Jedro

Kazensko sodišče je toženca spoznalo za krivega za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti, ki ju je storil zoper tožnika. Ker je toženčevo ogrožanje tožnikove varnosti z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje, kot znak kaznivega dejanja opredelilo že kazensko sodišče v svoji sodbi, je pravdno sodišče na to vezano. Tožnik je v pravdnem postopku uspel dokazati, da ga je bilo strah v takšni intenziteti in trajanju, da je upravičen do odškodnine zaradi strahu, ki ga je utrpel ob tem dogodku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov v višini 53,81 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da ni podan temelj tožbenega zahtevka in da je dosojena višina odškodnine (1.000,00 EUR) bistveno previsoka. Glede temelja navaja, da je lahko oškodovanec upravičen do odškodnine le v primerih, kadar je strah zelo intenziven in dolgotrajen oziroma v primeru kratkotrajnega intenzivnega strahu, če je bilo v posledici tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Sodišče je sledilo zgolj izpovedbam tožnika in njemu naklonjenih prič (žene in sina). Navaja, da iz okoliščin primera ni mogoče razbrati, da bi se tožnik toženca kakorkoli bal. Izvedenec je ugotovil le nekaj primarnega, ne pa tudi sekundarnega strahu, pri čemer je sodišče prve stopnje napačno ocenilo posreden sekundarni strah vezan na predhodno situacijo, ko je bil tožnik fizično napaden in poškodovan s strani toženca. Navaja, da je šlo pri dogodku z dne 14. 10. 2010 za pretep med bratoma Š. in tožnikom, kjer je tožnik aktivno sodeloval, zaradi česar se je kot obdolženec znašel v kazenskem postopku, ki se je vodil pod opr. št. I K 5014/2011. Dodaja, da je bil strah, ki ga je eventualno občutil oškodovanec, kratkotrajen in ta oblika strahu pri oškodovancu ni trajala od ene do treh ur. Iz mnenja izvedenca je razvidno, da tožnik od spornega dogodka do vložitve tožbe ni poiskal medicinske pomoči zaradi morebitnih psihičnih težav, prav tako ni bil diagnosticiran z duševnimi težavami oziroma iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da je bilo pri tožniku posledično v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da se tožnik večkrat dnevno vozi neposredno mimo hiše toženca in ne uporablja druge poti, kar priča temu, da ga ni strah. Glede višine odškodnine navaja, da zanjo ni podlage in je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj je bil strah le primaren, brez posledic, tožnik v zvezi s tem zdravniške pomoči ni iskal in zaradi škodnega dogodka ni bilo v ničemer porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Najvišja odškodnina bi lahko znašala 100,00 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da ni razvidno, na podlagi česa je štelo, da je primerna odškodnina v višini 1.000,00 EUR. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o tožbenem zahtevku ravnalo pravilno, ko je izhajalo iz dejstva, da je bil toženec s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Litiji z dne 18. 4. 2012, opr. št. VI K 49282/2011, spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Kadar namreč tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP).

6. Kazensko sodišče je toženca spoznalo za krivega za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti, ki ju je storil 31. 3. 2011. Vezanost na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja pomeni vezanost na ugotovljene znake kaznivega dejanja, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja, povzetega v izrek kazenske sodbe. Ti so v konkretnem primeru naslednji: ogrožanje varnosti (toženec je zagrozil tožniku, „da če še ni dovolj dobil, da ga bodo še enkrat pretepli“ in „da ga bo potolkel, prav tako vse člane družine P.“), prizadeta telesna ali duševna celovitost drugega (zaradi izrečenih besed se je tožnik počutil ogroženega), vzročna zveza med njima (tudi ta predstavlja element tega kaznivega dejanja) in kazenska odgovornost toženca. Glede na to toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da se ga tožnik sploh ni mogel ustrašiti, kajti toženčevo ogrožanje tožnikove varnosti z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje, je kot znak kaznivega dejanja opredelilo že kazensko sodišče v svoji sodbi, na katero je pravdno sodišče, kot rečeno, vezano.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je šlo pri dogodku 14. 10. 2010 za pretep med bratoma Š. in tožnikom, kjer je tožnik aktivno sodeloval, zaradi česar se je kot obdolženec znašel v kazenskem postopku pod opr. št. I K 5014/2011, je treba povedati troje. Prvič, da je kazenski postopek v zvezi s tem dogodkom zoper tožnika kot obdolženca ustavljen, v zvezi s tožencem kot obdolžencem pa še teče (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugič, da je sodišče prve stopnje dogajanje 14. 10. 2010 dokazno ocenjevalo zgolj v zvezi z ugotavljanjem stopnje tožnikovega strahu ob dogodku z dne 31. 3. 2011, ni pa dogodka z dne 14. 10. 2010 obravnavalo, kot da bi šlo za obstoj kaznivega dejanja, na katerega bi bilo vezano (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). In tretjič, ne glede na dogajanje 14. 10. 2010 ni mogoče mimo dejstva, da je toženec pravnomočno spoznan za krivega, da je 31. 3. 2011 storil kaznivo dejanje, ki je pri tožniku povzročila ogroženost. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da pravno podlago za prisoditev odškodnine iz tega naslova predstavlja prvi odstavek 179. člena OZ. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja, ki se pojavi, ko je ogroženo življenje; je afektivni odgovor na nevarno situacijo, ki sodi med neprijetna človekova doživetja. O intenziteti doživljanja strahu obstaja cela lestvica občutkov, od zaskrbljenosti in bojazni do močnih afektov, kot sta smrtni strah in groza. Pravno priznana je tista nepremoženjska škoda, pri kateri je podana določena stopnja intenzivnosti in trajanja (zadnji del prvega odstavka 179. člena OZ). Presoja, ali oškodovancu pripada odškodnina za strah, tako terja ugotavljanje stopnje intenzivnosti strahu in njegovega trajanja.(1) Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je resna grožnja pri tožniku povzročila takšno stopnjo strahu, ki bi ob upoštevanju vseh okoliščin primera opravičevala zahtevano odškodnino.

9. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri presoji, kako močno je bilo tožnika strah, sledilo zgolj izpovedbam tožnika in njemu naklonjenih prič (žene in sina), niso utemeljene. Sodišče se je pri svoji presoji oprlo tako na izpovedbe tožnika in prič T. in D.P. kot tudi na izvedensko mnenje dr. M.C. O tožnikovem strahu so izpovedali tožnik in priči, izpovedbe pa je potrdil izvedenec, ki je navedel, da je tožnik utrpel primarni strah v hujši intenziteti (trajal je od ene do treh ur), pri čemer je ravnanje toženca povzročilo tudi retravmatiziranje, vezano na predhodno situacijo (dogodek z dne 14. 10. 2010). Pri obravnavanem dogodku (31. 3. 2011) je bilo prisotno doživljanje strahu pred ponovnim poškodovanjem ali celo izgubo življenja, občutke sramu, ponižanosti in nemoči. Na podlagi celovite dokazne ocene je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnika bilo strah v takšni intenziteti in trajanju, ki opravičuje dosoditev odškodnine v višini 1.000,00 EUR. Višina odškodnine je po oceni pritožbenega sodišča znotraj okvira dosojenih odškodnin v primerljivih primerih v sodni praksi.

10. Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe. Samo dejstvo, da tožnik ni iskal medicinske pomoči zaradi morebitnih psihičnih težav in ni bil diagnosticiran z duševnimi težavami, še ne pomeni, da ob škodnem dogodku ni utrpel strahu. Tožnik je tisti, ki nosi dokazno breme, da je do škode prišlo, in to dokazno breme je v tem postopku zmogel. To, da bi dejstvo, da se tožnik dnevno vozi mimo toženčeve hiše, dokazovalo, da tožnika ni strah, ne drži, saj je tožnik dokazal, ne le, da ga je bilo strah neposredno ob dogodku, temveč da so pri njem prisotne posledice v daljšem časovnem obdobju, ki vplivajo na njegovo duševno ravnovesje.

11. Pritožbene navedbe so neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

12. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika je logična posledica zavrnitve njegove pritožbe. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.

(1) Povzeto po Plavšak, N., in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 1032 - 1034, GV založba, 2003.