Jedro

Ker je bil v postavljenem zahtevku za priznanje pravice do zdravljenja v tujini postavljen tudi zahtevek za plačilo teh stroškov, je mogoče oceniti vrednost predmeta oziroma denarne dajatve. Zato ne gre za neocenljivo vrednost predmeta, katerega vrednost znaša 3.500,00 EUR, temveč se vrednost predmeta za odmero stroškov postopka določi po višini dajatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka glede stroškov postopka spremeni tako, da se znesek 612,45 EUR nadomesti z zneskom 1.143,75 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 131,17 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2014 in št. ... z dne 4. 8. 2014 (I. točka izreka) in tožniku priznalo pravico do zdravljenja v tujini in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške zdravljenja v višini 13.992,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2014 dalje do plačila (II. točka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (III. točka). S IV. točko izreka pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 612,45 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka 15 dni za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper IV. točko izreka o odločitvi o stroških postopka je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče ni pravilno uporabilo določila Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) in sicer ni pravilno uporabilo določbe 25. člena, ker bi moralo uporabiti tretji odstavek citirane določbe, ki izrecno določa, da če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, se vrednost predmeta določi po višini dajatve. V predmetni zadevi je ob postavljenem zahtevku na priznanje pravice do zdravljenja v tujini že v tožbi postavljen zahtevek tudi na plačilo stroškov zdravljenja. Tako gre pri zahtevku tožnika za ocenjeno denarno dajatev, zaradi česar je potrebno uporabiti določilo tretjega odstavka 25. člena ZOdvT. Priglaša stroške postopka v višini 1.143,75 EUR in na podlagi zahtevka v takšni višini pritožbene stroške v višini 131,17 EUR.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da se glede na določbo 128. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker tožnik izpodbija zgolj IV. točko izreka, obravnava kot pritožbo zoper sklep. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 351. člena ter drugi odstavek 366. člena ZPP in meni, da je potrebno glede odločitve o priznanju stroškov postopka uporabiti pravilno materialno pravo. Pritrjuje pritožbi tožnika o nepravilni uporabi drugega odstavka 25. člena ZOdvT. Nadalje pa navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi v delu, v katerem je dosodilo povračilo stroškov po 154. členu ZPP, ker ni upoštevalo tudi uspeha v pravdi. Sodišče bi glede na to, da je tožnik uspel le v višini 88 % vtoževanega zneska, tožniku lahko dosodilo stroške le v takšni višini.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V 25. členu ZOdvT je določeno, da se v postopku v socialnih in upravnih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe ali drugega pravnega sredstva, s katerim se začne postopek, če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek). Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR (drugi odstavek). Posebej pa je določeno v tretjem odstavku citirane določbe, da če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, se vrednost predmeta določi po višini dajatve. V obravnavanem primeru je bil v postavljenem zahtevku za priznanje pravice do zdravljenja v tujini, tudi zahtevek na plačilo stroškov zdravljenja v tujini. Tako je v konkretni zadevi mogoče oceniti vrednost predmeta oziroma denarne dajatve.

7. Glede na vrednost dajatve znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 477,10 EUR, za zastopanje na naroku po tar. št. 3102 440,40 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR ter 22 % DDV 206,25 EUR, kar skupaj znaša 1.143,75 EUR.

8. Po načelni določbi prvega odstavka 154. člena ZPP stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Glede na določbo tretjega odstavka citirane določbe pa sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.

9. Ker gre v obravnavani zadevi za prav takšen primer, saj tožnik ni uspel s tožbenim zahtevkom le s sorazmerno majhnim delom, zaradi tega dela pa tudi niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče tožniku priznalo vse priglašene stroške postopka.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka glede stroškov postopka spremenilo tako, da je znesek 612,45 EUR, to je znesek prvotno priznanih stroškov postopka, nadomestilo z zneskom 1.143,75 EUR.

11. Ker pa je tožnik s pritožbo uspel, je sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP priznalo stroške pritožbe in sicer v skupnem znesku 131,17 EUR in jih naložilo v plačilo tožencu. Od zneska 131,17 EUR znašajo stroški pritožbe po tar. št. 3210 89,60 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 17,92 EUR in 22 % DDV 23,65 EUR.