Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih ne opredeljuje v prvem odstavku 200. člena nadrobneje razžalitve dobrega imena in časti kot vzroka duševnih bolečin, prav tako pa tudi ne vseh možnih ugovorov, ki jih ima toženec v odškodninski pravdi zaradi duševnih bolečin zaradi omenjene razžalitve. Gotovo pa se lahko sklicuje na to, da obstajajo razlogi, ki izključujejo protipravnost, pa naj so ti v ZOR posebej navedeni (na primer pristanek oškodovanca - tožnika na objavo slike, pisma ipd. - 163. člen ZOR) ali pa so navedeni v kakšnih drugih predpisih, po katerih je izključena protipravnost (ravnanje po uradni dolžnosti), ali pa gre za posebej predvidene razloge, ki izključujejo protipravnost. Vse to se lahko upošteva, seveda ob pogoju, če pri tem ni bilo žaljivega, zaničevalnega namena. Tako je izključena protipravnost dejanja, ki sicer lahko pomeni razžalitev, če je storjeno v resni kritiki, pri opravljanju kakšne družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi (primerjaj tretji odstavek 106. člena kazenskega zakona SRS oziroma tretji odstavek 169. člena zdaj veljavnega kazenskega zakonika RS).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi zaradi toženčeve objave članka v Primorskih novicah 24.8.1993, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec tožniku povrniti 100.000,00 SIT nepremoženjske škode z obrestmi od dneva sodbe dalje, medtem ko je zavrnilo v presežku njegov zahtevek iz tega naslova (zahteval je 400.000,00 SIT) in zahtevek za povračilo premoženjske škode v znesku 200.000,00 SIT ter v celoti zahtevek tožnice za povračilo izgubljenega dobička v znesku 950.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je objektivno žaljiv očitek v članku, v katerem toženec pripisuje zlorabo javnih funkcij tožniku, pa čeprav je bila trditev postavljena v vprašalni obliki, čeprav je za očitana dejstva izvedel iz dopisa občinskega upravnega organa, čeprav se članek zvečine nanaša na tretje osebe in čeprav je bilo že pred uveljavitvijo zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo moralno neprimerno poslovanje podjetnika z javno ustanovo. Kar zadeva gmotno škodo, se tožeči stranki ni posrečilo dokazati njenega obstoja.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek in naložilo tožeči stranki, naj povrne toženi vse njene pravdne stroške, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve prvega sodišča, vendar je menilo, da pravna presoja le-teh ne utemeljuje sklepa, da je bilo toženčevo ravnanje škodljivo oziroma da mu je mogoče pripisati žaljivost. Toženec je napisal članek le kot odmev na drug članek, nanizal nekatera dejstva, citiral del zakonskega predpisa, potem pa prepustil bralcu odgovor na vprašanje, ali je opisano pretakanje denarja zakonito in ali gre za zlorabo javnih funkcij. Gre le za kritiko določenega dela in dejanja brez očitkov žaljivosti. V zvezi s tožničino pritožbo je ugotovilo, da toženčevo ravnanje ne vsebuje vseh znakov civilnega delikta in da materialna škoda ni dokazana.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi kršitve določb zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo ali razveljavitev drugostopne in prvostopne sodbe. Trdi, da je škodljivost (protipravnost) ravnanja v tem primeru dejanska okoliščina in če sodišče druge stopnje ni bilo zadovoljno z dejanskim stanjem, bi moralo sodbo razveljaviti. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila dopustna kritika prekoračena in zlonamerna. Če kdo napiše, da gre pri posojilu za pretakanje denarja iz proračuna v zasebno podjetje, ni to le žaljivo marveč tudi obrekljivo, saj je neresnično. Gre za kršitev iz 373. člena ZPP. Nepravilen in protispisen je sklep sodišča druge stopnje, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, saj je bila tožnica vrsto let cvetoče podjetje, nenadoma pa se ne drži rokov, ni zanimivo itd. Sodišče je nelogično sklepalo.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Zmotna je trditev tožeče stranke, češ da je škodljivost oziroma protipravnost ravnanja razvidna iz okoliščine, ali gre za razžalitev ali ne, kar je dejanska okoliščina. Nedopustnost ravnanja (škodljivo dejstvo, protipravno dejanje) je element, splošen pogoj odškodninskega delikta in njegova presoja sodi na področje uporabe materialnega prava ne pa dejanskega stanja. Že iz samih naštetih izrazov, ki jih uporabljata sodna praksa in teorija, je razvidno, da se v zvezi s tem vprašanjem ne ugotavljajo le dejanske okoliščine, marveč je potrebno poseči po predpisih in pravnih pravilih, res pa tudi po običajnih normah obnašanja in dobrih običajih, da bi se dokopali do pravega odgovara na to vprašanje. Zakon o obligacijskih razmerjih ne opredeljuje v prvem odstavku 200. člena nadrobneje razžalitve dobrega imena in časti kot vzroka duševnih bolečin, prav tako pa tudi ne vseh možnih ugovorov, ki jih ima toženec v odškodninski pravdi zaradi duševnih bolečin zaradi omenjene razžalitve. Gotovo pa se lahko sklicuje na to, da obstajajo razlogi, ki izključujejo protipravnost, pa naj so ti v ZOR posebej navedeni (na primer pristanek oškodovanca - tožnika na objavo slike, pisma ipd. - 163. člen ZOR) ali pa so navedeni v kakšnih drugih predpisih, po katerih je izključena protipravnost (ravnanje po uradni dolžnosti), ali pa gre za posebej predvidene razloge, ki izključujejo protipravnost, o čemer bo beseda pozneje. Vse to se lahko upošteva, seveda ob pogoju, če pri tem ni bilo žaljivega, zaničevalnega namena. Tako je izključena protipravnost dejanja, ki sicer lahko pomeni razžalitev, če je storjeno v resni kritiki, pri opravljanju kakšne družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi (primerjaj tretji odstavek 106. člena kazenskega zakona SRS oziroma tretji odstavek 169. člena zdaj veljavnega kazenskega zakonika RSĐ). Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč je pravno sklepanje višjega sodišča, da ne gre za škodljivost (protipravnost) in žaljivost v toženčevem ravnanju, pravilno. Obravnavani članek je bil objavljen kot odgovor na članek o dogajanju v Skupščini občine P. in o zahtevanem glasovanju o (ne)zaupnici njenemu izvršnemu svetu; navaja razloge za nezaupnico in pri tem konkretno pove, kaj ni bilo oziroma kaj je bilo napak storjeno; ob tem citira vire informacij, navede podatke o posojilu toženčevemu podjetju in citira del vsebine dopisa upravnega organa; ugotovi, da gre za pretakanje proračunskih sredstev v zasebno podjetje, pri tem pa izrazi mnenje, da tožnik ne bi smel poslovati z občino zaradi svoje funkcije, ker obstaja možnost zlorabe, na koncu pa prepusti presojo bralcu, ali gre za nezakonitost ali zlorabo. Tožnik in toženec sta pripadnika različnih političnih strank in poslanca. Iz vseh naštetih ugotovljenih okoliščin je mogoče zanesljivo sklepati, da je šlo pri toženčevem ravnanju za resno kritiko v njegovi politični dejavnosti in v obrambi pravic in koristi, ko je utemeljeval razloge za nameravano glasovanje o zaupnici izvršnemu svetu na občinski ravni. Članek v tisku, kot odgovor na enako objavljen članek, samo izpričuje demokratično pot, ki jo je ubral. Javna glasila v demokratični družbi seveda niso namenjena le temu, da govorijo samo o načelnih stvareh, marveč predvsem o konkretnih početjih in konkretnih ljudeh. Kdor javno deluje, je izpostavljen javni kritiki in če gre še za funkcionarja, kot je to primer pri tožniku, je celo nujna javna kritika njegovega ravnanja, ki je kakorkoli povezano z njegovim statusom.

Pravilno pa je sodišče druge stopnje tudi sklepalo, da toženec dejanja ni storil z žaljivim namenom, saj o slednjem ni mogoče sklepati ne po načinu izražanja, ki ni posmehljivo, omalovažujoče, ponižujoče in podobno, niti ne po okoliščinah, v katerih je bil napisan članek, ne po smotru, ki ga je zasledoval. Revizija ne pojasni, s čim naj bi bila prekoračena meja dopustne kritike razen z navedbo ocene iz članka, da je šlo pri posojilu tožniku za pretakanje denarja iz občinskega proračuna v zasebno podjetje. Pri vsakem posojilu se pretaka denar od posojilodajalca k posojilojemalcu, ko pa ta vrača denar, gre to v obratni smeri. Izraz pretakanje torej nima nujno slabšalnega pomena, lahko pa ga ima, zlasti če dolg ni vrnjen, kar se je zgodilo tožniku, ki tega dejstva razen s splošno trditvijo ni zanikal. Pravilna je zato ugotovitev sodišča druge stopnje, da ni mogoče sklepati o žaljivem namenu pisca.

Po povedanem je v izpodbijani odločbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Že na začetku je bilo pojasnjeno, da vprašanje protipravnosti ni dejansko, marveč je pravno vprašanje. Zato se pokaže očitek, da je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje brez neposrednega obravnavanja in s tem kršilo določbo 373. člena ZPP, kot neutemeljen. Nasprotno, pri svoji odločitvi je sodišče druge stopnje poseglo po pooblastilu, ki mu ga daje določba četrtega odstavka tega člena, po kateri lahko spremeni sodbo prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je to sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Z revizijsko trditvijo, ki se nanaša na del izpodbijane sodbe, s katerim je bila potrjena zavrnitev tožničinega zahtevka, skuša tožeča stranka, ko načenja vprašanje, ali je tožnici nastala škoda ali ne, uveljaviti razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v revizijskem postopku ni dopusten (tretji odstavek 385. člena ZPP), dasiravno želi to prikazati kot nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in vsebino dokaznega gradiva (česar v pritožbi ni trdila). Pritožbeno sodišče je sprejelo ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnica ni dokazala nastale gmotne škode, in na ti ugotovitvi dejanske narave je vezano revizijsko sodišče. Teh revizijskih trditev zato ni bilo mogoče upoštevati.

Uveljavljena revizijska razloga torej nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).