Jedro

Prvi toženec je bil glavni izvajalec in naročnik dela in ne delodajalec toženca, zato zanj pristojnost delovnega sodišča v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDSS-1 ni podana, pač pa je podana pristojnost splošnega sodišča. Pristojnost delovnega sodišča tudi ni podana glede druge toženke, saj ne gre za zavarovalnico delodajalca, pač pa za zavarovalnico prvega toženca. Drugi odstavek 5. člena ZDSS-1 namreč ureja atrakcijo pristojnosti delovnega sodišča za odškodninske spore iz istega škodnega dogodka, v katerem delavec (tožnik) zahteva odškodnino od svojega delodajalca, če je poleg delodajalca tožena tudi delodajalčeva zavarovalnica.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi glede prvo in drugotožene stranke in se v tem obsegu zadeva vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se glede tretjetožene stranke potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi, ki bo po pravnomočnosti sklepa odstopljena Delovnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da drži, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporih v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostjo iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in tudi, kadar je v odškodninskih sporih kot sospornik tožena zavarovalnica. Prvostopenjsko sodišče spregleda, da je v tej zadevi tožen tudi glavni izvajalec in naročnik dela, tj. prvotožena stranka - prvi toženec, s katerim tožnik ni bil v delovnem razmerju in za sojenje kateremu delovno sodišče ni pristojno, saj ne gre za situacijo, kakor jo določa prvi odstavek 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Ker torej ZDSS-1, ki določa pristojnost delovnega sodišča, situacije, kot je navedena, ne obravnava, pristojnosti delovnega sodišča ni, temveč je podana pristojnost okrožnega sodišča. Krajevno pristojnost je tožnik pojasnil že v tožbi in jo ponovno utemeljuje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Delovna sodišča so specializirana sodišča in so pristojna za reševanje samo tistih sporov, za katere zakon tako izrecno določa. V skladu z določbo prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Odškodninski spori se uvrščajo med take spore, s tem, da je delovno sodišče pristojno tudi za tiste odškodninske spore, v katerih je kot sospornik tožena tudi (delodajalčeva) zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1).1 Pritožba utemeljeno opozarja, da situacije, kot je predmetna, ZDSS-1 ne obravnava in pristojnost delovnega sodišča za prvega toženca, to je glavnega izvajalca in naročnika dela, s katerim tožnik ni bil v delovnem razmerju, ni podana. Vendar pa to ne pomeni, da je v tej zadevi tudi glede tretjega toženca, ki je delodajalec tožnika, podana pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

5. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za odločanje o zahtevku zoper tretjega toženca podana pristojnost delovnega sodišča, saj je bil tožnik v času škodnega dogodka pri njem zaposlen in gre torej za delodajalca toženca. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje o nepristojnosti za odločanje (glede tretjega toženca) pravilna in pritožba ni utemeljena.

6. Utemeljena pa je pritožba glede prvega toženca in druge toženke. Prvi toženec je bil glavni izvajalec in naročnik dela in ne delodajalec toženca, zato zanj pristojnost delovnega sodišča v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDSS-1, ni podana, pač pa je podana pristojnost splošnega sodišča. Pristojnost delovnega sodišča tudi ni podana glede druge toženke, saj ne gre za zavarovalnico delodajalca, pač pa za zavarovalnico prvega toženca. Drugi odstavek 5. člena ZDSS-1 namreč ureja atrakcijo pristojnosti delovnega sodišča za odškodninske spore iz istega škodnega dogodka, v katerem delavec (tožnik) zahteva odškodnino od svojega delodajalca, če je poleg delodajalca tožena tudi delodajalčeva zavarovalnica.2 Za tak primer ne gre, zato je tudi za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko podana pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede prvega toženca in druge toženke razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje, medtem ko je glede tretjega toženca pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 2. in 3. točki 365. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je pridržana za končno odločbo.

1 Glej sklep VS RS VIII R 27/2017 2 Prav tam.