Jedro

Pritožba ima prav, ko navaja, da bi sodišče pri izpodbijani odločitvi moralo uporabiti določbo 146. člena SPZ, saj 29. člen ZUKSB njene uporabe ne izključuje, tako kot izključuje uporabo določb OZ in ZFPPIPP. Razlaga kot jo ponuja sodišče prve stopnje je materialno pravno zmotna. O tem se je pritožbeno sodišče že izreklo (primerjaj odločbi: Cdn 436/2014 in CDn 443/2014).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje potrdilo sklep Dn 16787/2015 z dne 11.2.2015, s katerim je bilo dovoljeno, da se na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev z dne 29.12.2014 pri izvedeni pravici – vknjiženi maksimalni hipoteki dovoli vpis novega imetnika: D. d.d. (v nadaljevanju: D.) in izbris prejšnjega imetnika: predlagateljica A.V. d.d. 2. Zoper navedeni sklep se pritožuje drug udeleženec: družba E. d.o.o. Vztraja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da se maksimalna hipoteka na podlagi drugega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) ustanovi v zavarovanje posamezne terjatve ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke še ni določena. Maksimalna hipoteka torej hkrati varuje temeljno razmerje in terjatve same. Maksimalna hipoteka se mora navezovati na skupno zavarovano temeljno razmerje. Pogodbeni prenos terjatve ureja 417. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). S terjatvijo na prevzemnika preidejo akcesorne pravice, med drugim tudi hipoteke (prvi odstavek 418. člena OZ). Vendar to ne velja za maksimalno hipoteko. Prenosljivost maksimalne hipoteke izrecno izključuje četrti odstavek 146. člena SPZ. To je zaradi tega, ker je pravna narava maksimalne hipoteke v varovanju temeljnega razmerja in terjatve same. Pomeni, da lahko upnik, kadar pride do prenosa z maksimalno hipoteko zavarovane terjatve, prenese zgolj nezavarovano terjatev, razen v primeru, ko upnik prenese celotno temeljno upniško-dolžniško razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko. Iz Potrditvene pogodbe o prenosu terjatev pa je razvidno, da je predlagatelj na D. prenesel le posamezne (in v pogodbi izrecno opredeljene) terjatve, ne pa celotnega pravnega razmerja. Pravno razmerje med predlagateljico in družbo En. d.d. še vedno traja, saj ima slednja pri predlagateljici odprt transakcijski račun in prek njega opravlja bančne posle. Sodišče je zmotno presodilo, da drugi odstavek 29. člena Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju: ZUKSB) dovoljuje prenos maksimalne hipoteke. Če so namreč v nekem trenutku vse terjatve, ki so nastale v upniško-dolžniškem razmerju, v celoti poplačane, maksimalna hipoteka omogoča, da se celoten izpraznjeni prostor zapolni z novimi terjatvami v zavarovanem okvirnem razmerju. Prenos hipoteke brez prenosa celotnega pravnega razmerja bi tako razvrednotil namen instituta maksimalne hipoteke. V takšnem primeru bi namreč pravno razmerje ostalo brez zavarovanja. Maksimalna hipoteka je akcesorna pravnemu razmerju, ne pa konkretni terjatvi. Ni dvoma, da terjatev sodi v premoženje banke in je zato prenosljiva na D. Maksimalna hipoteka, pa ni in ne more biti zajeta v termin „premoženje“, saj s terjatvijo ni neposredno povezana. Glede na to, da sodišče v izpodbijanem sklepu pritrjuje, da je maksimalna hipoteka prenesena skupaj s terjatvami, ne pa s temeljnim razmerjem (v zavarovanje katerega je maksimalna hipoteka pravzaprav ustanovljena), je izpodbijani sklep očitno napačen. Poleg tega pa je treba pravna pravila, ki uveljavljajo izjeme, kar določba 29. člena ZUKSB je, razlagati restriktivno. Če bi zakonodajalec želel, da se poleg OZ in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) razveljavijo tudi določbe SPZ, bi morala takšno razveljavitev (oz. izjemo) izrecno določiti (kot je to storil z OZ in ZFPPIPP). Sicer bi določba v trenutni obliki dopuščala razlago, da ne veljajo nobene omejitve(ne glede na zakon) pri prenosu premoženja, ki je določen v pogodbi D. z banko. Razveljavitev posameznih določb OZ IN ZFPPIPP tako ni mogoče pavšalno razširiti na razveljavitev tudi drugih predpisov, zlasti SPZ, kot to neprepričljivo stori sodišče. Namen zakonodajalca je bil olajšati prenos premoženja, ki se po pravu prenaša z določenimi omejitvami, ne pa omogočiti prenos premoženja (oz. zavarovanja z maksimalno hipoteko), ki ga po SPZ ni dovoljeno prenesti. Prenos maksimalne hipoteke tudi po ZUKSB ni dovoljen in je zato treba sklep razveljaviti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba ima prav, ko navaja, da bi sodišče pri izpodbijani odločitvi moralo uporabiti določbo 146. člena SPZ, saj 29. člen ZUKSB njene uporabe ne izključuje, tako kot izključuje uporabo določb OZ in ZFPPIPP.

5. Razlaga kot jo ponuja sodišče prve stopnje je materialno pravno zmotna. O tem se je pritožbeno sodišče že izreklo (primerjaj odločbi: Cdn 436/2014 in CDn 443/2014).

6. Upoštevaje navedeno je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1), katera bo morala glede na zemljiškoknjižnemu predlogu predložene listine podati razloge o tem, ali je bilo s pogodbo preneseno temeljno razmerje oz. ali je na D. prenesena celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko ali pa so prenesene le posamezne terjatve, ki izvirajo iz pravnega razmerja, zavarovanega z maksimalno hipoteko.