Jedro

Določbo prvega odstavka 24. člena ZSVarPre je treba razlagati tako, da se kot premoženje upošteva površina stanovanja, v katerem prosilec oziroma družina živi, ki je v lasti prosilca oziroma družine, saj solastniški deleži, ki niso v lasti prosilca oz. družine, niso njihovo premoženje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 27/2013 z dne 15. 3. 2013 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnila prošnjo tožnice z dne 2. 1. 2013 za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze ter kot oprostitev plačila stroškov postopka iz razloge, ker je ugotovila, da premoženje tožnice presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) izključuje pravico do BPP. Tožena stranka se sklicuje na 10. člen, 11. člen, 12. člen in 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki jih citira. Iz baze Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS), kamor je tožena stranka med drugim vpogledala po uradni dolžnosti izhaja, da je tožnica med drugim tudi lastnica do 1/2 nepremičnine parc. št. 633/35, k.o. …. V naravi gre za stanovanjsko stavbo in dvorišče na naslovu …, kjer tožnica biva. Tožena stranka se sklicuje na 24. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ter 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), ki v smislu drugega odstavka 24. člena ZSVarPre določa površino stanovanja brez plačila lastne udeležbe in varščine. Za štiričlansko gospodinjstvo ta znaša od 55 m2 do 65 m2, dvakratnik je 130 m2, kar je maksimalna površina primernega stanovanja. Uporabna površina stanovanjske stavbe tožnice znaša 125,50 m2, zato se ne upošteva kot premoženje tožnice. Iz podatkov GURS tudi izhaja, da ima stanovanjska stavba 198,40 m2 neto tlorisne površine in ker po 24. členu ZSVarPre ni navedeno, da se kot premoženje ne upošteva premoženje, ki predstavlja razliko med uporabno površino stavbe in neto tlorisno površino stavbe, je razliko pristojni organ upošteval kot premoženje tožnice. V konkretnem primeru razlika glede na lastniški delež tožnice znaša 36,45 m2 (198,40 m2 - 125,50 m2 = 72,90 m2, ki je nato deljeno z 2). Vrednost nepremičnine po GURS je 400.506,00 EUR, vrednost presežka kvadrature glede na lastniški delež tožnice znaša 73.580,87 EUR, kar izključuje pravico do BPP, ker presega višino mejnega zneska po petem odstavku 152. člena ZUJF v višini 13.780,00 EUR. Ker tožnica že z vrednostjo navedenega nepremičnega premoženja presega limit za odobritev BPP, se pristojni organ ni spuščal v presojo višine drugega premoženja in lastnega dohodka tožnice.

Tožnica je vložila tožbo, v kateri navaja kršitve 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V predmetni stanovanjski hiši ne živijo le tožnica in njeni trije otroci, temveč tudi njen bivši partner, s katerim se tožnica želi razvezati, torej živi pet članov in se mora upoštevati po Pravilniku površino stanovanja za 5-člansko družino (nad 65 m2 do 75 m2). Posledično maksimalna površina primernega stanovanja, ki se ne upošteva kot premoženje tožnice znaša 150 m2 in je glede na neto uporabno površino treba upoštevati, da je presežek le 52,90 m2, kar pomeni, da je lastniški delež 26,45 m2. Po mnenju tožnice pa je potrebno to premoženje upoštevati tudi pri ugotavljanju premoženja tožničinih hčera, katere mora tožnica preživljati, torej je pravilneje, da bi se površina delila s štiri. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe ter navaja, da kljub temu, da poleg tožnice in treh mladoletnih otrok v stanovanjski hiši biva še partner tožnice, ga tožena stranka ni upoštevala kot družinskega člana, ker v prošnji niti ni naveden in je tudi nasprotna stranka v postopku, za katerega je tožnica vložila prošnjo za BPP. Zato se skladno z 21. členom in 23. členom ZBPP ne šteje kot družinski član. Pri ugotavljanju površine primernega stanovanja se upoštevajo le družinski člani in ne tudi ostali člani gospodinjstva, ki v stanovanju živijo, kar je skladno tudi s sodno prakso (II U 365/2010, I U 1847/2012). Zato ne držijo navedbe tožnice, da bi morala tožena stranka upoštevati 150 m2 kot površino primernega stanovanja, ki se ne upošteva kot premoženje tožnice. Pri tem pa navaja, da bi tožnica tudi v primeru, da bi bil njen solastniški delež le 26,45 m2, presegla cenzus 13.780,00 EUR. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporen finančni položaj tožnice. Po 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke, dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Za ugotavljanje premoženjskega pogoja se skladno z 14. členom ZBPP z uveljavitvijo ZSVarPre od 1. 1. 2012 finančni in premoženjski pogoj ugotavlja na podlagi navedenega zakona ob upoštevanju premoženjskega cenzusa po petem odstavku 152. člena ZUJF.

V zadevi ni sporno, da je tožnica solastnica stanovanjske hiše do ½, v kateri prebiva skupaj s tremi otroki. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno upoštevala število štirih družinskih članov pri izračunu površinskega normativa v smislu 14. člena Pravilnika, ki govori o številu članov gospodinjstva. Po tretjem odstavku 23. člena ZBPP se med družinske člane ne šteje zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do BPP, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino. Po drugem odstavku 24. člena ZSVarPre se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva sicer število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Vendar tožnica osebe pod imenom A.A. tudi sama ni navedla v svoji vlogi za BPP kot družinskega člana, zato njeni tožbeni ugovori, da bi ga bilo treba upoštevati pri izračunu površine primernega stanovanja v smislu zgoraj navedene določbe Pravilnika, niso utemeljeni. Nima prav tožnica, ko meni, da bi bilo treba pri izračunu kvadrature upoštevati tudi (deleže) hčera tožnice, saj hčere niso lastnice nepremičnine.

Po prvem odstavku 24. člena ZSVarPre se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Primerna velikost stanovanja je po drugem odstavku navedenega člena ZSVarPre dvakratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe. Po Pravilniku znaša največja površina za 4-člansko družino 65 m2, dvakratnik je torej torej 130 m2 in je to torej v obravnavanem primeru primerna velikost stanovanja tožnice, ki se ne upošteva. Tožena stranka je napačno upoštevala 120,5 m2 kot primerno stanovanje, ko je upoštevala uporabno površino dela stavbe. Ker je tožnica nesporno lastnica stavbe, v kateri prebiva le do ½, katere neto površina znaša 198,40 m2, ima tožnica v lasti le 99,20 m2 celotne neto površine stanovanjske stavbe, kar pomeni, da ima v lasti stanovanje, ki ne presega površinskega cenzusa primernega stanovanja. Iz upravnih spisov sicer ni razvidno ali tožnica uporablja celotno površino solastne stanovanjske hiše, kar pa ni relevantno. Po mnenju sodišča je namreč določbo prvega odstavka 24. člena ZSVarPre treba razlagati tako, da se kot premoženje upošteva površina stanovanja, v katerem prosilec oziroma družina živi, ki je v lasti prosilca oziroma družine, saj solastniški deleži, ki niso v lasti prosilca oz. družine, niso njihovo premoženje (enako glej sodbo tega sodišča III U 192/2012).

Po povedanem je tožeča stranka napačno ugotovila dejansko stanje in posledično nepravilno uporabila materialno pravo. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovnem postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1.