Jedro

Med obvezne sestavine sklepa o dedovanju, ki jih ureja določilo 2. odst. 214. člena ZD, ne sodi določitev vrednosti zapuščine. To zakon ureja zgolj pri računanju nujnega in razpoložljivega dela in pri popisu ter ocenitvi zapuščine, ki pa nista obvezni dejanji. Če sodišče vrednost zapuščine ugotavlja zgolj zaradi odmere sodnih taks, tega podatka v izrek ni dolžno zapisati, vrednost pa lahko oceni na podlagi proste presoje ob uporabi kriterijev iz 25. člena ZST.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem F. R., ki jo sestavljajo 6/383 nepremičnine vl. št. 143 k.o. X. in 6/383 nepremičnin vl. št. 502 k.o. X ter dobroimetje na računu pri Deželni banki Slovenije. Ocenilo je, da je napovedana vrednost zapuščine 3.000,00 EUR, da so odbitki iz zapuščine 5.000,00 EUR ter da je čista vrednost zapuščine pasivna. Sodišče je kot dediče razglasilo zapustnikovega sina S. R. do ½ in hčeri A. P. ter F. B. do 1/4. Zoper sklep se pritožujeta dedinji F. B. in A. P.. Navajata, da ni mogoče preveriti podatka o napovedani vrednosti zapuščine niti o višini nepokritih stroškov in stroškov ureditve groba v zaznamovanem znesku 5.000,00 EUR, prav tako pa tudi ne dobroimetja na računu pri Deželni banki Sloveniji. Sklep o dedovanju ne vsebuje navedbe o darilu, ki ga je od pokojnega dobil S.R.. To darilo bi bilo potrebno upoštevati, saj je očitno, da je dedni delež pritožnic prikrajšan. Predlagata, da višje sodišče napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Med obvezne sestavine sklepa o dedovanju, ki jih ureja določilo 2. odst. 214. člena Zakona o dedovanju (ZD), ne sodi določitev vrednosti zapuščine. To zakon omenja zgolj pri računanju nujnega in razpoložljivega dela (28. člen ZD) in pri popisu in cenitvi zapuščine (184. člen ZD), ki pa nista obvezni dejanji in v konkretnem primeru nista bili opravljeni. Sodišče je vrednost zapuščine ugotavljalo zgolj zaradi odmere sodnih taks, zato tega podatka v izrek ni bilo dolžno zapisati, vrednost pa je lahko določilo na podlagi proste ocene (4. odst. 25. člena Zakona o sodnih taksah, ZST). Posebna obrazložitev napovedane vrednosti zapuščine in odbitkov od te vrednosti v obliki pogrebnih stroškov in stroškov za ureditev groba tako ni bila potrebna ter so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Sodišče v izrek ni zapisalo stanja dobroimetja na računu pokojnika ob njegovi smrti, vendar pa je dovolj podrobno identificiralo obseg zapuščine z navedbo banke in številke računa, na katerem so denarna sredstva, tako da lahko dediči te podatke pridobijo sami. Sodišče je banki tudi naložilo, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju denarna sredstva z eventualnimi pripadki dedičem izplača v skladu z določenimi dednimi deleži. Pritožnici v pritožbi prvič podajata navedbe o darilu, ki naj bi ga njun brat dobil od pokojnega, pa ga sodišče ni vštelo v njegov dedni delež. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožnici, ki sta sodelovali na zapuščinski obravnavi 20.3.2009, v pritožbi ne izkazujeta, zakaj trditev o darilu nista mogli podati pravočasno (1. odst. 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Iz navedenega razloga teh pritožbenih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.