Jedro

Tožnik je načrtno zavajal toženo stranko, ko je podpisoval zahteve za izplačilo stroškov nastanitve in jamčil, da teh stroškov ne prejema iz drugega naslova, saj je vedel, da dnevna in mesečna nadomestila, ki jih prejema, krijejo tudi stroške nastanitve. S tem ravnanjem so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, saj je tožnik zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem, da od nobene institucije druge države ali mednarodne organizacije ne prejema povračila za stroške nastanitve, toženo stranko spravil v zmoto, da mu je izplačevala mesečne zneske stroškov nastanitve, čeprav je vedel, da je te stroške dobil povrnjene. Tožnik je s tem storil hujšo disciplinsko kršitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se odpravita odločba št. ... z dne 2. 2. 2018 in odločba št. ... z dne 4. 12. 2017; da tožniku delovno razmerje na podlagi dokončne odločbe disciplinske komisije št. ... z dne 4. 12. 2017 v zvezi z odločbo št. ... z dne 2. 2. 2018 ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in pogodbe o opravljanju nalog v tujini ter mu za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga (tudi njegove družinske člane) za to obdobje prijaviti v vsa obvezna, in mu: do dne 31. 7. 2018 obračunati osnovno bruto plačo v višini 3.171,98 EUR v skladu s pogodbo o opravljanju nalog v tujini, povečano za dodatek za oddaljenost, dodatek za zahtevnost dela v tujini, dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat in dodatek za delovno dobo, nadalje povečano za povračila in nadomestila v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini in odločbo o plači, predvsem stroške nastanitve, nadomestilo za nezaposlenega partnerja in nepreskrbljene otroke, po odvedbi, predpisanih davkov in prispevkov pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od petega delovnega dne v naslednjem mesecu do dneva plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; od dne 1. 8. 2018 obračunavati osnovno bruto plačo v višini 2.818,56 EUR v skladu s pogodbo o zaposlitvi, povečano za dodatek za delovno dobo, dodatek za specializacijo, magisterij, doktorat in dodatek za stalnost, po odvedbi, predpisanih davkov in prispevkov pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od petega delovnega dne v naslednjem mesecu do dneva plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova premoženjske škode zaradi izgubljenega dobička izplačati skupaj znesek 28.636,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo; da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške potnih in selitvenih stroškov tožnika in njegovih družinskih članov iz A. (Belgija) v Slovenijo, vse v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, Pogodbo o opravljanju nalog v tujini in odločbo o plači in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini, kot jih bo odmerilo sodišče, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava). Bistvene navedbe v obširni pritožbi, v kateri tožeča stranka v večjem delu ponavlja navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, so: - tožnik je od evropske službe B. (ESB.) prejemal izključno dnevno in mesečno nadomestilo, ne pa tudi povrnitve stroškov najemnine; - sodišče ni upoštevalo, da je dolžna tožena stranka ESB. obveščati o plačilih tožniku; - sodišče ni upoštevalo sodne prakse vrhovnega sodišča, da prejemanje nadomestila na podlagi dokončne odločbe delodajalca, pa čeprav je napačna, ne pomeni delavčeve kršitve obveznosti, poleg tega pa je tožena stranka ves čas vedela, da tožniku povrnitev stroškov najemnine ne pripada, pa mu jo je izplačevala; - sodišče očitno ne loči med nadomestilom in povračilom stroškov, saj je najemnina strošek in ne nadomestilo; - prav tako ni upoštevalo, da je disciplinski postopek, ki ga je tožena stranka vodila zoper tožnika in na podlagi katerega mu je izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zastaran, saj je potekel objektivni zastaralni rok tako za začetek kot tudi za vodenje disciplinskega postopka; - predlog za uvedbo disciplinskega postopka bi moral biti vložen preko poveljnika C. in pobuda, ki je bila vložena načelniku Generalštaba Slovenske vojske s strani sektorja D., pomeni kršitev zakonitosti kot enega izmed temeljnih načel, ki jih določajo pravila službe za vodenje disciplinskih postopkov, saj je bil edini pristojen za uvedbo disciplinskega postopka brigadir E.E., ki je bil tožniku neposredno nadrejeni; - iz izpovedi priče F.F. izhaja, da je bil tožnik v zmoti, tožniku očitanega kaznivega dejanja goljufije pa ni mogoče storiti v zmoti, ampak le naklepno.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v pritožbi pa se tožnik nanje le pavšalno sklicuje, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, s pogodbo o opravljanju nalog v tujini z dne 1. 7. 2014 za čas od 18. 10. 2014 do 31. 7. 2018 pa napoten na formacijsko dolžnost, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik v pripadniki SV v EU, G. A. v Belgijo. V aneksu A k pogodbi o zaposlitvi je tožena stranka označila, da tožniku ne bo izplačevala nadomestil, ki so enaka mesečnemu in dnevnemu nadomestilu, ki ga plačuje ESB.. Tožnik je nadomestilo od ESB. prejemal. Dne 23. 3. 2015 je toženi stranki prvič izjavil, da ne prejema nadomestila za kritje stroškov bivanja s strani ESB. ali kogarkoli drugega, da so stroški in njihova višina skladni z 32. členim Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/2009 in naslednji) in to od nje zahteval za meseca januar in februar 2015 in nato zahtevke vlagal vse do avgusta 2017. Na podlagi njegovih izjav mu je tožena stranka stroške plačevala.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik načrtno zavajal toženo stranko, ko je podpisoval zahteve za izplačilo stroškov nastanitve in jamčil, da teh stroškov ne prejema iz drugega naslova, saj je vedel, da dnevna in mesečna nadomestila, ki jih prejema od ESB., krijejo tudi stroške nastanitve. S tem ravnanjem so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008), saj je tožnik zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem, da od nobene institucije druge države ali mednarodne organizacije ne prejema povračila za stroške nastanitve, toženo stranko spravil v zmoto, da mu je izplačevala mesečne zneske stroškov nastanitve, čeprav je vedel, da je te stroške dobil povrnjene od ESB.. Tožnik je s tem storil hujšo disciplinsko kršitev po 7. točki, napačno poročanje oziroma prikrivanje podatkov v zvezi z vojaško službo, in 12. točki, kaznivo dejanje storjeno pri delu, 4. odstavka 57. člena Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 68/2009 in naslednji). Ugotovilo je, da je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonit, zato je posledično zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo disciplinskih odločb prve in druge stopnje in tožnikov reintegracijski, reparacijski ter odškodninska zahtevka.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

9. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil disciplinski postopek pravilno uveden. Disciplinski postopek je za pripadnike Slovenske vojske urejen v ZObr v členih od 57 do 60, Zakonu o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji) v členih od 70 do 75 ter Pravilih službe v Slovenski vojski (Pravila službe v SV, Ur. l. RS, št. 103/04 - UPB) - členi od 111 do 138. Pobudo za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika je podal polkovnik H.H. neposredno načelniku GŠSV, ta pa je na podlagi prejetih informacij izdal pooblastilo za uvedbo, vodenje in odločanje v disciplinskem postopku polkovniku F.F.. Ker je zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka podala s strani načelnika Generalštaba SV pooblaščena oseba, je disciplinski postopek uveden pravilno. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in obrazložitvijo organa prve stopnje tožene stranke, da disciplinski postopek ni urejen na ta način, da se lahko uvede le v primeru, če načelnik GŠSV prejme informacijo o kršitvah le od oseb v 114. členu Pravil službe v SV, saj bi to pomenilo, da se ne glede na težo kršitev postopek ne sme začeti, če načelnik GŠSV ne prejme predloga ali pobude od oseb iz 114. člena Pravil službe v SV, torej tudi v primeru, če bi npr. sam zaznal kršitve.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil disciplinski postopek skladno s 7. odstavkom 57. člena ZObr ter 114. in 115. členom Pravil službe v SV s strani tožene stranke uvedla pooblaščena oseba, in sicer polkovnik F.F., ki ga je za uvedbo, vodenje in odločanje v disciplinskem postopku pooblastil načelnik Generalštaba Slovenske vojske. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka je bil sestavljen skladno s 129. točko Pravil službe v SV. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka je bil vročen tožniku, kar je ugotovljeno v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, odločba disciplinske komisije pa je bila vročena tožnikovi pooblaščenki, kar izhaja iz točke 10 obrazložitve, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta obe vročitvi zakoniti.

11. V točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni zastarala niti uvedba disciplinskega postopka, prav tako pa tudi ne vodenje disciplinskega postopka, ker gre za tožnikova ponavljajoča se ravnanja, pri tem pa se je tudi pravilno in utemeljeno sklicevalo na obstoječo sodno prakso.

12. Sodišče prve stopnje je v točkah 13, 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je do dvojnega izplačila stroškov nastanitve tožniku prišlo zaradi ravnanja tožnika, ki je s podpisom zahtevkov za plačilo stroškov zavedel toženo stranko, saj zahtevkov ni pošiljal kadrovski službi, kjer so bili seznanjeni z njegovim položajem, kot tudi s pogodbo o napotitvi, ampak obračunski službi, ki teh dokumentov ni imela, zato so bili uslužbenci prepričani, da je tožnikova izjava, da stroškov namestitve ne prejema iz drugega naslova, resnična, saj je za to jamčil s svojim podpisom.

13. Da so z dnevnimi in mesečnimi nadomestili ESB. kriti tudi stroški tožnikove nastanitve, izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 16, 17, 18 in 19, obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se je opredelilo do poizvedb tožene stranke na ESB.. Zavzelo je tudi pravilno stališče v zvezi z 2. odstavkom 16. člena sklepa z dne 4. 2. 2014. Tožnik je namreč predložil prevod tega sklepa, po katerem nadomestila krijejo stroške bivanja, medtem ko v prevodu tožene stranke piše, da nadomestila krijejo življenjske stroške. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da izraz življenjski stroški pomeni kritje vseh stroškov, ki se nanašajo na življenje, torej tudi stroškov bivanja. Pri tem je upoštevalo tudi višino dnevnih in mesečnih nadomestil (povprečno 4.500,00 EUR), ki jih je s strani ESB. prejemal tožnik, zato mu ni verjelo, da je mislil da ima pokrite le stroške hrane in prevoza (točka 15 obrazložitve).

14. Tožena stranka tožnika ni zavajala, saj je tako v pogodbi o napotitvi kot tudi v odločbi o plači jasno zapisano, da tožniku nadomestila in stroški ne pripadajo, če jih prejema od drugih organizacij, to pa izhaja tudi iz izpovedi priče I.I., ki je bil pred tožnikom s strani tožene stranke napoten na to dolžnost, kar je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v točki 20 obrazložitve sodbe.

15. Iz zvočnega zapisa zaslišanja priče F.F. na naroku z dne 9. 10. 2018 (l. št. 123 - 129) izhaja pravilna interpretacija sodišča v točki 23 obrazložitve, da iz celotne izpovedi priče, pa tudi iz obrazložitve disciplinske odločbe prve stopnje izhaja, da je polkovnik F.F. menil, da je tožnik ravnal naklepno in ne zmotno. Ker torej ni izpovedal, da je bil tožnik v zmoti, ko je izpolnjeval zahtevke za izplačilo stroškov nastanitve, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb v zvezi z izpovedjo te priče. 16. Sodna praksa, na katero se pavšalno sklicuje tožnik v pritožbi, v obravnavani zadevi ne pride vpoštev. Tožniku namreč povrnitev stroškov bivanja s strani tožene stranke ni bila določena z dokončno odločbo, ampak je tožnik zneske prejel, ker je toženo stranko z lažno izjavo, da mu stroški bivanja niso bili povrnjeni, spravil v zmoto in mu je ta na podlagi njegove izjave v zmoti zneske izplačala.

17. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne loči med povračilom stroškov in nadomestilom. Tožnik ni bil upravičen do povračila stroškov bivanja, ampak le do nadomestila iz tega naslova, nadomestilo pa je prejemal od ESB..

18. Iz navedenega izhaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.