Jedro

Svetovna poštna konvencija določa obveznost, da med pisemske poštne pošiljke spadajo tudi takšne, ki vsebujejo blago, označi jih kot "prednostni in navadni mali paketi do 2 kg".

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z odločbo št. 0611-7/2021/32 z dne 18. 2. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je tožena stranka tožeči stranki kot zavezancu odredila, da mora v roku 60 dni od njene vročitve:

-zagotoviti prenos blaga znotraj univerzalne poštne storitve v notranjem in mednarodnem poštnem prometu v enakih masnih stopnjah in po enakih cenah, kot je to zagotavljala na dan 31. 12. 2020 oziroma v masnih stopnjah in po cenah h katerim bo Agencija izdala soglasje na podlagi nove vloge za spremembo cen univerzalne poštne storitve, ki jo bo zavezanec vložil po izdaji te odločbe in se bo nanašala na poštne storitve prenosa blaga v notranjem in mednarodnem poštnem prometu v masnih stopnjah nižjih od 2 kg in

-pri izvajanju univerzalne poštne storitve v mednarodnem poštnem prometu zagotoviti sprejem, predelavo oziroma usmerjanje, prevoz in dostavo poštnih pošiljk z blagom tudi znotraj pisemskih poštnih tokov ter

-da bo najkasneje v roku 60 dni od vročitve te odločbe toženo stranko obvestila o odpravljenih nepravilnostih in sprejetih ukrepih v zvezi z izpolnitvijo navedenih obveznosti.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka na podlagi 64. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) po uradni dolžnosti izvedla inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb ZPSto-2, ki se nanašajo na izvajanje in kakovost univerzalne poštne storitve, dostopa do poštnega omrežja, splošne pogoje in oblikovanje cen izvajalca univerzalne poštne storitve, prepoved subvencioniranja in na vodenje računovodstva izvajalcev univerzalne poštne storitve ter izvajanja vseh posamičnih aktov, ki jih izdaja Agencija v okviru svojih pristojnosti, vse v zvezi z domnevno kršitvijo tretjega odstavka 37. člena ZPSto-2, ki določa, da mora izvajalec univerzalne storitve pred uveljavitvijo splošnih pogojev in cen univerzalne poštne storitve zanje pridobiti soglasje Agencije.

3.Po opravljenem postopku nadzora je ugotovila, da je tožeča stranka uvedla nove proizvode in nove cene ter skrčila univerzalne poštne storitve tako, da od 1. 1. 2021 ne omogoča več pošiljanja blaga v pošiljkah, enakih masnih stopenj in po enakih cenah, kot je to omogočala pred tem datumom, za navedene spremembe pa ni pridobila predhodnega soglasja tožene stranke. Posledično je tožena stranka dne 9. 6. 2021 izdala odločbo št. 0611-7/2021/19, s katero je tožeči stranki naložila ukrepe za odpravo kršitve. Tožeča stranka je zoper odločbo sprožila upravni spor. Upravno sodišče je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. S sodbo opr. št. II U 192/2021-15 z dne 6. 10. 2021 je Upravno sodišče ugotovilo, da je bila tožeči stranki kršena pravica do enakega varstva pravic, ker ni bila izvedena ustna obravnava ter da odločba ni bila ustrezno obrazložena.

4.Na podlagi sodbe je Agencija ponovila postopek nadzora, ter ponovno ugotovila, da zavezanec ne pošilja blaga v mednarodnem prometu v pisemskih poštnih tokovih, da je skrčil nabor univerzalne storitve, saj od 1. 1. 2021 ne omogoča pošiljanja blaga v pošiljkah enakih masnih stopenj in po enakih cenah, kot je to omogočal pred tem, to pa predstavlja nezakonito krčenje univerzalne poštne storitve in zahteve po stroškovni naravnanosti cen univerzalne poštne storitve iz 2. alineje prvega odstavka 35. člena ZPSto-2. Z obvestilom z dne 8. 11. 2021 je o tem seznanila tožečo stranko in hkrati razpisala ustno obravnavo. Na prošnjo tožeče stranke so ustno obravnavo izvedli dne 1. 12. 2021 ob 14. uri, preko video konferenčne obravnave, o katerem so sestavili zapisnik. Tožeča stranka je na ustni obravnavi izrazila mnenje, da se mora postopek nadzora ustaviti, ker je Agencija izdala novo soglasje, s katerim je potrdila nove cenike in splošne pogoje.

5.V ponovljenem postopku tožena stranka poudarja, da morebitna naknadna soglasja k spremembam cen in splošnim pogojem ne vplivajo na predmetni postopek nadzora, saj je v novih odločbah o soglasju k cenam št. 3831-12/2021 in 3831-15/2021 ter splošnim pogojem izvajanja univerzalne storitve št. 3831-13/2021, odločanje v postopkih omejila le na predlagane spremembe in ne na splošen obseg storitev, kar je tudi jasno navedla. Izrecno poudarja, da je tožeča stranka uvedla vsebinsko drugačne produkte in cene, za katere Agencija ni izdala soglasja z odločbama št. 3831-6/2020/5 z dne 10. 6. 2020 in št. 3831-9/2020/9 z dne 9. 7. 2020 na podlagi 37. člena ZPSto-2.

6.V obrazložitvi izpodbijane upravne odločbe tožena stranka poudarja, da se je predmetni inšpekcijski postopek nanašal na pravilnost implementacije izdanih odločb o soglasju v zvezi s 3., 5. in 37. členom ZPSto-2, in sicer glede ugotovitev Agencije, da tožeča stranka kot zavezanec ni v skladu s tretjim odstavkom 37. člena ZPSto-2 pridobila soglasja Agencije za uveljavitev novih produktov, ki se sicer v imenu ne razlikujejo od produktov pred uveljavitvijo novih splošnih pogojev (torej od produktov na dan 31. 12. 2020), a gre vsebinsko za drugačne produkte od tistih h katerim je Agencija izdala soglasje z odločbama št. 3831-6/2020/5 z dne 10. 6. 2020 in št. 3831-9/2020/9 z dne 9. 7. 2020. Značilnosti produktov: standardno pismo, navadno pismo, priporočeno pismo, vrednostno pismo in tiskovina so namreč od 1. 1. 2021 drugačne. V navedenih produktih ni dovoljeno pošiljati blaga in cene teh produktov so spremenjene brez predhodno izdanega soglasja Agencije. Prav tako tožena stranka ni prejela soglasja za to, da se od 1. 1. 2021 dalje blago, ki se je do takrat prenašalo v raznih masnih stopnjah do 2 kg, zdaj prenaša znotraj univerzalne poštne storitve le v enotni najnižji masni stopnji do 2 kg po eni ceni. Izdano soglasje Agencije k novi segmentaciji pošiljk na pisemske in blagovne ni z ničemer razveljavilo ali odpravilo zahtev iz 37. člena ZPSto-2, ki se nanašajo na cene in pogoje univerzalne poštne storitve.

7.Tožena stranka poudarja, da v tem nadzornem postopku ne posega v izdajo soglasja k splošnim pogojem, kot tudi ne v splošne pogoje izvajanja univerzalne storitve, ampak nalaga ukrepe za njihovo pravilno implementacijo, tako da bo skladna z zahtevami ZPSto-2 in Akti svetovne poštne zveze, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Kršitev je v tem, da tožeča stranka ni pravilno implementirala spremenjenih aktov glede prenosa blaga v nižjih masnih stopnjah do 2 kg in glede prenosa blaga v mednarodni pisemski izmenjavi, kot to med drugim nalaga 17. člen Konvencije svetovne poštne zveze, k spoštovanju katere je tožeča stranka zavezana kot izvajalka univerzalne poštne storitve. Tudi Ministrstvo je jasno izpostavilo, da je iz vidika 3. točke 17. člena Konvencije potrebno zagotoviti, da so paketi do 2 kg v mednarodnem poštnem prometu obravnavani v pisemski izmenjavi.

8.Tožena stranka izpostavlja, da je pomembna vsebina, to je blago v pošiljkah do 2 kg, in ne samo poimenovanje proizvoda s strani poštnega operaterja npr. pismo ali paket. Poudarja, da sam 4. člen splošnih pogojev ni v nasprotju z določbo Svetovne splošne konvencije, temveč je napačna izvedba segmentacije pošiljk, saj mora zavezanec v mednarodnem poštnem prometu zagotoviti sprejem, predelavo oziroma usmerjanje, prevoz in dostavo pošiljk z blagom tudi znotraj pisemskih poštnih tokov. Pri tem samo poimenovanje storitev ni bistveno.

9.Tožena stranka poudarja, da je pristojna za izvajanje nadzora in za določanje masnih stopenj, tožeča stranka pa jo je seznanila zgolj z nameravano ločitvijo poštnih pošiljk na pisemske in blagovne, ne pa z ukinitvijo masnih stopenj, kar je nato storila brez soglasja tožene stranke. Posamezne masne stopnje niti niso materija, ki jo urejajo splošni pogoji izvajanja univerzalne splošne storitve, saj so v njih določene le najvišje, ne pa tudi vmesne masne stopnje. Vmesne stopnje so določene le v ceniku zavezanca. Neumestno je navajanje tožeče stranke, da bi jo Agencija morala obvestiti o zahtevi, da mora spremeniti tudi cenike, saj to ni odgovornost Agencije, ampak tožeče stranke. Tožeča stranka cenikov, ki vsebuje masne stopnje navedenih pošiljk ni predložila v soglasje, tako je implementirala splošne pogoje v nasprotju z izdanimi soglasji Agencije.

10.V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja še, da je 2. točko izreka sprejela v skladu s petim odstavkom 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), 3. točko pa v skladu s prvim odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Navedbe tožeče stranke v tem upravnem sporu

11.Tožeča stranka se tudi s ponovno odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato po odvetniku vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je v izpodbijani odločbi prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, da je izrečen ukrep iz 1. točke izreka nezakonit, ker kršitev ne obstaja in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

12.Po navedbah tožeče stranke je bistvena kršitev pravil postopka podana že zato, ker Agencija ni izdala odločbe v predpisanih 8 dneh po odpravljenem nadzoru (kot določa drugi odstavek 65. člena ZPSto-2), torej v 8 dneh po vročitvi zapisnika videokonferenčne glavne obravnave, ampak jo je izdala šele 18. 2. 2022, torej tri mesece kasneje. Navaja, da je kršitev zakonskega časovnega okvirja za izdajo odločbe imela vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe, zato gre za bistveno kršitev pravil postopka po ZPSto-2.

13.Tožeča stranka meni, da tožena stranka nima materialne pravne podlage v veljavnih zavezujočih aktih in da ukrep iz 1. točke izpodbijane odločbe predstavlja nedopusten poseg v že izdane pravnomočne akte Agencije, ki so to ravnanje, za katerega sedaj tožena stranka trdi, da je kršitev, že potrdili kot zakonito, saj je Agencija dala soglasje k splošnim pogojem, ki jih je tožeča stranka izdala v mesecu decembru in so začeli veljati s prvim dnem leta 2021. Takrat je Agencija izvedla tudi postopek nadzora. Napačna je utemeljitev tožene stranke, da naj bi bili novi splošni pogoji v neskladju z odločbo o splošnih pogojih ter da bi zaradi spremenjenih novih splošnih pogojev tožeča stranka morala spremeniti pogoje in cenik univerzalne storitve ter cenik mednarodnih storitev skladno z določbami 3., 5. in 37. člena ZPSto-2. Tožena stranka namreč s tem neutemeljeno posega v lastne izdane dokončne in pravnomočne odločbe.

14.Tožeča stranka poudarja, da se z novimi splošnimi pogoji nabor univerzalnih poštnih storitev ni spremenil, temveč se je ustrezno ločila zgolj opredelitev vseh poštnih pošiljk. V veljavi so tako ostale vse storitve, ki so veljale pred uveljavitvijo novih splošnih pogojev. Z vidika pravne varnosti je povsem nesprejemljivo, da tožena stranka znotraj postopka nadzora skuša poseči v pravnomočno odločitev izdano v postopku po 37. členu ZPSto-2, saj je najprej potrdila opredelitev posameznih storitev, naknadno pa temu nasprotuje. Tožena stranka nejasno in nedoločno zatrjuje, da naj bi bila implementacija v nasprotju z drugimi njenimi obveznostmi, ki jih ima kot izvajalec univerzalne poštne storitve.

15.Po mnenju tožeče stranke je napačno in nevzdržno navajanje tožene stranke, da z namenom sorazmerne regulative in nadzorne intervencije upošteva in presoja zgolj določene vidike skladnosti aktov, h katerim je podajala soglasje z določbami, ugotavljati bi morala skladnost z vsemi določbami ZPSto-2.

16.Tožeča stranka v vlogi poudarja, da krčenje nabora storitev niti ni nezakonito, saj niti ZPSto-2 niti katerikoli drug predpis ne opredeljuje zahteve, da morajo biti v okviru univerzalne storitve zagotovljene storitve prenosa blaga v posameznih masnih stopnjah manjših od 2 kg. Opredelitev storitev, ki sodijo v univerzalno storitev je določena v 3. členu ZPSto-2, ki ne določa takšnih masnih stopenj. Utemeljitev za drugačen zaključek pa v izpodbijani odločbi ni podana. Tožena stranka bi že ob potrditvi novih splošnih pogojev morala zahtevati navedbo blagovnih pisemskih pošiljk med pisnimi pošiljkami, če bi ocenjevala, da gre za storitev, ki predstavlja univerzalno poštno storitev. Prav tako bi tudi že takrat morala tožečo stranko opozoriti, da mora za zakonito in pravilno uveljavitev novih splošnih pogojev storiti še druge aktivnosti, kot je: popravek cenikov in pogojev za izvajanje univerzalne poštne storitve. To bi morala zaznati že ob izdaji odločbe o splošnih pogojih. Tožena stranka pa ob izdaji odločbe ni podala zahteve za spremembo cen in pogojev za izvajanje poštnih storitev, ampak je odločila, da so splošni pogoji v redu. Sorazmeren in zakonit ukrep bi bil, da bi tožena stranka tožečo stranko opozorila, da mora spremeniti cenik in pogoje za izvajanje univerzalne storitve. Postopek nadzora ne more služiti temu, da tožena stranka posega in spreminja svoje pravnomočne posamične akte. S takšnim ravnanjem zagreši kršitev materialnih predpisov. S tem dejansko ponovno odloča o isti stvari, čeprav je h konkretnim splošnim pogojem že podala soglasje. Niso utemeljene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka nove pisemske storitve uvaja, za njih pa ni prejela soglasja. Odločbe tožene stranke, in sicer odločba št. 3831-13/2021/10 z dne 21. 6. 2021 in odločba št. 383-12/2021/12 z dne 18. 6. 2021 potrjujeta nadziranja tožeče stranke, saj je tožena stranka potrdila cene storitev, ki se nanašajo na čezmejni promet in pa cene že obstoječih storitev, torej pisemskih pošiljk, ki vsebujejo korespondenco, dokumente in ostalo pisno dokumentacijo. Tožena stranka je te cene potrdila na osnovi enakih podatkov, ki so bili posredovani v izdajo odločbe o cenah univerzalne storitve.

17.Po navedbah tožeče stranke tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno tolmači 17. člen Svetovne poštne konvencije, saj ta ne predpisuje kaj se mora izvajati znotraj pisemskih poštnih tokov. Prav tako pa ta določba nikjer izrecno ne zahteva dodatne opredelitve manjših masnih stopenj do 2 kg. Pri tem tožeča stranka pojasnjuje, da blagovnih pisem v tujino ne pošilja po določilih Svetovne poštne konvencije, ampak preko multilateralnih pogodb, ki jih ima sklenjene v okviru združenja poštnih operaterjev IPC. V tem okviru odpravi 84,64 % vseh blagovnih pisem, v tem obsegu je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo

18.V odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je med postopkom ugotovila, da je tožeča stranka skrčila nabor univerzalne poštne storitve za prenos blaga, saj od 1. 1. 2021 dalje ni več ponujala pošiljanja blaga v enakih masnih stopnjah in po enakih cenah, kot je bilo to mogoče pred tem datumom. Agencija ni dala soglasja k ukinitvi pošiljanja blaga v nižjih masnih stopnjah do 2 kg in tudi ne soglasja k spremembam cen pošiljanja blaga v nižjih masnih stopnjah do 2 kg. Tožeča stranka je z dnem 1. 1. 2021 uveljavila nove produkte, ki so le po imenu enaki produktom, ki jih je ponujala že pred uveljavitvijo novih splošnih pogojev, vsebinsko pa so popolnoma drugačni od produktov, katerim je tožena stranka že izdala soglasje z odločbama št. 3831-6/2020/5 z dne 10. 6. 2020 in št. 3831-9/2020/9 z dne 9. 7. 2022. Tožeča stranka je ukinila posamezne masne stopnje blagovnih pošiljk, ki jih je pred spremembo zagotavljala v okviru univerzalne storitve. Prej je npr. ponujala masne stopnje do 20 g, do 50 g, do 100 g in podobno. Nato pa je vse blago preselila le na pakete s prvo masno stopnjo do 2 kg, s čimer je dejansko ukinila možnost pošiljanja blaga v nižjih masnih stopnjah znotraj univerzalne storitve. K taki spremembi univerzalne poštne storitve Agencija ni podala soglasja. Prav tako je s 1. 1. 2021 uveljavila cene, h katerim ni pridobila soglasja. Za soglasje k spremembi cenikov tožeča stranka niti ni zaprosila.

19.Tožena stranka poudarja, da nikoli ni podala soglasja, da se lahko blago prenaša le v enotni masni stopnji do 2 kg, soglasje je podala zgolj k segmentaciji pošiljk na pisemske in blagovne, kot je to navedla v 4. členu novih splošnih pogojev, masne stopnje in obseg univerzalne poštne storitve za pošiljanje blaga pa se ne bi smele spremeniti, saj za to ni bilo izdano soglasje. Tožeča stranka bi v okviru univerzalne poštne storitve morala obdržati masne stopnje in cene za pošiljanje blaga veljavne na dan 31. 12. 2020. Novi splošni pogoji z veljavnostjo od 1. 1. 2021 so implementirani v nasprotju z izdanim soglasjem iz odločb 3831-6/2020/5 z dne 10. 6. 2022 in št. 3831-9/2020/9 z dne 9. 7. 2020 ter v zvezi s 3. in 5. členom ZPSto-2. Samo poimenovanje storitev ni bistveno, bistvena je dejanska vsebina/izvedba.

20.Tožena stranka tudi z izdanima soglasjema v juniju 2021 ni potrdila sprememb cen blagovnih pošiljk, ki so predmet tega postopka nadzora. Na podlagi 37. člena ZPSto-2 je tožeča stranka dolžna za vsako spremembo univerzalne storitve pridobiti predhodno soglasje. Pri tem je nesporno, da so storitve v ceniku tožeče stranke oblikovane po posameznih masnih stopnjah. Tožeča stranka pa jih je ukinila brez predhodnega soglasja.

21.Pri tem se tožeča stranka ne more sklicevati na multilateralne pogodbe, saj jo zavezujejo določila Svetovne poštne konvencije in veljavna zakonodaja, torej predhodno izdano soglasje. Tožeča stranka je edini izvajalec storitve iz nabora univerzalne poštne pošte storitve, ki jo v skladu s 5. členom ZPSto-2, zagotavlja v javnem interesu vseh uporabnikov poštnih storitev, zato je še posebej pomembno in v javnem interesu, da se ohrani možnost izbire med različnimi masnimi stopnjami do 2 kg.

O izvedbi glavne obravnave

22.V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj dejansko stanje, ki je podlaga za sprejem odločitve sodišča ni bilo sporno in ga torej ni bilo potrebno dopolnjevati (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Predmet presoje v predmetni zadevi je pravni okvir ureditve poslovanja (izvajanja univerzalne poštne storitve) tožeče stranke, torej izključno pravna vprašanja oz. razlaga določil. V takem primeru prvi odstavek 59. člena ZUS-1 daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko o zadevi odloči tudi brez glavne obravnave. Hkrati koncentracija postopka na pravna vprašanja predstavlja tudi dopustno izjemo od izvedbe glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

Sodna presoja

23.Tožba ni utemeljena.

24.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožeča stranka v okviru univerzalne poštne storitve zavezana nuditi pošiljanje blaga v pisemskih poštnih tokovih v posameznih kategorijah masnih stopenj nižjih od 2 kg in ali je tožeča stranka brez ustreznega soglasja skrčila nabor storitev v okviru izvajanja univerzalne poštne storitve in spremenila cene/cenik storitev izvajanja univerzalne poštne storitve. Sporno je še, ali je tožeča stranka nepravilno implementirala izdana soglasja tožene stranke št. 3831-6/2020/5 z dne 10. 6. 2020, št. 3831-9/2020/9 z dne 9. 7. 2020 in št. 3831-23/2020 z dne 17. 12. 2020 ter ali je to ustrezno obrazloženo v izpodbijani odločbi. Stranki se ne strinjata še o okoliščini, ali je tožena stranka kršila rok 8 dni za izdajo izpodbijane odločbe kar je vplivalo na njeno zakonitost ter povzročilo absolutno bistveno kršitev postopka, kakor tudi razlaga 17. člena Svetovne poštne konvencije in zakonitost določenega ukrepa ter ali lahko tožeča stranka na podlagi bi/multilateralnih pogodb izvaja storitve, ki niso skladne z določili ZPSto-2 in Svetovne poštne konvencije.

25.Ni pa sporno, da je tožeča stranka dejansko prenehala z nudenjem storitve prenosa blaga v kategorijah masnih stopenj manjših od 2 kg (posamezne manjše masne stopnje je združila v eno kategorijo - do 2 kg), kajti sama navaja, da je to jasno predstavila v "novih splošnih pogojih" in v spremenjenem ceniku cen, h kateremu je tožena stranka podala soglasje junija 2021. Prav tako ni sporno, da tožeča stranka ne omogoča pošiljanja blaga v pisemskih poštnih tokovih, saj je mnenja, da takšna obveznost ne obstaja, sporno pa je ali je bilo to razvidno že iz 4. člena predlaganih novih splošnih pogojev.

26.V obravnavani zadevi sodišče presoja izpodbijani upravni akt, ki je bil izdan v ponovljenem postopku, po uradni dolžnosti začetega nadzornega postopka s strani tožene stranke. Izpodbijani upravni akt se nanaša na obdobje od začetka veljavnosti "novih splošnih pogojev" tožeče stranke, to je od dne 1. 1. 2021 naprej. Prvo odločbo o inšpekcijskem nadzoru je tožena stranka izdala dne 9. 6. 2021 pod št. 0611-7/2021/19, odločbo je Upravno sodišče RS odpravilo iz razloga procesnih kršitev. Z novo upravno odločbo št. 0611-7/2021/32 z dne 18. 2. 2022, izpodbijano v tem upravnem sporu, je tožena stranka ugotovila enako kršitev in tožeči stranki naložila njeno odpravo. V obdobju med izdajo obeh upravnih odločb pa je tožena stranka izdala nova soglasja k spremembi cen in splošnih pogojev tožeče stranke.

27.Upravno sodišče je pri odločanju v predmetni zadevi zavezano upoštevati dejansko stanje, dokaze in uporabiti materialno pravo, kot je veljalo ob izdaji prve odločbe, saj načeli zakonitosti in enakosti pred zakonom zahtevata, da se v ponovljenem ali obnovljenem postopku uporabi materialni predpis, ki je veljal v času prvega odločanja. Tudi upravnosodna presoja procesne in materialne zakonitosti odločbe poteka po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin. Sodišče zato ni upoštevalo odločb izdanih po datumu izdaje prve odločbe (9. 6. 2021), torej odločbe, ki je bila odpravljena in ki jo je nadomestila izpodbijana odločba (izdana v ponovljenem postopku) v tem upravnem sporu.

28.Tožena stranka je na podlagi prvega odstavka 64. člena ZPSto-2 začela postopek kontrole izvajanja in kakovosti univerzalne poštne storitve, ki jo izvaja tožeča stranka. V izpodbijani odločbi je ugotovila, da je tožena stranka nepravilno implementirala izdano soglasje vsebovano v odločbi št. 3831-6/2020/5 z dne 10. 6. 2020 in št. 3831-9/2020/9 z dne 9. 7. 2020. Nepravilnost implementacije je po mnenju sodišča, zadostno obrazložila in sicer, da je tožeča stranka združila prej določene masne stopnje (100 g, 250 g ...) z različnimi cenami v eno masno stopnjo do 2 kg z eno ceno ter da je ob tej združitvi še izključila možnost pošiljanja blaga znotraj pisemskih poštnih tokov (kot to predpisuje 17. člen Svetovne poštne konvencije), kar ni bilo jasno razvidno iz predloga novih splošnih pogojev (h katerim je tožeča stranka izdala soglasje št. 3831-23/2020/7 z dne 17. 12. 2020). Iz predloga novih splošnih pogojev je bilo razvidno zgolj, da bo tožeča stranka uvedla segmentacijo na pisemske in blagovne pošiljke. Tožena stranka navaja, da so se z združitvijo masnih stopenj in oženjem nabora storitev dejansko spremenile cene za potrošnike oz. uporabnike storitev tožeče stranke (ker za pošiljko ne glede na njeno težo zdaj plačajo ceno za pošiljko do 2 kg) in da bi morala predložiti v soglasje tudi cenik, česar pa ni storila. Na potrebo po predložitvi spremenjenega cenika tožena stranka tožeče stranke ni pozvala, ker iz predloženih spremenjenih splošnih pogojev ni bilo razvidno, da bo združila vse masne stopnje v eno masno stopnjo do 2 kg, z eno ceno in ker to ni njena obveznost, in sodišče se s tem strinja.

29.Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka dne 28. 10. 2020 tožeči stranki predložila v soglasje spremenjene "Splošne pogoje univerzalne poštne storitve" h katerim je tožena stranka podala soglasje z odločbo št. 3831-23/2020/7 z dne 17. 12. 2020, novi splošni pogoji so tako začeli veljati dne 1. 1. 2021. Iz njih izhaja, da 4. člen ločuje poštne pošiljke na pisemske pošiljke v notranjem in mednarodnem prometu in na blagovne pošiljke (paket) v notranjem in mednarodnem prometu. Velikost in največjo dovoljeno maso določajo: tretji odstavek 6. člena za standardno pismo, drugi odstavek 10. člena za dopisnico in prvi odstavek 12. člena za paket. Same masne stopnje pošiljk torej iz splošnih pogojev niso razvidne, ti vsebujejo le največjo dovoljeno težo za posamezno obliko pošiljke. Sodišče se strinja s toženo stranka, da namen združitve nižjih masnih stopenj (50 g, 100 g ...) v eno masno stopnjo do 2 kg iz spremenjenega 4. člena splošnih pogojev ni razviden.

30.Prav tako ta namen ni razviden iz "Predloga za izdajo soglasja za spremembo in dopolnitev Splošnih pogojev univerzalne poštne storitve" iz oktobra 2020. Iz njega izhaja, da je tožeča stranka v 4. členu ločila poštne pošiljke na: - Pisemske (navadno pismo, standardno pismo ...) v notranjem in mednarodnem prometu in - Blagovne pošiljke (paket, vrednostno pismo ...) v notranjem in mednarodnem prometu.

31.Iz dopisa "Predlog za izdajo soglasja za spremembe in dopolnitev Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve" tožeče stranke z dne 27. 10. 2020 izhaja, da je toženi stranki predlagala, da na podlagi določil 37. člena ZPSto-2 izda soglasje (samo) k spremembam in dopolnitvam Splošnih pogojev, ki bodo začeli veljati 1. 1. 2021. Iz Priloge, v kateri so označene predlagane spremembe, izhaja, da se je vsebina 4. člena predlaganih novih Splošnih pogojev v celoti spremenila, medtem ko iz opomb izhaja, da je tožena stranka ločila poštne pošiljke na pismene in blagovne, ker tako zahteva Konvencija glede prometa v mednarodnem okolju, da ne bo zmede, pa je to ločitev uvedla tudi za notranji promet. Člen, ki določa cene univerzalne storitve se s predlogom vsebinsko ni spremenil, spremenila se je zgolj številka tega člena. Iz upravnega spisa torej izhaja, da je tožeča stranka dala v predlog za izdajo soglasja samo spremenjene splošne pogoje, ne pa tudi cenika. Iz predloga novih splošnih pogojev pa ni razvidno, da se bodo spremenile tudi cene storitev oz. obseg izvajanja univerzalne poštne storitve - torej, da bo možno pošiljati poštne pošiljke zgolj v enotni masni stopnji 2 kg, čeprav npr. pošiljka tehta samo 300 g. Sodišče tako ne more pritrditi navedbam tožeče stranke, da je bilo iz predloga novih Splošnih pogojev jasno razvidno, da bo združila masne stopnje v enotno masno stopnjo: "do 2 kg". Ker namena ni mogoče razbrati iz predloga novih splošnih pogojev, je tožena stranka v pozivih tožeči stranki glede sprememb 4. člena izpostavlja zgolj nepravilno razporeditev pošiljk z denarjem, kar je tožeča stranka v kasnejših osnutkih predloga popravila v skladu z navodili. V kolikor je tožeča stranka nameravala združiti več masnih stopenj v eno, bi morala to jasno izraziti v predlogu. Logična posledica spremembe/združitve kategorij (masnih stopenj 50 g, 100 g ...) je, da se spremenijo tudi cene oz. razpon cen, ki jih imajo uporabniki na izbiro/razpolago, tako da bi tožeča stranka morala v soglasje predložiti tudi spremenjen cenik. Z vidika uporabnika gre namreč za nedovoljeno zavajanje, v kolikor so v ceniku zapisane možnosti in cene za pošiljanje pošiljke npr. 100 g, 250 g, 500 g, dejansko pa se nato vse te pošiljke kategorizira kot pošiljka do 2 kg po višji ceni in uporabnik izbire, kot jo predstavlja cenik, sploh nima.

32.Iz zakonskih določb tretjega odstavka 37. člena ZPSto-2 izhaja, da mora tožeča stranka pridobiti soglasje tožene stranke pred uveljavitvijo splošnih pogojev in cen univerzalne poštne storitve. Druga točka petega odstavka 37. člena določa, da Agencija (tožena stranka) soglasja ne izda, če so predlagani splošni pogoji in cene v nasprotju z načelom preglednosti, diskriminacije in zagotavljanja konkurence. Prvi odstavek 35. člena ZPSto-2 določa, da morajo biti cene univerzalne poštne storitve stroškovno naravnane, tarife pa morajo biti pregledne in nediskriminatorne. Iz sodne prakse izhaja, da mora predlagatelji ob predlogu povišanja cene, spremembo tudi stroškovno utemeljiti, česar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni storila.

33.Navajanja tožeče stranke, da bi jo tožena stranka morala opozoriti oz. pozvati da predloži tudi spremembe cenika v soglasje, ne temeljijo na veljavni pravni podlagi, saj ni dolžnost tožene stranke, da ugotavlja in poziva tožečo stranko k predložitvi sprememb v soglasje, ampak, kot izhaja iz veljavne zakonodaje v času izdaje odločbe prve stopnje (tretjega odstavka 37. člena ZPSto-2), je dolžnost tožeče stranke, da kakršnokoli spremembo splošnih pogojev in cenika predloži toženi stranki v predhodno soglasje.

34.Sodišče pri tem poudarja, da ne namerava posegati v pristojnost tožene stranke in ugotavljati ali tožeča stranka lahko nudi storitve univerzalne poštne storitve v eni enotni masni stopnji do 2 kg. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožeča stranka združila več masnih stopenj v eno masno stopnjo do 2 kg. To priznava sama. Sporno pa je, ali je to storila ustrezno oz. ali je to spremembo predložila toženi stranki v soglasje, kot predpisuje 37. člen ZPSto-2 oz. ali je izdana soglasja ustrezno implementirala. Po navedbah tožeče stranke je združitev masnih stopenj v eno razvidna iz v oktobru 2020 predlaganih novih splošnih pogojev, vendar se sodišče s tem ne strinja (kot že obrazloženo), saj je razvidna zgolj ločitev poštnih pošiljk na pisemske in blagovne, tožeča stranka pa tudi v opombah pri predlaganih spremembah ni omenila, da bo ob tej ločitvi še združila več masnih stopenj v eno, kar ima neposredno posledico na cene storitev, saj iz več cen različnih masnih stopenj ostane zgolj ena - najvišja. Že to pa bi morala tožeča stranka stroškovno utemeljiti, torej zakaj se je zdaj cena pošiljke npr. 100 g povišala oz. je "prevzela" ceno pošiljke 2 kg. Dolžnost predložitve spremembe dejanskih cen je na tožeči stranki, zato je dolžna predložiti spremenjen cenik v predhodno soglasje, česar pa ni storila in je s tem kršila določila 37. člena ZPSto-2. Tožena stranka namreč odloča le o predlaganih spremembah, to je ali so predlagane spremembe skladne z vsemi veljavnimi predpisi v RS, ki se nanašajo na izvajanje univerzalne poštne storitve.

35.Iz soglasij na katere se sklicuje tožeča stranka:

-št. 3831-6/2020/5 z dne 10. 6. 2020 soglasje k spremembam cen univerzalne poštne storitve v notranjem prometu;

-št. 3831-/2020/9 z dne 9. 7. 2020 soglasje k spremembam cen univerzalne poštne storitve v mednarodnem prometu in

-št. 3831-23/2020 z dne 17. 12. 2020 delno soglasje k spremembam in dopolnitvam Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve;

35.izdanih do izdane odločbe 0611-7/2021/19 z dne 9. 6. 2021 ne izhaja soglasje k združitvi masnih stopenj poštnih pošiljk univerzalne poštne storitve in posledično k enotni ceni za poštne pošiljke ne glede na maso (v kategoriji do 2kg), ampak prav nasprotno. Odločba št. 3831-6/2020/5 z dne 10. 6. 2020 je dala soglasje k spremembam cen univerzalne poštne storitve v notranjem prometu za različne vrste pisem v masnih stopnjah 20g, 50g, 50g - 100g, 100g - 250g, 250g - 500g, 500g - 1000g, 1000g - 2000g. Odločba št. 3831-/2020/9 z dne 9. 7. 2020 je dala soglasje k spremembam cen univerzalne poštne storitve v mednarodnem prometu v enakih masnih stopnjah. Iz tega izhaja, da je tožeča stranka povišala cene raznih masnih stopenj in za zvišanje pridobila zahtevano soglasje tožene stranke. Ta je pravilno sklepala, da bo tožeča stranka še naprej poslovala z različnimi masnimi stopnjami v okviru univerzalne poštne storitve in da bo morebitne spremembe, kot je združitev več masnih stopenj v eno masno stopnjo z eno ceno, ponovno predložila v soglasje, pred uvedbo spremembe, kot je to delala doslej.

36.V svojih vlogah tožeča stranka izpostavlja, da izpodbijana odločba ni več "aktualna" in določen ukrep ni zakonit, saj naj bi tožena stranka junija 2021 podala soglasje k spremenjenemu ceniku in kršitev naj ne bi več obstajala.

37.Kljub omejenemu časovnem okviru, v katerem sodišče odloča v obravnavani zadevi, in v katerem je vezano odločati po takrat veljavnem pravnem in dejanskem stanju, se sodišče opredeljuje tudi do odločb, na katere se sklicuje tožeča stranka in so bile izdane po datumu prvič izdane upravne odločbe v tej zadevi. To sta odločbi: 1.) št. 3831-13/2021/10 z dne 21. 6. 2021, iz katere izhaja soglasje tožene stranke k spremembam in dopolnitvam Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve s strani tožeče stranke in 2.) št. 3831-12/2021/12 z dne 21. 6. 2021 o soglasju k spremembi cen univerzalne poštne storitve v notranjem prometu. Prva odločba dopušča spremembe splošnih pogojev tožeče stranke v okviru prve alineje prvega odstavka 4. člena, to je vsebina s katero je tožeča stranka opredelila pošiljke, za katere je zagotovljen prednostni prenos iz 33., 55. in 58. člena splošnih pogojev (ki pa vsebinsko niso relevantni za obravnavani primer). Druga odločba dopušča spremembo cen raznim pisem v masnih stopnjah do 50 g, nad 50 g do 100 g, nad 100 g do 250 g, nad 250 g do 500 g, nad 500 g do 1.000 g, nad 1.000 g do 2000 g. Tudi iz teh odločb po presoji sodišča torej ne izhaja soglasje k enotni oz. eni masni stopnji do 2000 g in k eni ceni zanjo, ter k temu, da tožeča stranka ni obvezana pošiljati blaga v pisemskih poštnih tokovih. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tudi ob izdaji "nove" odločbe izpodbijane v tem upravnem sporu tožeča stranka ni imela ustreznega soglasja za združitev masnih stopenj in za spremembo cen v eno ceno. Temu ustrezno je tožena stranka pravilno ukrepala na podlagi 64. in 65. člena ZPSto-2, ki določata, da pooblaščene osebe Agencije (tožene stranke) nadzirajo izvajanje določb ZPSto-2, ki se nanašajo na izvajanje in kakovost univerzalne poštne storitve, splošne pogoje in oblikovanje cen univerzalne poštne storitve, v primeru ugotovljenih kršitev pa imajo pravico in dolžnost odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti v roku, ki ga določi pooblaščena oseba.

38.Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka napačno tolmačila določbo 17. člena Svetovne poštne konvencije, saj ta ne zahteva, da se morajo paketi do mase 2 kg kot del univerzalne poštne storitve prenosa blaga izvajati znotraj pisemskih poštnih tokov in ne določa manjših masnih stopenj od mase 2 kg. Tožena stranka v tem okviru navaja, da je tožeča stranka dolžna uporabnikom zagotavljati nižje masne stopnje in pripadajoče cene, ker je tako sama določila v svojih notranjih aktih, sprememb pa ni predlagala v soglasje pristojni agenciji, kot to zahteva ZPSto-2, glede prenosa blaga v pisemskih poštnih tokovih pa, da ta obveznost izhaja iz 17. člena Svetovne poštne konvencije.

39.Svetovna poštna konvencija določa pravila, ki se uporabljajo za mednarodne poštne storitve, 17. člen konvencije se nanaša na pisemske poštne pošiljke in določa osnovne storitve, ki jih morajo zagotoviti države članice: zagotavljanje sprejema, predelave, prevoza in dostave pisemskih poštnih pošiljk in sicer takšnih, ki vsebujejo samo dokumente in takšnih, ki vsebujejo blago. Svetovna poštna konvencija torej določa obveznost, da med pisemske poštne pošiljke spadajo tudi takšne, ki vsebujejo blago, označi jih kot "prednostni in navadni mali paketi do 2 kg".

40.V novih splošnih pogojih pod naslovom: "II. Vrste poštnih pošiljk v okviru univerzalne storitve" 4. člen, ki je naslovljen "vrste poštnih pošiljk in izbira poštne pošiljke" določa, da se poštne pošiljke ločijo na: - pisemske pošiljke in - blagovne pošiljke. Med blagovne pošiljke spada tudi "navadni paket". Ta izraz Svetovna poštna konvencija (3.1 točka, tretjega odstavka 17. člena), uporablja za označitev pisemskih poštnih pošiljk, ki vsebujejo blago. Iz predloga novega 4. člena novih splošnih pogojev in iz opomb v osnutkih/predlogih ni mogoče razbrati, da se "navadni paket" ne bo pošiljal po pisemskih poštnih tokovih, zato z izdanim soglasjem k novim splošnim pogojem št. 3831-23/2020 z dne 17. 12. 2020 tožena stranka po presoji sodišča ni dala soglasja, da se "navadni paket" ne pošilja v pisemskih poštnih tokovih. Tožeča stranka ni imela veljavne pravne podlage, da "navadnega paketa" ne bi pošiljala po pisemskih poštnih tokovih v mednarodnem prometu, zato je tožena stranka pravilno odločila in v drugi alineji prve točke izreka izpodbijane odločbe določila, da mora tožeča stranka pri izvajanju univerzalne poštne storitve v mednarodnem prometu zagotoviti sprejem, predelavo, usmerjanje, prevoz in dostavo poštnih pošiljk z blagom tudi znotraj pisemskih poštnih tokov. Tožena stranka je pravilno odločila in v izpodbijani odločbi zadostno obrazložila, da kljub temu, da je tožeča stranka segmentirala pošiljke na pisemske in blagovne, mora v skladu s 17. členom Svetovne poštne konvencije zagotavljati poštne pošiljke z blagom znotraj pisemskih poštnih tokov.

41.Tožeča stranka navaja, da večino blagovnih pisem ne pošilja po določbah Svetovne poštne konvencije, ampak na podlagi bilateralnih in multilateralnih pogodb, ki jih ima sklenjene v okviru združenja poštnih operaterjev (IPC), v tem oziru pa tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja.

42.Svetovno poštno konvencijo so podpisali pooblaščeni predstavniki vlad držav članic, sestavljena je bila dne 6. 10. 2016. Državni zbor RS je na seji dne 31. 1. 2019 sprejel Zakon o njeni ratifikaciji skupaj s sklepnim protokolom. Ratifikacija Državnega zbora RS pomeni, da je vsebina konvencije prenesena v pravni red Republike Slovenije, da ima naravo mednarodne pogodbe in da mora slovenska zakonodaja biti skladna z njeno vsebino. To pa še toliko bolj pomeni, da pogodbe, ki jih sklepajo pravne ali fizične osebe med seboj, tudi če so iz različnih držav članic, ne morejo spremeniti ali obiti vsebine ratificirane mednarodne pogodbe ali zakona države članice. Tožeča stranka tako ne more sklepati bi/multilateralnih pogodb in s tem obiti pravila, ki jih določa ZPSto-2 in ratificirana Svetovna poštna konvencija, zato dejanskega stanja v tem obsegu (količine oz. obsega delovanja tožeče stranke v skladu z bi/multilateralnimi pogodbami, ki jih je sklenila sama kot poštni operater) ni bilo potrebno ugotavljati, saj že navedbe tožeče stranke, da v mednarodnem prometu ne omogoča pošiljanja blaga v pisemskih poštnih tokovih, ker te obveznosti veljavna pravna ureditev ne predpisuje, zadoščajo za ugotovitev, da s tem ravnanjem krši določila 17. člena Svetovne poštne konvencije.

43.Četrti odstavek 17. člena Svetovne poštne konvencije določa, da se poštne pošiljke v skladu s pravilnikom razvrščajo po hitrosti predelave in po vsebini, lahko pa se tudi po formatu (5. odstavek), za katerega mejne vrednosti za velikost in maso določa pravilnik, ter da se za nekatere pisemske poštne pošiljke, izbirno in v skladu s pravilnikom uporabljajo mejne vrednosti mase, ki so višje od vrednosti v 2. odstavku (do 2 kg, do 7 kg in do 30 kg). Člen torej res ne določa obveznih nižjih masnih stopenj, jih pa tudi ne prepoveduje, izvajalec jih lahko ima določene, za njihovo spremembo/ukinitev pa potrebuje ustrezno soglasje pristojne agencije države članice, kot že obrazloženo.

44.Rok za izdajo izpodbijane odločbe določa drugi odstavek 65. člena ZPSto-2 in sicer, da mora pooblaščena oseba v roku 8 dni po opravljenem nadzoru izdati pisno odločbo. V obravnavanem primeru je pooblaščena oseba tožene stranke v okviru ponovnega odločanja o zadevi ponovno začela nadzorni postopek po prejemu sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 192/2021-15 z dne 6. 10. 2021. Iz upravnega spisa izhaja, da je v postopku nadzora dne 1. 12. 2021 opravila ustno obravnavo (Zapisnik o ustni obravnavi št. 0611-7/2021/29), ki je bilo zadnje ravnanje v postopku nadzora. Izpodbijana odločba je bila nato izdana dne 18. 2. 2022, torej po poteku 8 dnevnega roka. Vendar pa je iz obrazložitve upravne odločbe razvidno, da je tožena stranka čakala na izjasnitev, dokazila ali predloge ureditve obravnavane kršitve. Ker tega s strani tožeče stranke ni prejela, je izdala izpodbijano odločbo. Tudi iz zapisnika o ustni obravnavi izhaja, da je tožeča stranka predlagala, da se poskusi najti rešitev izven postopka nadzora. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka imela razumen razlog za podaljšanje predpisanega instrukcijskega roka in da to ni vplivalo na pravilnost vsebinske odločitve in zakonitost izvedenega postopka. Zakon namreč določa instrukcijski rok z namenom, da se o istovrstnih vlogah različnih strank odloča v enakem času, relativno kratek čas, ki ga določa rok, pa zagotavlja visoko stopnjo verjetnosti, da se dejansko stanje in materialnopravni predpis, ki ga mora organ uporabiti ne bosta spremenila. Zato zamuda instrukcijskega roka nima neposrednih zakonskih posledic in sankcij. V tem se instrukcijski rok razlikuje od prekluzivnega. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru podaljšanje roka ni povzročilo absolutne bistvene kršitve postopka ali nezakonitosti odločbe, navedbe tožeče stranke v tem oziru pa so neutemeljene.

45.Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka kršila določbe 17. člena Svetovne poštne konvencije, ko v okviru izvajanja univerzalne poštne storitve v mednarodnem prometu ni omogočala pošiljanja poštnih pošiljk z blagom ("navadni paket") po pisemskih poštnih tokovih, in tretji odstavek 37. člena ZPSto-2 s tem, ko ni pridobila soglasja za spremembo cen (ukinitev cen za nižje masne stopnje od 2 kg) in obsega izvajanja univerzalne poštne storitve (združitev masnih stopenj v eno masno stopnjo do 2 kg). Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni posegala v že izdane odločbe o soglasju, ampak je z zakonitimi ukrepi (na podlagi 64. in 65. člena ZPSto-2) iz prve točke izreka izpodbijane odločbe, zahtevala odpravo kršitev, ki jih je zaznala pri poslovanju tožeče stranke.

46.Glede na zgoraj obrazloženo, je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, spoštovana so bila pravila postopka, sodišče pa prav tako ni našlo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka

47.Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Pravilno odločba št. 3831-12/2021/12 z dne 21. 6. 2021.

2ESČP, Ramos Nunes de Carvalho e Sá proti Portugalski z dne 6. 11. 2018, 190. točka obrazložitve; VSRS sodba opr. št. X Ips 114/2020 z dne 17. 11. 2020.

3Kovač P., Kerševan E. (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, 1. knjiga Ljubljana 2020, str. 101 in sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 75/2015 z dne 14. 1. 2016.

4Iz sodbe Upravnega sodišča RS v sporu tožeče stranke opr. št. II U 379/2011 z dne 28. 9. 2013.

5Kot že obrazloženo, je v obravnavanem primeru je izpodbijana odločba odločba št. 0611-7/2021/32 z dne 18. 2. 2022, ki je bila izdana v ponovljenem postopku zaradi odprave odločbe 0611-7/2021/19 z dne 9. 6. 2021, vendar je sodišče vezano na dejansko stanje kot je bilo ob izdaji prvotne odločbe, torej odločbe št. 0611-7/2021/19 z dne 9. 6. 2021 in na materialno pravo, ki je veljalo ob njeni izdaji.

6Pri tem sodišče poudarja, da se tožeča stranka ne povsem jasno sklicuje na že izdane odločbe oz. v sklicevanju prihaja do napak v številkah in datumih, ter da odločb na katere se sklicuje ni predložila sodišču.

710. točka obrazložitve odločbe USRS opr. št. Up-304/01 z dne 20. 5. 2004.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o poštnih storitvah (2009) - ZPSto-2 - člen 37, 37/3

Pridruženi dokumenti*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.