Jedro

Za zavrnitev zahtevka na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku zmanjšanje življenjskih aktivnosti povzročajo degenerativne spremembe, ki so morale obstajati že pred škodnim dogodkom. Če te tožniku niso povzročale nobenih težav (kar trdi tožnik v tej zadevi), tožniku pripada odškodnina.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tretjem odstavku izreka razveljavi v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo odškodnine 2.295,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2006 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku poleg odškodnine, ki je bila določena s sodbo z dne 9. 10. 2007 plačati še 2.649,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2006 ter 1.916,51 EUR pravdnih stroškov, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Izpodbija odločitev, da je v 30 % soodgovoren za nastalo prometno nesrečo. Poudarja, da ob vključevanju na prednostno cesto ni kršil cestnoprometnih predpisov. Natančneje povzema ugotovitve izvedenca ter sodišča in zaključuje, da je trditev sodišča, da se od tožnika terja pozornejše spremljanje prometa na prednostni cesti, nerazumljiva.

V nadaljevanju pritožbe tožnik izpodbija odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, še posebej pa o zavrnitvi zahtevka na plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne strinja se z zaključki sodišča, da do odškodnine iz tega naslova ni upravičen, saj bolečine še vedno čuti, zaradi česar je v življenjskih aktivnostih močno okrnjen. Pred nesrečo ni imel nobenih podobnih oziroma prav nikakršnih težav.

Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah pa meni, da jih je sodišče prenizko ovrednotilo.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

O temelju zahtevka oz. o tožnikovem prispevku k nastanku nesreče Imetniki motornih vozil med seboj odgovarjajo po načelih krivdne odgovornosti (1. odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Če je krivda obojestranska, v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena OZ imetnik motornega vozila odgovarja za vso škodo, ki je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Sodišče prve stopnje je upoštevaje citirani določbi ugotavljalo, ali gre pri obravnavani prometni nesreči za situacijo iz 1. odstavka 154. člena OZ, kar trdi tožnik, ali pa je morda k nastanku nesreče prispeval tudi sam. Pri tem je sodišče ugotovilo, da se je tožnik iz neprednostne na prednostno cesto vključeval tako, da je najprej pogledal v levo stran, nato v desno, nato pa speljal čez levi pas (po katerem je proti tožniku vozil toženkin zavarovanec) na desni vozni pas (kjer je prišlo do trčenja, ker se je toženkin zavarovanec umikal v svojo levo na nasprotni vozni pas). Pri tem je sodišče v celoti sledilo tožnikovi izpovedi.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da takšno vključevanje ni bilo dovolj skrbno. V skladu z določbo 1. odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) se mora namreč voznik pred vključevanjem v promet prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. V skladu z določbo 2. odstavka 46. člena ZVCP-1 pa mora voznik, ki na križišču zavija levo (kot tožnik) pustiti mimo vozila, ki prihajajo z nasprotne smeri in vozijo naravnost (kot zavarovanec toženke). Dolžnost voznika, da pusti mimo vozila, ki po prednostni cesti vozijo naravnost, vključuje tudi dolžnost, da se skrbno prepriča, ali je cestišče prednostne ceste, na katero se vključuje, prosto. Očitek sodišča prve stopnje, da tožnik tega ni storil dovolj skrbno, je utemeljen. Izhajajoč iz standarda skrbnosti voznika s podobnimi lastnostmi, kot jih ima tožeča stranka oz. standarda skrbnosti povprečno skrbnega voznika, bi tožnik moral in mogel vedeti, da mora biti ob vključevanju z neprednostne ceste še posebej previden. Prav tako bi bilo mogoče od njega pričakovati, da ravna v skladu z znanjem in izkušnjami povprečnega šoferja, ki preden z neprednostne ceste zapelje na prometni pas oz. do točke preglednosti, nedvomno (ponovno) preveri stanje na pasu, na katerega najprej zapelje. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je na vozni pas toženkinega zavarovanca zapeljal, ne da bi se ponovno prepričal, ali to lahko stori varno, v 30 % prispeval k nastanku prometne nesreče. V preostalem delu je za škodo odgovorna toženka, saj je njen zavarovanec, ki je cesto poznal, vozil prehitro in ni upošteval opozorilnega znaka "križišče s stransko cesto", ki mu je narekoval zmanjšanje hitrosti ter povečanje pozornosti.

O odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu škode, ampak povzema in poudarja posamezne težave ter zaključuje, da jih sodišče prve stopnje ni ustrezno vrednotilo, meni torej, da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju odškodnina prenizko odmerjena oz., da je bilo pri odmeri odškodnine materialno pravo uporabljeno napačno. Tak očitek je neutemeljen. V izpodbijani sodbi so pravilno uporabljena merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. in 182. členu OZ. Sestavni del materialnopravnega pravila o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta tudi načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin, ki sta bili v ustrezni meri upoštevani.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnik utrpel lažje poškodbe desne roke, desne podlahti, desnega kolena in leve strani prsnega koša ter lažji zvin vratne hrbtenice, - da je 7 do 10 dni trpel občasne srednje hude telesne bolečine in 14 dni manj intenzivne telesne bolečine, ki so občasno trajale še do konca zdravljenja, - da je prestal nekaj neprijetnosti - policisti so ga peljali na pregled v Zdravstveni dom K., opravil je več pregledov v zdravstvenem domu v Z., šestkrat je bil v Ambulanti za fizikalno terapijo in rehabilitacijo ter štirikrat v Nevropsihiatrični ambulanti, desetkrat na razgibavanju v zdravstvenem domu in desetkrat v Centru za fizikalno terapijo, jemal je zdravila proti bolečinam, izvajal vaje po navodilih zdravnikov in fizikalnih terapevtov in - da je bilo tožnik po nesreči pet dni zelo strah, saj je poiskal tudi pomoč v nevropsihiatrični ambulanti ter jemal pomirjevalna zdravila.

Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 1.000,00 EUR za strah (neupoštevaje njegov 30 % prispevek k nastanku škode), kar ustreza trem povprečnim neto plačam v državi. Takšna odškodnina ustrezno upošteva vse ugotovljene subjektivne okoliščine. Odmerjena odškodnina je tudi ob upoštevanju načela objektivizacije ter ob umestitvi v sodno prakso pravilna in ni prenizka. Primerjava s podobnimi zadevami v novejši sodni praksi (npr. zadeve II Ips 130/2008, II Ips 575/2007 , II Ips 54/2007 in II Ips 784/2008) pokaže, da so za podobno hude poškodbe ter posledice prisojene odškodnine od treh do petih povprečnih plač (celo skupaj z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Pritožbene navedbe o prenizkem vrednotenju tožnikovih težav torej niso utemeljene.

O zahtevku na plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti Utemeljeno pa se toženec pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik vztraja, da je od nesreče dalje omejen v vrsti dejavnosti, ki jih je pred nesrečo lahko opravljal in da ima vrsto težav, ki jih prej ni imel. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca dr. S. C. sicer izhaja, da bi pri mladem človeku obravnavana poškodba vratne hrbtenice po treh tednih izzvenela v celoti in ne bi imel več težav, pri degenerativno spremenjeni hrbtenici pa tudi lažji zvin lahko pusti nejasne telesne bolečine v predelu vratne hrbtenice. Tožnik ni mlad človek, zato ne more biti pomembno, kako bi se ob podobni poškodbi pozdravil mlad človek in kakšne posledice bi mu (oz. mu jih ne bi) pustila, ampak je odločilno, kakšne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pustila tožniku (če mu jih je). Tudi v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti ugotavljalo, ali (ne) drži tožnikova trditev, da mu obstoječe degenerativne spremembe pred prometno nesrečo težav niso povzročale.

V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da predhodne degenerativne spremembe predstavljajo pravno relevanten (so)vzrok, le ko je ugotovljeno, da je oškodovanec zaradi njih že pred škodnim dogodkom trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V nasprotnem primeru degenerativnih sprememb ni mogoče upoštevati (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 948/2006, II Ips 594/2008 in II Ips 597/2008; več o tem pa v članku dr. Vesne Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti, Pravna praksa, št. 4/2009).

Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi v ponovljenem postopku s to odločilno okoliščino ni ukvarjalo, je pritožbeno sodišče glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožbi ugodilo.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo Po noveliranem ZPP ima pritožbeno sodišče, kadar sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovi nepopolno, pooblastilo, da postopek dopolni samo. V takšnih primerih zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje le, če oceni, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka (355. člen ZPP). Če se bo v ponovljenem postopku izkazalo, da tožnik pred nezgodo ni imel težav zaradi degenerativnih sprememb, bo treba izvesti dokazni postopek o celotnem obsegu zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin, ki jih povzroča, kar sploh še ni bilo predmet obravnavanja. Gre za obsežne in pomembne sklope dejstev in dokazov, zaradi česar je po eni strani bolj ekonomično, da dokazni postopek izvede sodišče prve stopnje (ki je tudi prostorsko bližje strankam in izvedencu), po drugi strani pa je prav, da za tako velike sklope dejstev in dokazov velja pravilo dvostopenjskega sojenja. Višje sodišče zato v tem delu v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP zadevo glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vrača v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V preostalem delu (torej glede tožnikovega soprispevka k nastanku škode in glede odmere odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah) pa pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče v tem delu tudi ni našlo kakšne od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

Napotki za nadaljnje delo V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob zgoraj opisanih materialnopravnih izhodiščih dopolniti dokazni postopek. Pritožbeno sodišče opozarja, da mora izvedenec kot strokovnjak ugotoviti zdravstveno stanje oškodovanca in druga dejstva, do katerih je prišel na temelju svojega strokovnega znanja ter oceniti, kako ta dejstva vplivajo na druga dejstva s stališča svoje stroke. Pravilna uporaba prava pa je naloga sodišča, ki najprej izvedensko mnenje presoja po načelu proste presoje dokazov, nato pa na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi pravno pravilo. Če bo sodišče ugotovilo, da tožnik pred prometno nesrečo težav zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice ni imel (torej, da so bile te klinično neme), po nesreči pa mu je ostalo zmanjšanje življenjske aktivnosti, bo moralo izvesti tudi dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine za to postavko.

O stroških V skladu z določbo 3. odstavku 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno sodbo.