacija sodišča prve stopnje, da je aktivna legitimacija podana po pogodbi o razdelitvi premoženja bivše Občine P.. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s tem jasneje opredeliti za kakšno vrsto sosporništva gre v obravnavanem primeru, saj je od odgovora na to vprašanje namreč odvisna materialnopravna podlaga odločanja in upravičenost do enotnega solidarnega uveljavljanja obravnavane terjatve.

Ker bo šele po dopolnitvi dokaznega postopka v navedeni smeri možna zakonita in pravilna odločba, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.odst. 165.čl. ZPP.