Jedro

Tožnik bi bil upravičen do polnega bolniškega staleža tudi za sporno obdobje, v kolikor bi bilo njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju takšno, da mu to ne bi dopuščalo opravljati dela, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Zaradi zdravstvenih težav tožnika je bil tožnik v spornem obdobju sposoben za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, od določenega dne dalje pa je bil zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da v spornem obdobju ni bil zmožen za delo, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo dokončno odločbo toženke z dne 10. 9. 2012, odločbo imenovanega zdravnika z dne 2. 8. 2012 pa v delu, kjer je določeno, da je tožnik od 9. 8. 2012 dalje zmožen za delo. Ugotovilo je, da je bil tožnik od 9. 8. 2012 do 31. 8. 2012 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi bolezni, kar je tožnik zahteval več, da bi se ugotovilo, da je bil tožnik od 9. 8. 2012 do 30. 9. 2012 začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času zaradi bolezni, pa zavrnilo.

Tožnik se pritožuje zoper ugotovitev sodišča, da je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi bolezni od 9. 8. 2012 do 31. 8. 2012 in zoper zavrnjeni del tožbenega zahtevka v delu, da se ugotovi, da je bil tožnik tudi od 9. 8. 2012 do 30. 9. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. V pritožbi navaja, da se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje, ki pa ni razumljivo in nima nobene razumljive in medicinske utemeljene obrazložitve, saj izvedenec ni dal konkretnih obrazložitev, ni navedel, zakaj bi bil tožnik upravičen do bolniškega staleža v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno le do konca avgusta 2012 in ne do konca meseca septembra 2012. Podobno „prepričljivo“ oceno, ki ni bila medicinsko utemeljeno obrazložena, je kljub trombozi, podala A.A. v UKC B., ko je bil tja urgentno pripeljan. Narava dela, ki ga opravlja, mu ne dovoljuje 4 urnega delovnika in ni razumljivo, kako izvedenec lahko poda izvedensko mnenje za dela, za katera ni strokovnjak.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu presojalo v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe zdravstvene komisije v ... št. ... z dne 10. 9. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 2. 8. 2012. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 1. 8. 2012 do 8. 8. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 9. 8. 2012 dalje pa je tožnik zmožen za delo.

Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku v okviru katerega si je pridobilo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca C.C., specialista kardiologije, vaskularne in interne medicine, ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnik po poklicu diplomirani pravnik, zaposlen v podjetju D. d.o.o., opravlja delo, ki poteka na terenu, potrebno se je peljati z avtomobilom, pregledati jašek, veliko ima službenih poti po svetu, veliko je na poti z avtomobilom in z letalom. Tožnik je bil 13. 12. 2009 sprejet na Kliniko za interno medicino UKC B. zaradi globoke venske tromboze (GVT). Bolezen je bila povezana z žilno operacijo - odstranitvijo površinskih ven na obeh spodnjih okončinah, ki je bila opravljena 26. 11. 2009 na oddelku za žilno kirurgijo zaradi varikoznega sindroma. Šlo je za obsežen trombotičen proces v globokih venah leve spodnje okončine, medeničnih venah in spodnji votli veni. Zdravljen je bil z antikoagulantno terapijo; proces zdravljenja in rehabilitacije je bil dolgotrajen. Razvil se je pomemben posttrombotičen sindrom - otekanje leve spodnje okončine zaradi motenega venskega odtoka, predvsem leve spodnje okončnine. Predpisano je imel nošnjo medicinskih kompresijskih nogavic, kar je v poletnih mesecih zelo neudobno. Že v letu 2011 je koristil bolniški stalež od 16. 5. do 22. 7. V letu 2012 je zaprosil za bolniški stalež 2. 7. 2012. Napotnico za kontrolni UZ ožilja je naročil po telefonu 10. 7. 2012, preiskavo opravil 27. 7. 2012. Izvid je bil podoben kot pred enim letom - nepopolno rekanalizirane globoke vene (leve okončine) in zmerno spočasnjen pretok oziroma vzpostavljen koleteralen pretok preko globokega in površinskega sistema; ni bilo jasnih znakov recidiva GVT. Izvedenec je v izvedenskem mnenju menil, da je bil bolniški stalež s 8. 8. 2012 korektno zaključen, saj je bil 5 tedenski bolnišniški stalež ob dani klinični situaciji primerno dolg, ni pa bilo nobene jasne indikacije za podaljšanje bolniškega staleža. V dopolnilnem mnenju z dne 13. 8. 2013, ko je podajal odgovore na pripombe tožene in tožeče stranke je menil, da v kolikor se upošteva dejstvo, da je pri pacientu bil upravičen 5 tedenski bolniški stalež, bi seveda lahko bil upravičen še nekaj tedenski skrajšani delovni čas 4 ure, saj bi se upoštevalo, da gre pri tožniku za težji posttrombotični sindrom. Na pripombe tožnika, da ni navedel, zakaj ni upravičen bolniški stalež tudi po 8. 8. 2012, oziroma da tega ni povedal v njemu razumljivim jezikom, pa je izvedenec odgovoril, da meni, da ni šlo za ponovno vensko trombozo, pač pa za poslabšanje kroničnega obolenja, zaradi klimatskih razmer (poletne temperature, ob katerih je nošnja kompresijskih oblačil otežkočena). Ultrazvočni izvid, ki ga je opravil 27. 7. 2012 pri lečečem kardio-angiologu je bil praktično enak, kot pred enim letom (9. 6. 2011). Menil je, da večmesečni bolniški stalež ni upravičen za obolenje, ki je kronično in stabilno ter se poslabša v primeru dolgotrajnih statičnih obremenitev oziroma ob nezmožnosti nošnje kompresijskih oblačil ali povojev.

Takšno oceno zdravstvenega stanja tožnika je sprejelo tudi sodišče prve stopnje ter pri tem ugotovilo, da glede zdravstvenega stanja ni razhajanj med ugotovitvami v izvedenskem mnenju in predloženo zdravstveno dokumentacijo, izvedenec je upošteval tudi kontrolni ultrazvok ven leve noge z dne 27. 7. 2012 in v dopolnilnem mnenju dodatno obrazložil svojo stališče, na katerega nobena od strank ni imela nobenih pripomb, niti drugih dokaznih predlogov.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca internista in glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnika, utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik v času od 9. 8. do 31. 8. 2012 (torej še nadaljnje dobre 3 tedne) zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Pri tem pa je tudi upoštevalo delo, ki ga tožnik opravlja.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da izvedenec ni podal konkretne obrazložitve, zakaj je tožnik upravičen do bolniškega staleža v skrajšanem delovnem času 4 ure do konca meseca avgusta in ne več po tem obdobju. Pri tožniku ni šlo za ponovno vensko trombozo, pač pa gre pri njemu za poslabšanje kroničnega obolenja zaradi poletnih temperatur, ob katerih je nošnja kompresijskih oblačil otežkočena (ne nemogoča, le neugodna).

Pritožnik ne pojasni, v čem mu narava dela ne dovoljuje delo opravljati v okviru 4 urnega dnevnega časa. Glede na svojo izpoved o delih, ki jih opravlja, kakor jo je podal na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje z dne 20. 12. 2012 je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik lahko svoje delo opravlja v 4 urnem dnevnem delovnem času.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZ - UPB3; Ur. l. RS, št. 72/2003 s spremembami) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS; št. 30/2003 s spremembami). Odločanje o začasni zadržanosti z dela do 30 dni je v skladu z 80. členom ZZVZZ - UPB3 v pristojnosti osebnega zdravnika. O začasni zadržanosti od dela nad 30 dni je v skladu z 81. členom v pristojnosti imenovanega zdravnika oziroma glede na 82. člen istega zakona, v pritožbenem postopku zoper sklep imenovanega zdravnika, v pristojnosti zdravstvene komisije. Zavarovanec je upravičen do odsotnosti z dela zaradi bolezni in upravičen do bolniškega staleža, če zaradi svojega zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, kar v skladu s citiranimi predpisi ugotavlja osebni zdravnik oziroma izvedenski organ toženca, to je imenovani zdravnik in v primeru pritožbe zdravstvena komisija. Zadržanost zavarovanca od dela po 232. členu POZZ nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Zavarovanec je torej začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se nezmožnost na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Za konkretni primer to pomeni, da bi bil tožnik upravičen do polnega bolniškega staleža tudi za sporno obdobje, v kolikor bi njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju bilo takšno, da mu to ne bi dopuščalo opravljati dela, kar pa sodišče pri tožniku ni ugotovilo, saj to ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zdravstvenih težav tožnika je bil tožnik v spornem obdobju sposoben za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno do konca meseca avgusta, nato pa zmožen za delo. Tudi tožnik sam je na glavni obravnavi izpovedal, da težko prenaša predvsem višjo temperaturo, ker mu noga takrat zateče bolj kot običajno in da je v spornem obdobju bila velika vročina in enostavno ni bil sposoben za delo ter je takšno stanje trajalo do septembra. Iz mnenja sodnega izvedenca pa celo izhaja, da je bil tožniku bolniški stalež s strani tožene stranke korektno zaključen, saj je bil glede na klinično situacijo primerno dolg.

Pritožbeno sodišče na pritožbe navedbe, ki se nanašajo na zdravljenje v UKC B. ne odgovarja, saj za predmetni spor niso relevantne.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.