Jedro

Ker je tožnikova dopolnitev tožbe pravočasna, tožnik nima pravnega interesa za vložitev obravnavanega predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za dopolnitev tožbe, torej je ta nedovoljen in ga je potrebno zavreči.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 16. 02. 2010 se ugodi in se sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrže, v 2. točki izreka pa se razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbi zoper sklep z dne 27. 10. 2009 se ugodi, sklep se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 16. 02. 2010 (v nadaljevanju sklep z dne 16. 02. 2010), pod 1. točko izreka odločilo, da se predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi in pod 2. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 415,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Z izpodbijanim sklepom z dne 27. 10. 2009 (v nadaljevanju sklep z dne 17. 10. 2009), pa je sodišče prve stopnje pod prvo točko izreka razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča z dne 29. 12. 2005, v 1. in 3. točki izreka in tožbo zavrglo, pod 2. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 228,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sklep z dne 16. 02. 2010 se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da zaradi napake pri vročanju, zaradi katere vročitev ni bila pravilno opravljena, ne more začeti teči rok za dopolnitev tožbe kot paricijski rok. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ko v svoji odločitvi izhaja iz predpostavke, da se razlog za zamudo pripisuje premajhni skrbnosti tožeče stranke pri organizaciji sprejemanja poslovne pošte oz. pri prevzemu konkretne sodne pošiljke. Izvenzakonska partnerica tožnika T. B. je opravljala določena dela za tožnika, vendar ne v obliki aktivnega sodelovanja. Tako ni nikoli bila pooblaščena za sprejemanje tožnikovih pisanj in takšnih pisanj tudi nikoli ni prevzela. Očitno je, da je tožnik prišel v zamudo zaradi nepričakovanega in nepredvidljivega dogodka, ki ga ni mogel preprečiti, ali se mu izogniti. Tožnik namreč ne more nositi krivde za to, če je T. B. samovoljno in brez njegove vrednosti prevzela pisanje. Ko je tožniku T. B. zagotovila, da ji je bil sklep vročen dne 06. 10. 2009, tožnik v to ni podvomil. Ker je obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje tudi sama s sabo v nasprotju, je sodišče prve stopnje prekršilo tudi odločbo 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sklepa ni mogoče preizkusiti, ker nima utemeljene razlage po odklonitvi predhodno navedenih dokaznih predlogov. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, zlasti, da je T. B. tožnikovo pošto dvignila očitno kot njegova pooblaščenka, torej je bila vročitev pravilno opravljena, in da zamuda tožnika ni bila opravičljiva, v posledici česar predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja še, da četudi je tožnik dejansko sklep prejel 6. ne 5. dne, je še vedno imel dovolj časa, da dopolnitev tožbe pravočasno opravi.

Po prejemu sklepa z dne 27. 10. 2009 je tožeča stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za dopolnitev tožbe, podrejeno, za primer, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne bi bilo ugodeno, pa je tožena stranka vložila tudi pritožbo zoper ta isti sklep. Ker predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo ugodeno, je obravnavati tudi pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 27. 10. 2010. Tožeča stranka pritožbo vlaga iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da tožniku zaradi nezakonite vročitve sodnega pisanja, za katerega je bilo predvideno osebno vročanje, ni bila dana možnost pravočasnega obravnavanja zadeve, tako, da bi lahko pravočasno dopolnil tožbo. Ker je bil sklep z dne 28. 09. 2009 vročen izvenzakonski partnerici tožnika, je bila vročitev nezakonita. Izvenzakonska partnerica tožnika namreč ni bila pooblaščena za vročanje oz. sprejemanje kakršnihkoli pošiljk tožnika.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po določbi 3. odstavka 142. člena ZPP se osebna vročitev fizični osebi po pošti, če ni možna vročitev po 140. členu ZPP, opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti v kraju naslovnikovega stanovanja, v predalčniku oz. na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, na katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Po 4. odstavku istega člena ZPP se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če pa ga ne dvigne v 15. dneh, pa po poteku tega roka. Po 140. členu ZPP se vročitev opravi tako, da če se naslovnik pisanja ne najde na naslovu, se pisanje izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti.

Po podatkih v spisu je bila poskušana vročitev sklepa o pozivu na dopolnitev tožbe tožniku dne 30. 09. 2009 in ker tožnika očitno ni bilo na naslovu, niti nobenega njegovega odraslega člana gospodinjstva, je vročevalec tožniku pustil obvestilo iz 3. odstavka 142. člena ZPP (poštna vročilnica pri list. št. 21 v spisu). To isto pisanje je pozneje v roku 15 dni, to je dne 05. 10. 2009 pošta izročila izvenzakonski partnerici tožnika T. B. (poštna vročilnica pri list. št. 21 v spisu, izpovedbi T. B. in tožnika na naroku dne 16. 02. 2010 in primerjava podpisov T. B. in tožnika na listinah v spisu).

Ker ni z dokazom podprte trditve, da naj bi T. B. Dne 05. 10. 2010 prevzela pisanje, naslovljeno na tožnika, kot njegova pooblaščenka, niti to ne izhaja iz poštne vročilnice pri list. št. 21, ni možno šteti, da je ta dejansko pisanje prevzela kot tožnikova pooblaščenka. Torej je pošta njej izročila pisanje v nasprotju s pravili ZPP o vročanju, ker ga po 4. odstavku 142. člena ZPP na pošti lahko prevzame le naslovnik. V primeru kršitve pravil o vročanju pa je uporabiti določbo 6. odstavka 139. člena ZPP, po kateri se ni mogoče sklicevati na kršitev pravil o vročanju, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, le da se v tem primeru šteje vročitev za opravljeno v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Tožnik je sklep z dne 28. 09. 2009, ki ga je dne 05. 10. 2009 na pošti prevzela T. B., nedvomno prejel. Verjeti mu je, da ga je od T. B. Prejel 06. 10. 2009, kot to v izpovedbi potrdi sam in enako T. B., medtem ko drugačnih trditev o prejemu, ki bi bile podprte z dokazi, ni. S tem, ko je sklep za dopolnitev tožbe prejel 06. 10. 2009, pa je bila njegova dopolnitev tožbe, vložena pri sodišču dne 14. 10. 2009, v okviru 8-dnevnega roka, torej pravočasna.

V posledici zgoraj pojasnjenega, da je tožnikova dopolnitev tožbe pravočasna, tožnik nima pravnega interesa za vložitev obravnavanega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, torej je ta nedovoljen in ga je potrebno zavreči (1. odstavek 120. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, ampak ga je obravnavalo po vsebini, je zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pritožbeno sodišče pazi skladno določbi 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 16. 02. 2010 ugoditi že iz tega razloga in sklep v 1. točki izreka spremeniti tako, da se tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže (3. točka 365. člena ZPP).

V posledici neugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je bilo obravnavati še pritožbo zoper sklep z dne 27. 10. 2009. Glede na zgoraj pojasnjeno o pravočasnosti tožnikove dopolnitve tožbe je slediti smiselnemu pritožbenemu očitku bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker zaradi nezakonitega postopanja sodišča tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Pri obeh izpodbijanih sklepih je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po določbi 154. člena ZPP se o stroških postopka odloča glede na uspeh strank v pravdi. Ta uspeh se nanaša na uspeh glede tožbenega zahtevka in ne na uspeh v posameznih procesnih dejanjih med postopkom, v posledici česar je ta odločitev pridržana. Enako velja za stroške pritožbenega postopka.