Jedro

Sodišče prve stopnje je sledilo tožničinim navedbam v zvezi z višino teh stroškov in pri tem uporabilo kvadraturo in število posameznih delov, ki jih je v obrazložitvi sodbe tudi povzelo in hkrati izračune preverilo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je bilo pravilno, saj je toženec podal le pavšalne ugovore. Zgolj nerazumevanje tega, kako se delitev vrši, ne daje podlage za drugačen zaključek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 88712/2015 z dne 13. 8. 2015 tako, da mora toženec tožnici plačati znesek 1.554,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno iz I. točke izreka sodbe, ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Predmetni sklep o izvršbi je razveljavilo za stroške izvršilnega postopka nad zneskom 44,00 EUR in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da povrne tožnici 463,70 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga toženec laično pritožbo, s katero se pritožuje zoper I. in III. točko izreka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je bila tožnici odpovedana pogodba o upravljanju bodisi s sklenitvijo nove pogodbe o upravljanju, bodisi z izrecno odpovedjo. Sodišče prve stopnje ni enakopravno obravnavalo trditev in dokazov. Tožnico je favoriziralo. V vseh fazah postopka je zatrjeval, da tožnica ni upravnik stavbe, kar je podkrepil z dokazi, ki jih sodišče ni upoštevalo. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi je izkazal vpis drugega upravnika v register upravnikov. V odgovoru na tožbo je navedel, da so v relevantnem obdobju etažni lastniki sklenili pogodbo o upravljanju z drugim upravnikom dne 3. 2. 2014 ter priložil navedeno pogodbo s podpisano listino, iz katere so jasno razvidni podpisi in deleži, ki jih podpisniki izkazujejo na skupnih delih stavbe. Da je bila pogodba veljavno sklenjena, je preverljivo ob pregledu same pogodbe. Tožnica je zgolj pavšalno zatrjevala, da navedena pogodba ni bila veljavno sklenjena. Obenem je dokazovala, da je bila navedena pogodba kasneje odpovedana, s čimer je tudi sama priznala sklenitev pogodbe o upravljanju z družbo S. d.d. Nove pogodbe o upravljanju sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo kot veljavne. Razlogi, s katerimi je utemeljilo takšno odločitev, niso pravilni. Navedb in dokazov v zvezi z novo pogodbo o upravljanju ni upoštevalo, čeprav je določno navedel, da je bila pogodba podpisana s strani etažnih lastnikov s skupno več kot 50 % solastniškim deležem. Tožničinega ugovora, da predložena pogodba ni veljavna, ni mogoče upoštevati, ker ni konkretiziran. Tako iz navedb kot tudi iz listinskega dokaza je jasno razvidno, kakšna večina etažnih lastnikov je soglašala z odpovedjo tožničine pogodbe o upravljanju. Preračun, na podlagi katerega bi lahko sodišče preverilo, kakšna večina je soglašala z navedeno odpovedjo, je vsebovan v sami listini. Sodišče mu je nalagalo prekomerno dokazno breme v primerjavi z dokaznim bremenom tožnice. Zaradi odpovedi tožničine pogodbe o upravljanju bi tožnica lahko zastopala etažne lastnike le v primeru sklenitve nove pogodbe o upravljanju z ustreznim soglasjem, česar pa tožnica ne dokaže. Sodišče je le pavšalno ugotovilo, da je tožnica upravnik stavbe na naslovu L. cesta 84 v D. V obrazložitvi sodbe se sklicuje na odločitev v zadevi VII Pg 2887/2014, ki jo je tožnica priložila šele na naroku za glavno obravnavo. Iz nje sicer izhaja le, da je bila družbi S. d.d., odpovedana pogodba o upravljanju dne 22. 10. 2014. Ugovarjal je tudi uporabljenim vrednostim glede delitve, konkretno površinam posameznih in skupnih delov, tožnica pa jih ni izkazala kot veljavnih, saj bi morale biti utemeljene na katastrskih podatkih, ne na enostranskem zatrjevanju tožnice. Uporabljene vsote površin posameznih delov, niso ustrezno prikazane. Ni jasno med katere posamezne dele se je delil strošek. Tožnica ni ustrezno prikazala med katere posamezne dele je delila vsak konkretni strošek. Neupravičena obogatitev ni izkazana, saj tožnica na računu razpolaga s sredstvi etažnih lastnikov. Napačen je zaključek sodišča, da je logično, da dobavitelji izdajajo račune tožnici kot naročniku, saj tožnica kot morebitni upravnik lahko zgolj sklepa posle v imenu etažnih lastnikov ter tudi prejema račune dobaviteljev, ki so izstavljeni na lastnike stavbe. Iz posameznega računa pa ni razvidno, katera storitev je bila opravljena za etažne lastnike stavbe in katera za stavbo in katero stavbo. Vztraja, da je bila pogodba o upravljanju odpovedana, pri tem se sklicuje na odločbo VSL I Cpg 1864/2014. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevalo in obravnavalo vse tiste toženčeve ugovore, ki jih je v skladu s pravili, veljavnimi v tovrstnem sporu, uveljavljal pravočasno in jih tudi konkretiziral. 5. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnica že v dopolnitvi tožbe podala vse relevantne navedbe glede veljavnosti svoje Pogodbe o opravljanju upravniških storitev (v nadaljevanju pogodba o upravljanju). Te niso bile omejene le na trditve, ki jih toženec povzema v pritožbi. Veljavnost Pogodbe št. 1/14-D o opravljanju storitev upravljanja skupnih prostorov, delov in naprav stavbe na naslovu L. cesta 84, D., sklenjene z družbo S., d.d. (v nadaljevanju pogodba s S.), je tožnica prerekala s tem, ko je zatrjevala in obširno utemeljevala veljavnost svoje pogodbe o upravljanju tudi v spornem obdobju1. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tožnica le pavšalno ugovarjala veljavnosti pogodbe o upravljanju, sklenjene s S. V dopolnitvi tožbe podane navedbe, s katerimi je tožnica obširno substancirala svoje stališče, da ima na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju status upravnika tudi v relevantnem obdobju, so torej razlog, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da bi moral toženec (že v odgovoru na tožbo) ponuditi tudi relevantne navedbe, s katerimi bi utemeljil svoje stališče, da je bil v relevantnem obdobju upravnik S. Ker sta pravdni stranki podali nasprotujoče si navedbe o tem, kdo je bil v relevantnem obdobju upravnik (tožnica ali S.) in upoštevajoč pojasnjene tožničine trditve iz dopolnitve tožbe, je takšen zaključek sodišča prve stopnje pravilen. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je tožnica v pripravljalni vlogi sama navajala, da je bila pogodba o upravljanju, sklenjena s S, kasneje s strani etažnih lastnikov odpovedana, tega ne spreminja. Dejstvo, da je bila pogodba o upravljanju s S. odpovedana, ne more biti podlaga za zaključek, da je bila ta pogodba veljavno (z zahtevano večino) sklenjena.

6. Ne drži, da je toženec že v odgovoru na tožbo navedel, da so pogodbo o upravljanju s S. sklenili etažni lastniki z več kot 50 % solastniškim deležem na stavbi. V odgovoru na tožbo se je zgolj skliceval na pogodbo o upravljanju, sklenjeno s S. (in na to, da je bil S. registriran kot upravnik pri upravni enoti), to pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za ugotovitev, da tožničina pogodba o upravljanju ne velja, ker velja pogodba o upravljanju, sklenjena s S. Zahtevanih trditev ni podal niti kasneje, to je v naslednji vlogi. Ker pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomestiti z dokazi, se toženec v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je navedeno pogodbo o upravljanju s podpisno listino, iz katere so jasno razvidni podpisi in deleži, priložil odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni zadostil trditvenemu bremenu, da je bila pogodba o upravljanju s S. veljavno sklenjena. Navedeno trditveno breme zajema zatrjevanje dejanskega stanja, da so s pogodbo o upravljanju, sklenjeno s S., soglašali solastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na stavbi.

7. Ob upoštevanju 451. in 452. člena ZPP bi toženec moral že v odgovoru na tožbo podati trditve in dokaze o odpovedi tožničine pogodbe o upravljanju kot dodatnemu razlogu za zatrjevano neveljavnost te pogodbe. Ker jih je podal šele v naslednji vlogi, jih je glede na zgoraj navedene določbe ZPP podal prepozno in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. S tem povezani očitki, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila tožnica v spornem obdobju upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu L. cesta 84 v D., so neutemeljeni.

8. Pritožnik s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničine navedbe glede točnega deleža etažnih lastnikov, ki so podpisali pogodbo o upravljanju, čeprav jih je podala šele v pripravljalni vlogi, ne more uspeti, saj navedeno predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kršitev določb o prekluziji v sporih majhne vrednosti), ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. Navedeno velja tudi glede pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozno (v pripravljalni vlogi, na naroku) predložene dokaze tožnice. Sicer pa toženec konkretno ne pojasni, kateri so ti dokazi in katero relevantno dejstvo, na katero opira svojo odločitev, naj bi na njihovi podlagi ugotovilo. Zato takšen pavšalen očitek ne omogoča konkretnega odgovora.

9. Toženčev ugovor, da tožnica ni upravnik stavbe L. cesta 84 v D., ki ga je utemeljeval še z navedbami, da iz vsebine pogodbe o upravljanju ni mogoče preveriti, na katero stavbo se pogodba nanaša, je prvo sodišče obravnavalo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju tožnica upravnik na celotnem stanovanjsko poslovnem kompleksu S. v D., t.j. na naslovu L. cesta 72-90a, in torej tudi v stavbi na naslovu L. cesta 84 v D. Gre za dejansko ugotovitev na katero je pritožbeno sodišče vezano.

10. Toženec v pritožbi napada (le) priznano višino tistih vtoževanih stroškov, ki so izračunani ob upoštevanju kvadrature in števila enot. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je uporabljenim vrednostim pri delitvi stroškov konkretno ugovarjal. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnica ponudila dovolj trditev, da bi toženec lahko prerekal višino teh vtoževanih stroškov s substanciranimi oziroma konkretiziranimi ugovori, pa tega ni storil. Tožnica je podrobno pojasnila ključe delitve vseh stroškov in vse podatke, ki jih uporablja in na podlagi katerih obračunava stroške. Ključe delitve je nedvomno opredelila tako, da jih je bilo mogoče preveriti. Glede na takšna pojasnila tožnice je bil toženčev ugovor, da ni jasno, kaj predstavljajo različne kvadrature (ki jih je tožnica povzela iz podatkov zemljiške knjige ter GURS-a) in število enot, neutemeljen in tudi sicer nezadosten, saj toženec ni navedel drugačnih vrednosti. Razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v 32. in 45. točki obrazložitve sodbe, se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je sledilo tožničinim navedbam v zvezi z višino teh stroškov in pri tem uporabilo kvadraturo in število posameznih delov, ki jih je v obrazložitvi sodbe tudi povzelo in hkrati izračune preverilo. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je bilo pravilno, saj je toženec podal le pavšalne ugovore. Zgolj nerazumevanje tega, kako se delitev vrši, ne daje podlage za drugačen zaključek.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica sklenjene pogodbe z dobavitelji in izvajalci storitev v imenu in za račun etažnih lastnikov v stavbi na naslovu L. cesta 84, D. Dobavitelji so izstavljali račune na upravnika kot zastopnika etažnih lastnikov. Ugotovilo je tudi, da je tožnica plačala izstavljene račune iz svojih sredstev. Na takšno dejansko ugotovitev je pritožbeno sodišče vezano. Zato so pritožbeni očitki, da iz računov ni razvidno, katera storitev je bila opravljena za etažne lastnike in za katero stavbo, kot tudi, da je tožnica plačala storitve iz sredstev etažnih lastnikov, s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, neupoštevni.

12. Pritožbeno sklicevanje na odločbo višjega sodišča je neutemeljeno, saj ne gre za primerljivo zadevo.

13. Glede na navedeno v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (353. člen ZPP).

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (stroške sodne takse za pritožbo). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Tožnica zahteva od toženca plačilo računov, ki zajemajo stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za devet mesecev (oktober 2014 do julij 2015).